Jedro

Vsebina pritožbe ni samo pravna opredelitev in sklicevanje na pravno podlago, ampak tudi navedba novih dejstev. Zato je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko ni obravnavalo tistih pritožbenih navedb, ki pomenijo širitev trditvene podlage v primerjavi s tisto, ki jo je navedla v postopku na prvi stopnji (496a člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. Ig 96/01356 z dne 21.11.1996 v točki 1. in 3. in zavrnilo tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da je tožeča stranka ponudila toženi v nakup skulpturo "Torzo" Hommage A.G. kiparja A. A., da pa tožena stranka na nakup ni pristala.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Pritožbene trditve, da je šlo za kup na poskušnjo in da tožena stranka kipa ni vrnila v določenem roku, je štelo kot nedovoljene novote in jih zato ni upoštevalo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podala vse potrebne navedbe že v postopku na prvi stopnji. Pri tem povzema del izpovedbe direktorja tožeče stranke. Opozarja, da stranke niso dolžne navesti pravne podlage. Iz navedb pa sledi, da je šlo med strankama za prodajo na poskušnjo. V pritožbi ni navajala novih dejstev ali predlagala novih dokazov. Je le razlagala ugotovljeno dejansko stanje in to aplicirala na materialno pravo. V zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava opozarja, da pri kupu na poskušnjo kupec z molkom po preteku primernega časa potrjuje sklenitev pogodbe.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Kup na poskušnjo ureja Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v členih 534 do 537. Gre za prodajno pogodbo, sklenjeno pod odložnim pogojem, da bo kupec v določenem roku, potem ko bo ugotovil, ali stvar ustreza njegovim željam, obvestil prodajalca, ali ostaja pri pogodbi ali ne (prvi odstavek 534. člena ZOR). Šteje se, da kupec ostaja pri pogodbi, če mu je bila stvar izročena na poskušnjo do določenega roka, pa je ne vrne prodajalcu nemudoma po izteku roka ali ne izjavi prodajalcu, da odstopa od pogodbe (drugi odstavek 354. člena ZOR). Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala dejanskih okoliščin, ki bi kazale, da je šlo za kup na poskušnjo. Njene navedbe so bile kratke. V predlogu za izvršbo se je sklicevala le na račun z dne 25.9.1996. V pripravljalnem spisu z dne 25.8.1997 je navedla, da je toženi stranki ponudila skulpturo "Hommage A.G.", da je bil direktor tožene stranke navdušen in se je odločil za nakup. Po večmesečnem premoru je tožeča stranka izstavila račun, ki ga tožena stranka ni zavrnila. Kupa na poskušnjo tožeča stranka ni omenila niti posredno, z navedbo kakšnega dejstva, ki je značilno za ta način prodaje. Drugih navedb tožeča stranka ni podala. Njen direktor A. A. pa je zaslišan kot stranka izpovedal, v kakšnih okoliščinah in s kom je prišel k toženi stranki. Povedal je, da sta bila gospod in gospa B. proti nakupu, da pa jima je skulpturo vseeno pustil, da bi si morda premislila. Ko je prišel naslednjič, jima je prinesel s seboj podstavek in ob tej priliki je gospod B. rekel, do bo skulpturo kupil, da pa je ne more plačati zdaj, pač pa v jeseni. Tudi ta izpovedba ne govori o pogojnem kupu, pač pa o odložitvi plačila kupnine, kar je nekaj povsem drugega. Zato ni točna revizijska trditev, da je tožeča stranka že v postopku na prvi stopnji navedla dejansko podlago, iz katere bi izhajalo, da opira svoj zahtevek na kup na poskušino. Vsebina njene pritožbe ni samo pravna opredelitev in sklicevanje na pravno podlago, ampak tudi navedba novih dejstev. Zato je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko ni obravnavalo tistih pritožbenih navedb, ki pomenijo širitev trditvene podlage v primerjavi s tisto, ki jo je navedla v postopku na prvi stopnji (496a člen ZPP). Zato uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka ni.

V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo, ker tožena stranka ni pristala na nakup ponujene skulpture (26. člen in 454. člen ZOR). Zato za toženo stranko ni nastala obveznost, da plača kupnino (516. člen ZOR), ki jo vtožuje tožeča stranka v tem gospodarskem sporu. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bilo torej materialno pravo uporabljeno pravilno.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).