Jedro

Z novim prvim odstavkom 42. člena ZP-1 je zakonodajalec določil procesno predpostavko za začetek postopka (hitri ali redni sodni postopek) in ne novega dodatnega zastaralnega roka.

Če se hitri prekrškovni postopek ali redni sodni postopek v primerih, ko je bil prekršek ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s prekrškom ni bil seznanjen, ne bosta začela v predpisanem 30 dnevnem roku, bodo podane druge okoliščine iz 10. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ki bodo izključile postopek o prekršku.

Izrek

Ugotovi se, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo kršen prvi odstavek 42. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je obdolženega L. B. s sodbo PR 64/2012 z dne 18. 3. 2013 spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 5. točki sedmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu izreklo globo 500,00 EUR in stransko sankcijo 5 kazenskih točk. Ob reševanju obdolženčeve pritožbe je Višje sodišče v Mariboru s sodbo PRp 177/2013 z dne 12. 7. 2013 po uradni dolžnosti in ob uporabi drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper obdolženca ustavilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prvega odstavka 42. člena na način iz 3. in 4. točke 156. člena ZP-1 in predlagal, da Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 426. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovi kršitev zakona.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo obdolženčevemu zagovorniku, ki se o njej ni izjavil, obdolženec pa pošiljke ni dvignil. B.

4. V obravnavanem primeru je obdolženec dne 18. 3. 2011 storil prekršek, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi (merilnik hitrosti - radar), z njim pa na kraju samem ni bil seznanjen. V času storitve prekrška je bila za ta prekršek na podlagi e) točke desetega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) predpisana globa v višini 300 EUR in stranski sankciji 9 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila. Prekrškovni organ, Postaja prometne policije Maribor, je dne 19. 3. 2011, obdolžencu poslal obvestilo na podlagi drugega odstavka 55. člena ZP-1, naj se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška.(1) Nato je na podlagi prvega odstavka 103. člena ZP-1 dne 13. 5. 2011 na Okrajno sodišče v Mariboru vložil obdolžilni predlog, zadeva pa je bila po sklepu Višjega sodišča v Mariboru prenesena v reševanje na Okrajno sodišče v Ljutomeru. Slednje je o odgovornosti obdolženca za prekršek odločilo s sodbo PR 64/2012 z dne 18. 3. 2013 in pri odločanju, kot milejši predpis, upoštevalo novelo ZPrCP-A, ki je za očitani prekršek predpisala globo v višini 500 EUR in 5 kazenskih točk. O obdolženčevi pritožbi je s sodbo PRp 177/2010 z dne 12. 7. 2013 odločilo Višje sodišče v Mariboru in pri odločanju po uradni dolžnosti postopek o prekršku ustavilo, pri čemer je upoštevalo novelo ZP-1H, ki je stopila v veljavo 14. 6. 2013. Slednja je v prvi odstavek 42. člena ZP-1 dodala določbo, da postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni. Višje sodišče v Mariboru je ugotovilo, da je bil prekršek storjen 18. 3. 2011, obdolžilni predlog pa je bil vložen 13. 5. 2011, torej po preteku 30 dnevnega roka, zato je postopek o prekršku že zastaral. Višje sodišče je svojo odločitev utemeljilo na dejstvu, da je nova določba materialnopravne narave in za obdolženca predstavlja milejši predpis, zato jo je na podlagi drugega odstavka 2. člena ZP-1 potrebno uporabiti za nazaj.

5. Vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti utemeljuje s tremi stališči, z vsemi pa oporeka stališču Višjega sodišča v Mariboru, da je obravnavani prekršek zaradi poteka 30 dnevnega roka iz prvega odstavka 42. člena ZP-1, zastaral. Najprej navaja, da začetek postopka o prekršku ne sovpada vedno z začetkom rednega sodnega postopka. Tudi v rednem sodnem postopku lahko pride do situacije, ko mora prekrškovni organ na podlagi 50. člena ZP-1 opraviti določena dejanja (npr. zbiranje dokazov, obvestil), ki predstavljajo predhodno fazo ne samo hitrega, ampak tudi rednega sodnega postopka in s tem začetek prekrškovnega postopka. V vsakem primeru pa obvestilo, ki ga je prekrškovni organ poslal obdolžencu na podlagi drugega odstavka 55. člena ZP-1, predstavlja dejanje, s katerim je bil začet postopek o prekršku. To obvestilo je bilo v obravnavanem primeru poslano naslednji dan po storitvi prekrška, zato ni mogoče pritrditi stališču Višjega sodišča v Mariboru, da prekrškovni postopek ni bil začet znotraj 30 dnevnega roka iz prvega odstavka 42. člena ZP-1. V drugem stališču vrhovni državni tožilec navaja, da tudi če se sodišče postavi na stališče, da se redni sodni postopek začne šele z vložitvijo obdolžilnega predloga, je potrebno ugotoviti, da je bilo obvestilo kršitelju o storjenem prekršku iz drugega odstavka 55. člena ZP-1 dejanje, ki je v konkretnem primeru pretrgalo zastaranje. Nazadnje vrhovni državni tožilec pojasni razloge za tretje stališče, in sicer, da nova določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 ne predstavlja materialne določbe, ki bi jo bilo potrebno uporabiti kot milejši predpis za nazaj, temveč gre le za procesno predpostavko za začetek postopka, to je procesno določbo, ki se glede na prehodne določbe novele ZP-1H ne more uporabiti za obravnavani primer.

6. V poročilu, s katerim je bila zadeva predložena Vrhovnemu sodišču, je Višje sodišče v Mariboru nasprotovalo razlogom vrhovnega državnega tožilca in še dodatno utemeljilo razloge za svojo določitev. Navedlo je, da je glede na določbo prvega odstavka 103. člena ZP-1 nesporno, da se redni sodni postopek začne na obdolžilni predlog prekrškovnega organa in ne z morebitnimi drugimi dejanji prekrškovnega organa. Drugemu stališču vrhovnega državnega tožilca oporekajo iz razloga, ker zastaranje lahko pretrga le dejanje pristojnega organa. V obravnavanem primeru je bilo za odločanje pristojno sodišče, zato obvestilo policijske postaje kot nepristojnega organa, ne more pretrgati teka relativnega zastaralnega roka v rednem sodnem postopku. Da pa nova določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 predstavlja materialno in ne procesno določbo, je po prepričanju Višjega sodišča v Mariboru razvidno že iz njene umestitve v določbe o zastaranju pregona.

7. Vrhovno sodišče se bo najprej opredelilo do vprašanja, ali je nova določba prvega odstavka 42. člena ZP-1(2) omejena le na hitri prekrškovni postopek, ali se razteza tudi na redni sodni postopek. Zakonodajalec je namreč v njej uporabil izraz „kršitelj“, ki označuje tistega, zoper katerega je začet postopek o prekršku pred prekrškovnim organom (prva alineja 48. člena ZP-1). Tudi iz Poročevalca državnega zbora z dne 21. 12. 2012 izhaja, da se ta določba nanaša na primer, ko bo storilcem prekrška izdan plačilni nalog. Do tega vprašanja se je opredelilo že Višje sodišče v Mariboru in ugotovilo, da nekateri prekrški, ki so ugotovljeni s tehničnimi sredstvi in storilec s kršitvijo ni seznanjen na kraju kršitve, spadajo v stvarno pristojnost okrajnega sodišča, zato je novo določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1 treba upoštevati tudi v rednem sodnem postopku. Tem razlogom se pridružuje tudi Vrhovno sodišče, saj ni videti utemeljenega razloga, da bi osebe, ki so prekršek storile v dejansko enakih okoliščinah (ugotovitev prekrška s tehničnimi sredstvi, nemožnost seznanitve s prekrškom na kraju storitve), postavili v neenak položaj samo zato, ker je za njihovo obravnavanje predpisana drugačna stvarna pristojnost. Jezikovno razlago je potrebno dopolniti še z namensko in šteti, da se dopolnjena nova določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 nanaša tako na kršitelje, kot tudi na obdolžence, s čimer bo zadoščeno načelu enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

8. Nadalje bo Vrhovno sodišče odgovorilo na vprašanje ali nova določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 predstavlja materialno ali procesno določbo. Od te presoje je namreč odvisno, ali je Višje sodišče v Mariboru to določbo pravilno uporabilo za nazaj, kot milejšo za obdolženca. Za uporabo materialnega prava je ključen čas izvršitve dejanja (posledica načela zakonitosti), zato bo sodišče uporabilo tiste materialne določbe, ki so veljale v času storitve prekrška. V drugem odstavku 2. člena ZP-1 pa je določena pomembna izjema od tega pravila, na podlagi katerega sodišče uporabi novejši materialnopravni predpis, če je za storilca milejši. Povedano pa ne velja za določbe procesnega prava, za katere je ključen trenutek opravljanja procesnega dejanja, zato se uporabijo tiste določbe, ki veljajo v času obravnavanja prekrška. Zanje pravilo milejšega zakona iz drugega odstavka 2. člena ZP-1 ne velja, zato sodišče uporabi v času odločanja veljavne procesne določbe tudi, če so za storilca manj ugodne, kot so bile v času storitve prekrška. Iz tega sledi, da v primeru, ko pride do spremembe zakonske ureditve, zakonodajalec za procesne določbe v prehodnih in končnih določbah lahko predvidi poseben pravni režim, od kdaj in za koga se bodo nove določbe uporabljale, česar za materialne določbe ne more storiti. V skladu z načelom zakonitosti se vedno uporabijo tiste materialne določbe, ki so veljale v času storitve prekrška, razen če so za storilca novejše milejše. 9. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da so določbe o zastaranju pregona materialnopravne narave.(3) Strinja pa se z vrhovnim državnim tožilcem, da zgolj dejstvo, da je nova določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 umeščena v člen, ki ureja zastaranje pregona, še ne pomeni, da gre za materialno določbo, potrebna je njena nadaljnja presoja po vsebini. V prvem odstavku 42. člena ZP-1 je določen relativni zastaralni rok, in sicer zakon določa, da postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Ta določba je po svoji naravi materialnopravna. V istem odstavku je nato dodan stavek, da postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. Zastaranje pregona začne teči tistega dne, ko je bil prekršek storjen in praviloma zastara po preteku dveh let, pod pogojem, da ni bilo prekinjeno ali pretrgano. Z novo določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1 pa zakonodajalec prekrškovnim organom nalaga dolžnost, da postopek o prekršku (hitri ali redni sodni postopek) začnejo v roku 30 dni od dneva storitve le-tega. Po vsebini gre za procesno predpostavko za začetek postopka in ne za določbo, ki uvaja nov dodatni zastaralni rok. Drugačno stališče bi pomenilo, da postopek o prekršku zastara v roku 30 dni po storitvi le-tega, kar pa bi bilo nelogično, saj zakon v istem členu določa najprej relativni in nato še absolutni zastaralni rok. Če se hitri prekrškovni postopek ali redni sodni postopek v primerih, ko je bil prekršek ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s prekrškom ni bil seznanjen, ne bosta začela v predpisanem 30 dnevnem roku, bodo podane druge okoliščine iz 10. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ki bodo izključile postopek o prekršku.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča ima nova določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 procesno naravo, zato bi se v konkretnem postopku za obdolženca lahko uporabila le, če je v času obravnavanja njegovega prekrška že veljala oziroma je zakonodajalec v prehodnih in končnih določbah zanjo izrecno določil poseben pravni režim. Očitani prekršek je obdolženec storil 18. 3. 2011, prekrškovni organ je obdolžilni predlog na sodišče vložil 13. 5. 2011, novela ZP-1H, ki je dopolnila prvi odstavke 42. člena ZP-1, je stopila v veljavo 14. 6. 2013. Nova določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 torej v času obravnavanja konkretnega prekrška še ni veljala in se v konkretnem postopku zoper obdolženega L. B. ni mogla uporabiti. Prav tako zanjo v prehodnih in končnih določbah (30. člen ZP-1H) ni predviden poseben pravni režim, nasprotno, novela ZP-1H v zadnjem odstavku tega člena določa, da se pred uveljavitvijo tega zakona začeti postopki nadaljujejo in končajo po dosedanjih določbah Zakona o prekrških.

11. Vrhovno sodišče je soglašalo s stališčem vrhovnega državnega tožilca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je nova določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 procesne narave, ki velja šele od 14. 6. 2013 dalje. Zato njena uporaba v postopku zoper obdolženega L. B. ni bila možna. Vrhovno sodišče je, glede na obrazloženo, na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovilo, da je bil z izpodbijanim plačilnim nalogom v korist obdolženca prekršen prvi odstavek 42. člena ZP-1. Op. št. (1): Glede na predpisano sankcijo, hitri postopek o prekršku ni bil dovoljen, zato prekrškovnemu organu obvestila na podlagi 55. člena ZP-1, ki se izda pred izdajo odločbe o prekršku v hitrem prekrškovnem postopku, ne bi bilo potrebno pošiljati.

Op. št. (2): Postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Če je prekršek storjen na področju varstva konkurence, postopek o prekršku ni dopusten, če preteče pet let od dneva, ko je bil prekršek storjen.

Postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen.

Op. št.(3): Glej sodbo VS RS IV Ips 129/2010 z dne 21. 9. 2010.