Jedro

Ne glede na to, da vpis na podlagi darilne pogodbe še ni bil izveden v zemljiški knjigi, je obdolženka storitev kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic dokončala, ko je svojima vnukoma podarila nepremičnino z namenom, da bi preprečila uspeh prisilne izvršbe in poplačilo predlagateljeve terjatve.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolžene Z.A. se zavrne in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Po členu 98/1 ZKP je obdolženka dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, to je 1.000 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.4.2006, obdolženo Z.A. iz razlogov po členu 358 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po 2. odstavku 229. člena KZ. Pritožbi okrožne državne tožilke je Višje sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženko spoznalo za krivo storitve očitanega ji kaznivega dejanja ter ji po členih 50 in 51 KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti.

Zoper navedeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani so vložili zagovorniki obdolženke pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da obdolženko v celoti oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v mnenju o pritožbi, podanem na podlagi 2. odstavka 377. člena v zvezi z 2. odstavkom 398. člena ZKP meni, da pritožba ni utemeljena. Pritožbeno razumevanje in razlaga pojma svojega premoženja nista ustrezna, zaradi česar je tudi nepravilen zaključek zagovornikov o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Res je, kar navaja pritožba, da se lastninska pravica na nepremičnini po stvarno pravnih predpisih pridobi z vpisom (vknjižbo) osebe lastnika v zemljiški knjigi. Za potrebe izvršilnega postopka in s tem tudi za kazenskopravno odgovornost zaradi oškodovanja tujih pravic v tem postopku pa se ta pravila dopolnjujejo s pravnimi pravili izvršilnega postopka, ki veljajo, če lastninska pravica na nepremičnini ni vpisana v zemljiški knjigi ali če (še) ni vpisana na lastnika.

Zagovorniki obdolženke so podali odgovor na mnenje vrhovnega državnega tožilca, kjer vztrajajo na navedbah pritožbe, in sicer da je mogoče v skladu s slovensko zakonodajo lastninsko pravico na nepremičnini pridobiti zgolj z enim pridobitnim načinom, in sicer z vpisom v zemljiško knjigo.

Dne 5.4. in 10.4.2007 je Vrhovno sodišče prejelo dopisa oškodovanega M.A. in obdolžene Z.A., iz katerih izhaja, da sta se poravnala in da posledično M.A. umika predlog za pregon ter predlaga ustavitev postopka.

Vrhovno sodišče navedenemu predlogu ni sledilo, saj sme oškodovanec pri predlagalnih deliktih umakniti predlog za pregon le do konca glavne obravnave (57. člen ZKP), izjemoma pa je sicer mogoč umik tudi v pritožbenem postopku, vendar le, če je pritožbeno sodišče odločalo na glavni obravnavi (5. odstavek 381. člena ZKP). V obravnavani zadevi torej ne gre za takšno procesno situacijo in izjava oškodovanca, da umika predlog za pregon, nima nikakršnega procesnega učinka.

Pri vsebinski presoji pritožbe zagovornikov obdolženke pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, je to ugotovilo, da je obdolžena Z.A. z namenom, da bi preprečila plačilo upniku M.A., zaradi izterjave zneska 10.047.506,00 SIT med prisilno izvršbo (po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28.2.2004, s katerim je sodišče dovolilo izvršbo na njenih nepremičninah, ki še niso bile vpisane v zemljiško knjigo, in sicer stanovanje na V. ulici v L. ter stanovanje na P. cesti v L.) slednje z darilno pogodbo podarila in izročila mladoletnima vnukoma B. ter M.P. Res je sicer, da do naknadnega oškodovanja upnika ni prišlo, ker je bila darilna pogodba pozneje sporazumno preklicana, v zemljiški knjigi pa je bilo vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred sklenitvijo darilne pogodbe, vendar pa je obdolženka storitev kaznivega dejanja dokončala, in to tedaj, ko je svojima vnukoma podarila nepremičnino z namenom, da bi preprečila uspeh prisilne izvršbe in poplačilo predlagateljeve terjatve, saj sta obdarjenca na podlagi sklenjene darilne pogodbe preko svoje zastopnice 14.11.2005 na Okrajno sodišče v Ljubljani vložila zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice na navedeni nepremičnini, ki je predstavljal podlago za plombo. Situacija je namreč podobna tisti, v kateri storilec kaznivega dejanja tatvine oškodovancu vrne ukradeno stvar še pred zaključkom kazenskega postopka (zadnji odstavek na strani 3 izpodbijane sodbe).

S takšno pravno presojo relevantnega dejstva pa se ne strinjajo zagovorniki v pritožbi in poudarjajo, da nepremičnina na P. cesti ni bila last obdolženke, saj še ta ni bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica, temveč je to še vedno Mestna občina L. Pridobitni način za nepremičnino je namreč določen v 33. in 34. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), v nespremenjeni obliki pa je vsebovan tudi v Stvarnopravnem zakoniku. Lastninska pravica na nepremičnini se tako pridobi z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen z zakonom določen način. Ker o tem sodba nima razlogov, je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Velik del nepremičnin (npr. stanovanj in poslovnih prostorov) v etažni lastnini namreč iz znanih razlogov (ker marsikatera stavba še ni etažirana) sploh ni vpisan v zemljiški knjigi ali pa je celotna stavba vpisana na "neprave lastnike". Na takšno življenjsko situacijo je reagiralo tudi pravo, in sicer tako, da je zaradi neurejene zemljiške knjige priznavalo (in še priznava) lastninsko pravico vsem, ki razpolagajo s pravnim naslovom, na podlagi katerega bi se te osebe lahko vknjižile v zemljiško knjigo. Tudi v konkretni kazenski zadevi je izključno in samo od obdolžene Z.A. bilo odvisno, ali se bo vknjižila ali ne, torej tudi, ali bo vknjižila sebe ali vnuke. Vnuka sta se tako lahko vknjižila na podlagi verige pravnih poslov (zemljiškoknjižnih listin), to pa sta storila samo zato, ker jim je stanovanje podarila obdolženka. Ta situacija se torej pravno prav v ničemer ne razlikuje od položaja, če bi bila vknjižena obdolženka, razlika je le v tem, da bi v tem primeru zaradi zaznambe izvršbe sklep o izvršbi učinkoval. To pa je s storitvijo kaznivega dejanja, kot pravilno ugotavlja višje sodišče, obdolženka preprečila.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo, na to uporabilo pravilno materialno pravo, svoje zaključke pa tudi ustrezno obrazložilo. Če se zagovorniki z ugotovitvijo sodišča, da je obdolženka bila lastnica spornega stanovanja, ne strinjajo, pa seveda navedeno ne pomeni kršitve določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj so v sodbi vsa odločilna dejstva, kot rečeno, pravilno ugotovljena in obrazložena, njihovo nestrinjanje pa pomeni le neutemeljeno uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično kršitev zakona. Ker sodba tudi sicer nima pomanjkljivosti, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zagovornikov po 391. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo pritožbenega sodišča. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o pritožbi, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo obdolženkine premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu ter zapletenost in trajanje te kazenske zadeve.