Jedro

Ker tožnik ni izkazal upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih pet let po odhodu iz te države, zato niso relevantna ravnanja tožnikovega očeta v smeri poskusov vračanja, ki so se dogajala po prvem petletnem obdobju. Ravnanja oseb v drugem petletnem obdobju so relevantna le v primeru, če je bil predhodno podan kateri izmed razlogov za upravičeno odsotnost za prvo petletno obdobje, to pomeni, če je bil podan kateri izmed razlogov, navedenih v šestih alinejah tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je ugotovil, da ni sporno, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike SFRJ in sicer Republike Bosne in Hercegovine, pač pa je sporen naslednji pogoj iz 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD) in sicer, ali je od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živel. Tožnik je na zaslišanju na veleposlaništvu Republike Slovenije med drugim izjavil, da so v Ljubljani živeli do konca avgusta 1991, ko je odšel v Mostar. V Beograd se je z mamo in sestro preselil 17. 1. 1992, kjer je živel na večih naslovih. Po tem, ko je leta 1991 odšel iz Republike Slovenije, se vanjo ni več vrnil. Njegov oče je leta 2002 podal zahtevo za vračilo stanovanjske pravice, kateri pa ni bilo ugodeno. V Slovenijo se ni poskušal vrniti, ker je bil mladoleten do leta 2002, njegov prvi poskus pa je bil, ko je oče prosil za povračilo stanovanjske pravice. V Republiki Srbiji je redni študent. V Slovenijo se bo vrnil, ker se je tam rodil in ima stanovanje in prijatelje. Prvostopenjski organ je v upravnem postopku zaslišal tudi tožnikovega očeta A.A., ki je povedal, da je njegova družina s tožnikom in hčerko B.B. odšla v Beograd januarja leta 1992. Sam pa je Republiko Slovenijo zapustil 25. 8. 1991, ko se je preselil s svojim polkom na podlagi navodil predsedstva v Mostar. Dobil je informacijo, da je na seznamu sovražnikov slovenske osamosvojitve, zato se ni poskušal vrniti v Republiko Slovenijo. Od 25. 8. 1996 do 25. 8. 2001 pa se ni poskušal vrniti v Republiko Slovenijo, ker zato niso obstajali niti pravni niti formalni pogoji.

2. Prvostopenjski organ ugotavlja, da se tožnik v obdobju od leta 1991 do danes ni poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. V letu 2002 je njegov oče zaprosil Republiko Slovenijo za vrnitev stanovanjske pravice, kar pa ne pomeni, da zato tožnik izpolnjuje pogoj dejanskega življenja. V tem času si je tožnik oziroma njegova družina uredil življenje v Republiki Srbiji, kjer je središče njegovih življenjskih interesov. Prvostopenjski organ ni ugotovil ničesar, kar bi tožnika vezalo na Republiko Slovenijo, saj je izven Republike Slovenije že več kot 20 let. Dejstvo, da se je v Republiki Sloveniji rodil, da ima še prijatelje in da si želi vrniti po 20 letih, ni zadosten pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Prvostopenjski organ je tudi mnenja, da bi tožnikova družina lahko ostala v Republiki Sloveniji, ker je Predsedstvo Republike Slovenije vse starešine in zaposlene v JLA s pozivom, razglašenim dne 27. 6. 1991, pozvalo k zapustitvi JLA oziroma k prestopu v Teritorialno obrambo in bi tožnikov oče lahko nadaljeval svoje delo oziroma zaposlitev pri Teritorialni obrambi Slovenije in ostal v Republiki Sloveniji. Tožnikov oče je imel možnost ostati v Republiki Sloveniji in urediti status tudi za ostale družinske člane. Starši tožnika so se svobodno odločili, da zapustijo Republiko Slovenijo in da njihova družina nadaljuje življenje v tujini. Imeli so tudi možnost zaprositi za državljanstvo Republike Slovenije. Republiko Slovenijo je tožnikova družina zapustila še pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Tožnikov odhod iz države torej ni bil posledica izbrisa. Vrnitev v Republiko Slovenijo tudi ni preprečila vojna, na katero ni imel vpliva, ampak je razlog na strani njegovih staršev. Iz izjav tožnikovega očeta je razvidno, da se je odločil, da z vojsko s svojim polkom na podlagi ukaza Predsedstva SFRJ zapusti Republiko Slovenijo. Tožnik in njegov oče sta prvič skušala urediti status v Republiki Sloveniji z vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

3. Prvostopenjski organ se sicer strinja, da je bil tožnik kot 7-letni otrok nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, vendar to ni zadosten pogoj, da bi mu lahko avtomatično na podlagi tega dejstva izdal dovoljenje za stalno prebivanje. Čeprav je bil nezakonito izbrisan, to še ne pomeni, da izpolnjuje pogoje, ki jih ZUSDDD določa za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Družina A. je že pred izbrisom zapustila Republiko Slovenijo in tožnik je izjavil, da se v Republiko Slovenijo ni poskušal vrniti niti po polnoletnosti, niti njegovi starši. Odhod tožnika oziroma njegove družine ni bil zaradi posledic izbrisa, saj je državo tožnik zapustil že avgusta leta 1991 in od takrat naprej neprekinjeno po želji staršev živi v tujini. Od leta 1991 je minilo zelo dolgo obdobje in v tem času tožnik ni izkazal zadostne aktivnosti ali prizadevanja, da bi se vrnil v Republiko Slovenijo. V postopku ni bilo ugotovljeno, da je bila družina A. kadarkoli zavrnjena pri vstopu v Republiko Slovenijo, tožnik ni navajal nezmožnosti vrnitve zaradi vojnih razmer. Podan ni nobeden izmed upravičenih razlogov, določenih v šestih alinejah tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD in glede nadaljnje odsotnosti ni izkazal ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v času svoje odsotnosti poskušal vrniti in v Republiki Sloveniji nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Sicer pa je dokazovanje poskusov vračanja brezpredmetno, kajti tako ravnanje se lahko upošteva le ob predpostavki, da je podan kateri izmed upravičenih razlogov za zapustitev Republike Slovenije, kar izhaja iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

4. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe med drugim natančno pojasnil, da 1.č člen ZUSDDD določa, katere odsotnosti iz Republike Slovenije ne prekinejo dejanskega življenja. V drugem odstavku 1.č člena ZUSDDD je določen čas dopustne odsotnosti, ko je pogoj dejanskega življenja izpolnjen, čeprav je bila oseba iz Republike Slovenije odsotna. Odsotnost iz Republike Slovenije, ki ni trajala dlje kot 1 leto, dejanskega življenja ne prekine ne glede na razlog odsotnosti. V tretjem odstavku 1.č člena pa ZUSDDD v šestih alinejah določa razloge za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije oziroma upravičene odsotnosti, ki prav tako, kot odsotnost, ki ni daljša od enega leta, ne prekinejo dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Drugostopenjski organ nadalje navaja, da za tujca, ki je bil ob zapustitvi Republike Slovenije otrok oziroma mladoletna oseba, se glede izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji upoštevajo tudi razlogi upravičene odsotnosti, zaradi katerih so starši skupaj z otrokom zapustili Republiko Slovenijo. Prvostopenjski organ je pravilno odločil, da zaradi prerazporeditve očetove enote JLA v Mostar in kasneje v Beograd, kateri se je pridružila tudi družina tožnika, niso upravičeni razlogi, kot jih ZUSDDD določa v tretjem odstavku 1.č člena, zaradi katerih bi bila tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije lahko upravičena in pogoj dejanskega življenja kljub odsotnosti iz Republike Slovenije izpolnjen.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je bil izbrisan kot 7-letni otrok. Dne 22. 6. 1991 je odšel na počitnice in se potem ni mogel vrniti zaradi spopadov v Sloveniji. Do leta 1999 ni bil državljan nobene države in je imel tako kot drugi družinski člani status begunca. Do leta 2002 je bil mladoleten in brez možnosti, da se vrne domov. Prijava stalnega prebivanja ni prenehala na podlagi 81. člena Zakona o tujcih, pač pa je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva dne 14. 2. 1992 na podlagi domnevnega faksa iz Mostarja, poslanega dne 19. 2. 1992 s strani neznanega organa z nečitljivim podpisom in brez overitve s službenim pečatom. Izbris je pomenil grobo kršitev Ustave RS in zakonov Republike Slovenije. Oče, mama, sestra in tožnik niso zaprosili za odjavo stalnega prebivališča in niso nikogar pooblastili, da jih odjavi. Tožnik zatrjuje, da je središče njegovih življenjskih interesov v Republiki Sloveniji, saj človek sam odloča o tem, kje je središče njegovih življenjskih interesov. Nadalje podrobneje pojasnjuje, da je njegov oče vplival na to, da se spopad v Sloveniji ni spremenil v vojno z nepopravljivimi posledicami. S tem v zvezi navaja, da niso bile zaslišane številne priče, ki jih v nadaljevanju našteva. Nadalje zatrjuje, da JLA na Republiko Slovenijo leta 1991 ni izvršila agresije in ni bila okupator. Oče in mama nista prostovoljno zapustila Slovenije, kot je navedeno v odločbi. Mama jo je zapustila zaradi strahu za življenje, zaradi takratnega slovenskega javnega mnenja. Nadalje navaja, da je Predsedstvo SFRJ 18. 7. 1991 izdalo Odlok o prenehanju stacioniranja poveljstev, ustanov in enot JLA na ozemlju Republike Slovenije do definitivnega dogovora o prihodnosti Jugoslavije. Tožnikov oče je s svojo enoto le izvrševal ta odlok. Ni bil svoboden človek. Oče je odšel v Mostar, od tod pa je bil premeščen v Beograd. Po razglasitvi ZR Jugoslavije so vsi v družini tožnika postali begunci v državi, ki ni bila njihova. V Slovenijo se niso mogli vrniti, ker je bil oče tožnika razglašen za sovražnika. Leta 2002 je tožnikov oče začel s postopkom za vrnitev družine v Slovenijo. Vložil je prošnjo za povrnitev stanovanja, včlanil se je v Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije, pooblastil je prijatelja C.C., da vodi postopek ter poslal dokumente, ki potrjujejo pravico do stanovanja na Č. v Ljubljani. Nadalje tožnik pojasnjuje, da ne bi smel tožnikovemu očetu nihče odrekati stanovanjske pravice. Družina tožnika je bila nezakonito izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in prvi korak za odpravo posledic storjene krivice je vpis v register. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v pritožbenem postopku ugotovila, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, zato je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila. V tožbi pa so le ponovljene navedbe iz pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo. Pri svoji obrazložitvi tožena stranka vztraja in jih v odgovoru na tožbo ne ponavlja. Predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnik spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje.

9. Tudi po mnenju sodišča sta oba organa pravilno ugotovila, da v primeru tožnika ni izpolnjen pogoj dejanskega bivanja, saj niso izpolnjeni niti pogoji upravičene odsotnosti v prvem 5-letnem obdobju, navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD in da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji pri tožniku ni izpolnjen, ker tožnik nima središča življenjskih interesov. Glede navedenega se sodišče pridružuje razlogom obeh odločb, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v obeh odločbah.

10. V zvezi s tožbeno navedbo, da je šel tožnik 22. 6. 1991 na počitnice in se potem ni mogel vrniti zaradi spopadov v Sloveniji, sodišče ugotavlja, da je tožnik na zaslišanju na veleposlaništvu Republike Slovenije na vprašanje, ali drži, da je živel v Sloveniji do 21. 6. 1991, odgovoril: „Ne drži, na naslovu Č., Ljubljana smo živeli do konca avgusta 1991, ko smo odšli v Mostar. 21. 6. 1991 pa smo samo odšli na počitnice.“ Iz tega, kar je navedel na zaslišanju na veleposlaništvu, ne izhaja, da bi mu vojna v Sloveniji preprečila, da bi se vrnil nazaj v Slovenijo, saj je dejal, da so odšli 21. 6. 1991 samo na počitnice, sicer pa so v Ljubljani živeli do konca avgusta 1991, takrat pa ni bilo več vojne v Sloveniji. Zapisnik o zaslišanju na veleposlaništvu je javna listina, za javne listine pa skladno s prvim odstavkom 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku velja, da dokazujejo tisto, kar se v njih potrjuje ali določa. Tožnik na zapisnik ni imel pripomb.

11. V zvezi s tožbeno navedbo, da do leta 1999 ni bil državljan nobene države, pa sodišče pojasnjuje, da je za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD relevantno državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ na dan 25. 6. 1991, glede takratnega državljanstva pa sodišče meni, da ni dvoma, da je imel tožnik državljanstvo SFRJ in BiH, kar izhaja iz izpiska iz rojstne matične knjige. Res je sicer, kot navaja tožnik v tožbi, da dokler je bil mladoleten, ni imel možnosti, da se vrne v Slovenijo, prav zaradi tega razloga pa se izpolnjevanje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD do njegove polnoletnosti presoja glede na to, ali so pogoje izpolnjevali njegovi starši. 12. Glede tožbene navedbe, da je bil tožnik izbrisan na podlagi domnevnega faksa iz Mostarja, poslanega dne 19. 2. 1992, ter da je bil izbrisan dne 14. 2. 1992 in ne na podlagi 81. člena Zakona o tujcih, pa sodišče ugotavlja, da iz podatkov upravnega spisa sicer res izhaja, da je prišla iz Mostarja depeša o odjavi z dne 14. 2. 1992, vendar pa ga je tedanji pristojni upravni organ (Mestni sekretariat za notranje zadeve) dejansko odjavil iz stalnega prebivališča 27. 2. 1992, kar izhaja iz dopisa navedenega organa št. 21101/60-62/92 z dne 27. 2. 1992. Ne glede na to, kaj je bila podlaga za izbris iz registra stalnega prebivalstva, pa sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, saj je to prvostopenjski organ izrecno navedel v odločbi na strani 6. Sodišče se tudi strinja s tem, da je treba v primeru tistih, ki so bili nezakonito izbrisani iz registra stalnega prebivalstva sanirati nezakonito stanje in že sam ZUSDDD je namenjen temu. Vendar pa morajo kljub temu tisti, ki želijo na podlagi tega zakona pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje, izpolnjevati določene pogoje, ki jih določa ta zakon in torej dovoljenja za stalno prebivanje ne morejo dobiti zgolj na podlagi dejstva, da so bili nezakonito izbrisani. Če bi se komurkoli izdalo dovoljenje za stalno prebivanje zgolj na podlagi tega dejstva, bi bili tisti, pri katerih se je ugotavljalo izpolnjevanje tudi ostalih pogojev, ki jih določa ta zakon, v neenakem položaju.

13. Glede na to, da ni sporno, da je bil tožnik nezakonito izbrisan, lahko sodišče pritrjuje tožnikovi tožbi v tistem delu, ko pojasnjuje, da člani njegove družine niso zaprosili za odjavo. Ne glede na to pa bi moral tožnik izpolnjevati tudi pogoj dejanskega prebivanja, kot ga določa ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena.

14. Sodišče pa se ne more strinjati s tistimi tožbenimi navedbami, kjer tožnik navaja, da vsak sam odloča, kje je središče njegovih življenjskih interesov. Skladno s prvim odstavkom 1.č členom ZUSDDD se središče življenjskih interesov presoja na podlagi osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Torej se mora središče življenjskih interesov kazati tudi navzven, z določenimi ravnanji in zato ne zadostuje zgolj to, kje si posameznik želi, da je središče njegovih življenjskih interesov.

15. Glede tožbenih navedb, da oče in mama nista prostovoljno zapustila Slovenije, pač pa je predsedstvo SFRJ izdalo Odlok o prenehanju stacioniranja poveljstev, ustanov in enot JLA na ozemlju Slovenije, in da je oče tožnika le izvrševal ta odlok ter da ni bil svoboden človek, sodišče pojasnjuje, da se skladno z drugim odstavkom 1.č člena ZUSDDD šteje, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot 1 leto, ne glede na razlog odsotnosti. Tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD pa določa razloge upravičene odsotnosti prvih 5 let in to so, na kratko povzeto, naslednji razlogi: če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavržena, zavrnjena ali je bil postopek ustavljen, če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na točno določenih pravnih podlagah. Tožnik navaja, da je njegov oče zapustil Republiko Slovenijo, ker je tako odredil njegov tedanji delodajalec, to je JLA, le ta pa je morala tako ravnati na podlagi odločitve tedanjega Predsedstva SFRJ. Vendar pa 1.č člen ZUSDDD tega razloga ne določa kot razloga upravičene odsotnosti za prvih petih let odsotnosti. Upravičen razlog za prvo petletno odsotnost bi bil, če bi posameznika poslala izven Republike Slovenije pravna oseba iz Republike Slovenije (2. alineja tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD), kar pa JLA v avgustu leta 1991 ni bila. Podobno stališče je zavzelo tudi vrhovno sodišče v sklepu št. X Ips 111/2016 z dne 26. 10. 2016. Tako zapustitev tožnikovega očeta ne ustreza nobenemu izmed razlogov upravičene odsotnosti za prvo petletno obdobje, kot jih določa ZUSDDD.

16. Tožnik tudi navaja, da niso bile zaslišane razne priče. Vendar pa po mnenju sodišča opustitev tega dokaza ne more spremeniti dejstva, da je tožnikov oče zapustil Republiko Slovenijo, ker se je JLA umaknila iz Slovenije, tega razloga pa, kot je bilo že pojasnjeno, zakonodajalec ni navedel med razloge upravičene odsotnosti v prvem petletnem obdobju iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. V zvezi s tožbeno navedbo, da se v Slovenijo niso mogli vrniti, ker naj bi bil njegov oče razglašen za sovražnika, pri čemer se tožnik sklicuje na časopisni članek v Slovenskih novicah z dne 6. 4. 1995 z naslovom Vsi nezaželeni, pa sodišče pojasnjuje, da časopisni članek ne more predstavljati razloga, da se ne bi mogel vrniti, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila družina kdaj zavrnjena na meji iz tega razloga, kar je pravilno ugotovil že organ prve stopnje.

17. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je oče tožnika leta 2002 poskušal dobiti nazaj stanovanje, ki ga je zapustil v Republiki Sloveniji, pa sodišče pojasnjuje, da je bilo to šele leta 2002. Ker tožnik ni izkazal upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih pet let po odhodu iz te države, zato niso relevantna ravnanja tožnikovega očeta v smeri poskusov vračanja, ki so se dogajala po prvem petletnem obdobju. To izhaja iz določil 1.č člena ZUSDDD, ki najprej v tretjem odstavku navaja, kdaj se šteje, da je odsotnost upravičena, če je trajala več kot eno leto. Nadalje iz četrtega odstavka citiranega člena izhaja, da če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz 2. alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanje osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Iz navedenega torej izhaja, da so ravnanja oseb v drugem petletnem obdobju relevantna le v primeru, če je bil predhodno podan kateri izmed razlogov za upravičeno odsotnost za prvo petletno obdobje, to pomeni, če je bil podan kateri izmed razlogov, navedenih v šestih alinejah tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Stanovanjsko pravico pa naj bi se poskušalo urejati šele leta 2002, to pa je več kot deset let po zapustitvi Republike Slovenije, zaradi česar glede na določilo 1.č člena ZUSDDD to ne more biti upoštevno. Enako stališče je sodišče zavzelo tudi v primerljivi zadevi opr. št. I U 1621/2014. Iz navedenega razloga poskus pridobitve stanovanjske pravice leta 2002 ne more predstavljati takega dejanja, zaradi katerega bi bil izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

18. Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.