Jedro

Pritožba zmotno meni, da toženca ne dolgujeta zakonskih zamudnih obresti, ker te niso bile dogovorjene. Zamudne obresti so civilna sankcija za kršitev obveznosti, ki je določena z zakonom.

Nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta dolžni toženi stranki prvotožeči stranki nerazdelno plačati znesek 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od zneska 50,00 EUR od 12. 5. 2006 do plačila ter od zneska 150,00 EUR od 30. 12. 2006 do plačila, v 15 dneh, v presežku pa je tožbeni zahtevek prvotožeče stranke zavrnilo (1. točka izreka izpodbijane sodbe); ter, da sta toženi stranki dolžni drugotožeči stranki nerazdelno plačati znesek 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od zneska 50,00 EUR od 12. 5. 2006 do plačila ter od zneska 150,00 EUR od 30. 12. 2006 do plačila, v 15 dneh, v presežku je tožbeni zahtevek drugotožeče stranke zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Odločilo je, da sta tožeči stranki dolžni toženima strankama povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 866,72 EUR v 15 dneh, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti zavrne zahtevek tožnikov ter tožencema prizna vse priglašene stroške, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopne sodne odločbe dalje do plačila.

Pritožba navaja, da je zapis posojil in vračil, ki sta ga predložila tožnika, očitno narejen za potrebe te pravde, saj naj bi tožnika tožencema posodila denar tudi v letu 2006, ko so bili v Sloveniji plačilno sredstvo tolarji, na zapisu pa so vsi zneski v EUR. Tudi dnevi, ko naj bi toženca vrnila denar in ki so navedeni na zapisu, so drugačni od dnevov navedenih na poštnih nakaznicah. Tožnika si nista enotna glede vračil, medtem ko sta toženca izpovedala, kako je prišlo do izposoje denarja in tudi natančno kako do vračila. Toženca sta bila verodostojna, saj bi lahko zatrjevala, da sta si izposodila le toliko, kolikor sta z listinskimi dokazi (poštnimi nakaznicami) lahko dokazala, vendar sta povedala po resnici koliko sta si izposodila in koliko sta vrnila. Samo zato, ker tožnika nista priznala celotne vrnitve denarja, še ne pomeni, da denarja nista v celoti vrnila. Tožnika nista resnicoljubna, izpovedi tožencev pa sta verodostojni ter tudi preverljivi z ostalimi dokazi, ki so objektivne narave.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je nepravilno tožencema naložilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tožnika nista z ničimer dokazala niti zatrjevala, da je bilo to dogovorjeno. Zgolj navedba v sami tožbi, da naj bi toženca dolgovala tudi obresti, za priznanje zamudnih obresti ni dovolj.

Pritožba nadalje meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno odmerilo pravdne stroške tožene stranke. Prav tako ni jasno, katere stroške od priglašenih je sodišče toženi stranki priznalo in katerih ne. Nagrada za postopek po tar. št. 3100 je 315,90 EUR (243 EUR x 1,3), nagrada za narok po tar. št. 3102 je 291,60 EUR (243 EUR x 1,2), naroka sta bila dva, stroški pa se priznajo za vsak narok. Stroški v pavšalu po tar. št. 6007 znašajo 20 EUR, vse skupaj torej 919,10 EUR. S pripadajočim 20% DDV-jem v višini 183,82 EUR stroški znašajo 1.102,92 EUR, povečano za količnik 0,3 po tar. št. 1200, ker gre za zastopanje dveh strank, pa vsi stroški tožene stranke znašajo 1.433,80 EUR.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede zneska posojenega in zneska vrnjenega denarja. Iz vsebine obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje višino posojila ugotovilo na podlagi navedb tožencev, ki sta priznala, da sta si izposodila znesek 240.000,00 SIT oziroma 1.000,00 EUR, ni pa se oprlo na zapis posojil in vračil, ki sta ga predložila tožnika. Na strani tožencev je bilo dokazno breme, da dokažeta, da sta izposojeni denar v celoti vrnila. Uspela sta dokazati, da sta vrnila trikrat po 150,00 EUR (kar izhaja iz poštnih nakaznic), tožnika pa sta izpovedala, da sta jima toženca enkrat izročila 150,00 EUR na roke. O vračilu preostalega zneska se sodišče prve stopnje ni moglo z gotovostjo prepričati. 215. člen ZPP določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Ker toženca nista uspela z gotovostjo dokazati, da sta vrnila preostalih izposojenih 400,00 EUR, sta dolžna ta znesek plačati tožnikoma. Ne držijo pritožbene navedbe, da sta toženca natančno izpovedala, kako je prišlo do vračila. Predvsem nista navedla, kdaj sta posojilo vračala, iz izpovedi toženke celo izhaja, da naj bi toženca tožnikoma vrnila več od dolgovanega. Izpovedala je namreč, da so bila vračila v različnih obrokih, in sicer naj bi toženca vrnila dvakrat po 50,00 EUR, trikrat po 150,00 EUR, enkrat 100,00 EUR na roke in nazadnje trikrat 150,00 EUR po nakaznici, kar pa vse skupaj znese 1.100,00 EUR. Pritožbena navedba, da sta izpovedi tožencev preverljivi z ostalimi dokazi, ki so objektivne narave, je nejasna in pavšalna, zato pritožbeno sodišče nanjo ne more odgovoriti.

Pritožba zmotno meni, da toženca ne dolgujeta zakonskih zamudnih obresti, ker te niso bile dogovorjene. Zamudne obresti so civilna sankcija za kršitev obveznosti, ki je določena z zakonom. Po 1. odstavku 378. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/01, in kasnejše spremembe; OZ) dolguje dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti.

Odločitev o stroških postopka je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na predpise in podatke spisa, kamor sodi tudi stroškovnik tožene stranke, zadostno obrazložilo. Katere stroške in v kakšni višini je prvostopenjsko sodišče priznalo toženi stranki, je razvidno iz priloženega stroškovnika. Tudi sicer so stroški pravilno odmerjeni. Pritožba nima prav, da gre toženi stranki po tarifni ševilki 3102 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008; ZOdvT) nagrada za vsak narok. Po presoji Vrhovnega sodišča RS, ki skrbi za enotno sodno prakso, je pravi pomen besedne zveze „Nagrada za narok“ po navedeni tarifni številki ta, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke (sklep VS RS II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011). Prav tako pritožba zmotno poveča končni znesek stroškov za količnik 0,3 po tarifni številki 1200 iz razloga, ker je pooblaščenec zastopal dve stranki. Po tarifni ševilki 1200 ZOdvT se nagrada za postopek ali nagrada za posel za vsako dodatno odvetnikovo stranko v isti zadevi poviša za 0,3. Utemeljeno je torej le povišanje nagrade za postopek, ne pa povečanje vseh stroškov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo tudi tarifno številko 1200 ZOdvT in so stroški tožene stranke pravilno odmerjeni.

Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, poleg tega pa pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).