Jedro

Razpolagalno pravico za preureditev podstrešnih prostorov v stanovanjski hiši, ki je v etažni lastnini, lahko investitor dokazuje le s pogodbo, ki jo sklene z etažnimi lastniki.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 24.9.1993.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je dne 15.4.1991 na zahtevo Ljubljanske stanovanjske zadruge izdal lokacijsko dovoljenje za preureditev obstoječega podstrešja v Ljubljani, v stanovanjske prostore, pod pogoji določenimi v izreku tega dovoljenja. Z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izdano lokacijsko dovoljenje. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da so podani pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja po 2. odstavku 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št.18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS št.26/90, 18/93 in 47/93 - ZUN). Po določbi 10. člena odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje urejanja v občini Ljubljana Center (Uradni list SRS, št. 13/88) je dovoljena rekonstrukcija podstrešij. Ta prenova se opravlja v skladu s sprejetimi programi prenove na podlagi plana prenove Mesta Ljubljane, kjer je objekt Mestni trg 9 izrecno naveden. Zato v skladu s 5. odstavkom 68. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84), ki je v času izdaje lokacijskega dovoljenja še veljal, ni potrebno dovoljenje stanovanjskega organa in soglasje hišnega sveta. Dejstvo, da tožnik ni bil v postopku zaslišan, sicer predstavlja kršitev pravil postopka, ki pa po mnenju tožene stranke ni vplivala na odločitev v tej zadevi.

Tožnik v tožbi navaja, da vztraja pri svoji pritožbi, ker meni, da gre v tej zadevi za neupravičeno nacionalizacijo po predpisih iz leta 1984, ki v današnjih dneh demokracije ni vzdržna in ustavno dopustna ter legalna. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Ljubljanska stanovanjska zadruga kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba nerazumljiva in nesposobna za obravnavanje, da tožnik smiselno uveljavlja druge razloge kot v pritožbi, ki pa niso obrazloženi in tudi ne utemeljeni. Zato je treba pritrditi razlogom izpodbijane odločbe.

Sodišče je tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov: Po določbi 53. člena ZUN mora investitor zahtevi za lokacijsko dovoljenje priložiti dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi ali drugače posegati v prostor. Investitor mora ves čas torej tudi ob izdaji lokacijskega dovoljenja (in še kasneje ob izdaji gradbenega dovoljenja) izkazovati razpolagalno pravico z zemljiščem. Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni takega dokazila. Prvostopni upravni organ v obrazložitvi izdanega lokacijskega dovoljenja sicer navaja, da je predlagatelj vlogi z dne 21.1.1991 za izdajo lokacijskega dovoljenaja priložil zemljiškoknjižni izpisek z dne 4.10.1989, vendar v upravnih spisih, ki so bili poslani sodišču, tega zemljiškoknjižnega izpiska ni. Tudi iz vsebine predlagateljeve vloge z dne 21.1.991, ki je v spisih, ne izhaja, da je bil tej vlogi priložen zemljiškoknjižni izpisek.

V vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja se navaja, da so v obravnavanem objektu etažni lastniki. Da gre za etažne lastnike, bi kazala tudi okoliščina, da je bilo lokacijsko dovoljenje vročeno več stanovalcem v spornem objektu, med njimi tudi tožniku, ki v tožbi zatrjuje, da gre za neupravičeno "nacionalizacijo" - torej za poseg v njegovo lastninsko pravico. Ker se izdano lokacijsko dovoljenje nanaša na preureditev podstrešnih prostorov bi lahko bilo, po mnenju sodišča, dokazilo o razpolaganju s temi podstrešnimi prostori le pogodba, ki bi jo investitor sklenil z etažnimi lastniki kot nosilci lastninske pravice na posameznih delih stavbe in pravice uporabe na skupnih delih podržavljene stavbe. Iz lokacijskega dovoljenja kot tudi izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi investitor sklenil tako pogodbo z etažnimi lastniki, saj se odločbi sklicujeta le na določbo 5. odstavka 68. člena (takrat še veljavnega) zakona o stanovanjskih razmerjih, da ni potrebno dovoljenje stanovanjskega organa in soglasje hišnega sveta. Sodišče meni, da za izdajo lokacijskega dovoljenja v tej zadevi ni zadostno zgolj sklicevanje na določbo 5. odstavka 68. zakona o stanovanjskih razmerjih, saj se po določbi 3. odstavka istega člena imetniki stanovanjske pravice in etažni lastniki ne morejo upirati preureditvi podstrešnih prostorov le, če se s tem bistveno ne poslabšajo njihovi bivalni pogoji, pri čemer imajo pravico, da zahtevajo od sodišča, da to ugotovi v nepravdnem postopku.

Iz navedenih razlogov sodišče dvomi v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja in izpodbijane odločbe. Ker je tožnik že v pritožbi (smiselno) uveljavljal, da v postopku ni bil zaslišan in da torej ni imel možnosti izjaviti se o okoliščinah in dejstvih, ki so pomembne za izdajo odločbe, sodišče tudi ne more preizkusiti pravilnosti sklepa tožene stranke, da ta kršitev pravil postopka ni vplivala na odločitev v zadevi. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Citirani zakon je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I).