Jedro

V listinah o manj prejetih plačah izkazane razlike v plačah, ki niso bile znižane na zakonit način, so iztožljive v denarni obliki. Takšne listine predstavljajo le potrdilo o obstoju terjatve v izkazani višini.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna plačati razliko neto osebnega dohodka za čas od aprila 1991 do marca 1993, v skupnem znesku 327.821,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od 15. v mesecu od v izreku sodbe ugotovljenih posamičnih mesečnih razlik plače. Toženo stranko je hkrati zavezalo, da mu povrne 3.600,00 SIT stroškov postopka.

Citirano sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri stroškovne zavrnitve tožbenega zahtevka oz. predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na predložene podatke, ki izkazujejo, da bi izplačevanje plač po kolektivni pogodbi povzročilo izgubo in pospešilo drsenje v stečaj. Meni, da je z listino z dne 10.1.1997 izkazala pogoje izplačevanja znižanih plač po 62. členu Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije. Sklicuje se tudi na pogajanja s sindikatom, ki je pristal, da se za manj prejete plače izstavi listine, ki se lahko uporabljajo le za sodelovanje v procesu lastninjenja ali v stečajnem postopku. Način uporabe listine, kot ga dopušča sodišče, naj ne bi bil zakonit. Za presojo vprašanja o tem, ali se delavec strinja z uporabo listin za manj prejeti OD pri lastninjenju, naj bi bil relevanten čas, ko so bile listine izdane in ko naj bi bilo med strankama doseženo soglasje, da se bodo uporabljale v postopku lastninskega preoblikovanja. V kolikor pa je sodišče že menilo, da je dopustno znižanje plač največ za 20 %, bi ob ugotovljenem večjem znižanju ter upoštevaje dejstva, ki so narekovala zniževanje, moralo vsaj delno zavrniti tožnikov zahtevek.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je razčistilo vsa dejstva, ki so bistvena za razsojo zadeve, na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni kršilo določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Izpodbijano sodbo je logično prepričljivo in temeljito obrazložilo z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, pač pa glede na pritožbene navedbe povdarja le še naslednje.

Pri razreševanju sporne zadeve je potrebno izhajati iz sistemske ureditve urejanja plač (oz. prej osebnih dohodkov), ki predstavljalo temeljno pravico delavca iz delovnega razmerja. Načeloma je urejanje nivoja plač prepuščeno kolektivnemu dogovarjanju med socialnimi partnerji z bistveno omejitvijo, da na nižjih nivojih kolektivnega dogovarjanja delavcem ni mogoče dati manj pravic od dogovorjenega na višji ravni. Tako je v 1. odst. 29. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 12/90; v nadaljevanju SKPG) izrecno določeno, da določila in zneski iz te kolektivne pogodbe predstavljalo obvezni minimalni standard in osnove za določanje vsebine kolektivnih pogodb v dejavnostih in kolektivnih pogodb v organizacijah in pri delodajalcih. Podobno določbo vsebuje tudi 1. odst. 56. člena Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 12/91; v nadaljevanju KPČBMLKES), kar pomeni, da tožena stranka s podjetniško kolektivno pogodbo ni smela predvideti večjega znižanja plač od dopustnega na panožni ravni. V 2. odst. 58. člena citirane panožne kolektivne pogodbe je namreč dogovorjeno, da osnovni osebni dohodek delavca za poln delovni čas, predvidene delovne rezultate in normalne delovne pogoje ne sme biti nižji od izhodiščnega osebnega dohodka, določenega v tarifni prilogi te pogodbe za skupine del oz. nalog, v katero je razvrščeno delo oz. delovno mesto, ki ga opravlja delavec, razen v primerih 62. člena. Osnovni osebni dohodek je tako lahko izjemoma nižji za največ 20 % od izhodiščnega, če je podan vsaj eden od razlogov, določenih v 1. odst. 62. člena in če je bilo hkrati o znižanju odločeno po postopku in na način, predvidenem v 2., 3. in 4. odst. istega člena pogodbe. Le v takšnem primeru delavci na podlagi listin o manj izplačanih osebnih dohodkih oz. plačah lahko sodelujejo v procesu lastninjenja podjetja ali razlike prijavijo v stečajno maso, saj razlike zakonito znižanih plač niso iztožljive. V nasprotnem primeru pa je stvar posameznega delavca, da neizplačano razliko bodisi uveljavlja v denarni obliki ali sodeluje v procesu lastninjenja podjetja.

Ob nesporni dejanski ugotovitvi, da tožena stranka v obravnavanem obdobju tožniku ni izplačevala plač v okviru dopustnega, največ 20 %-nega znižanja, pač pa v bistveno nižjih zneskih in da zniževanja ni izpeljala po postopku in na način, kot je predviden v 2. in 3. odst. 62. člena citirane panožne kolektivne pogodbe, je sodišče tožbenemu zahtevku po temelju, kot višini utemeljeno v celoti ugodilo. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je namreč pravno irelevantno pritožbeno sklicevanje na podjetniško kolektivno pogodbo, ki je zaradi neskladnosti s panožno ni mogoče uporabiti, niti na listino z dne 10.1.1997 (priloga B 11), ki sicer res izkazuje, da bi izplačilo po panožni kolektivni pogodbi povzročilo izgubo. Za zakonito znižanje je poleg obstoja zakonitega razloga odločilna tudi postopkovna zakonitost, česar pa tožena stranka v predmetni zadevi ni uspela dokazati. Zmotno je nadalje tudi stališče pritožbe, po katerem bi bilo potrebno šteti, da je tožnik s sprejemom listine o manj prejeti plači, soglašal z načinom izpolnitve v smislu sodelovanja v lastninskem preoblikovanju podjetja. Listine o manj prejetih plačah (priloge od A 1 do A 11), v konkretnem primeru ne predstavljalo nič drugega, kot potrdilo o obstoju denarne terjatve, ki pa je zaradi nezakonitega znižanja v dopustnem obsegu in zaradi nezakonitega postopka zniževanja, v celoti iztožljiva.

Ker zaradi obrazloženega materialno-pravna stališča tožene stranke niso sprejemljiva, hkrati pa ne navaja nobenih takšnih novih dejstev, niti ne ponuja kakršnih koli novih dokazov, da bi nastal utemeljen dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.