Jedro

Toženci šele prvič v reviziji konkretizirajo očitke v zvezi s postopkom po ZKZ, kar pa ne more vplivati na presojo dobre vere tožnika, ki je več kot 10 let živel v prepričanju, da je bila pogodba za konkretna zemljišča sklenjena v skladu z zakonskimi določbami.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženci so dolžni tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 1.719,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (točka I izreka), da je tožnik na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico na parcelnih številkah 500/1, 502, 503, 504, 507, 516, 519, 520, 550, vse vpisane pri vl. št. 118 k. o. ... (nadalje kmetijska zemljišča). V točki II izreka je odločilo, da se na podlagi navedene sodbe na navedenih kmetijskih zemljiščih v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica v korist tožnika do celote. V točki III izreka je sodišče zavrnilo zahtevek tožnika na izbris solastninske pravice za tožence na navedenih kmetijskih zemljiščih ter zavrnilo zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na teh zemljiščih na ime tožnika. Odločilo je še o pravdnih stroških (točka IV izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženih strank zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I in II izreka) ter v odločbi o pravdnih stroških (točka IV izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženci so zoper pravnomočno sodbo vložili revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Navajajo, da je odločitev sodišča v nasprotju z v spis vloženimi listinami, saj tožnik ni predložil potrdila o odobritvi pravnega posla. To ima za nadaljnjo posledico, da prodajna pogodba z dne 25. 3. 1995 ni bila sklenjena v skladu s takrat veljavnim Zakonom o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), kar dodatno obrazložijo. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo tudi v zvezi z vknjižbo prepovedi odtujitve in obremenitve na spornih nepremičninah, kar bi moralo vplivati na ugotovitev slabovernosti na strani tožnika, pa ni. Argumentirajo, zakaj po njihovem mnenju tožnik ni mogel biti dobroverni posestnik in zakaj je sodišče zmotno presodilo začetek teka priposestvovalne dobe. Bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) uveljavljajo v zvezi z obrazložitvijo sodišča druge stopnje, da opustitev opredelitve do njihovih dokaznih predlogov s strani sodišča prve stopnje ne predstavlja relativne bistvene kršitve ZPP in obrazložijo, zakaj po njihovem mnenju navedeni dokazi posegajo v obdobje znotraj priposestvovalne dobe in predstavljajo odločilen dokaz za presojo o lastniški dobroverni posesti tožnika. Pritožbenemu sodišču očitajo, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da pri sklenitvi prodajne pogodbe niso bile upoštevane določbe ZKZ, da tožnik tudi po izbrisu prepovedi odtujitve in obremenitve ni predlagal vknjižbe lastninske pravice, ter da zato ne more biti dobroveren, kot tudi ne do izpovedb druge toženke in tretjega toženca. Pritožbeno sodišče je tudi zmotno uporabilo določbe o prekluziji, kar dodatno obrazložijo. Predlagajo, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da sta pogodbi z dne 4. 10. 1994 in 25. 3. 1995 predstavljali veljaven pravni naslov, na podlagi katerega je tožnik upravičeno domneval, da je na spornih kmetijskih zemljiščih pridobil lastninsko pravico. Prva pogodba je bila sklenjena tudi v skladu z določbami ZKZ, kar je razvidno iz overitvene klavzule pristojnih organov (A4)(1). Sodišči tudi ugotovita, da je tožnik kupnino poravnal. V obdobju od maja 1995 do leta 2008, ko je prišlo do spora med tožnikom in toženci glede gospodarjenja z gozdovi, je tožnik na nepremičninah izvrševal dobroverno lastniško posest. Tožnik je tako po presoji sodišč druge in prve stopnje pridobil lastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih kot dobroverni lastniški posestnik po preteku 10 let na podlagi 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

7. Jedro revizijskih očitkov se nanaša na presojo dobrovernosti tožnika. V skladu z 28. členom SPZ je dobroverni posestnik tisti, ki ne ve ali ne more vedeti, da nima pravice do posesti. Dobroverni lastniški posestnik je torej tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. Tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča toženci nasprotnega niso dokazali.

8. Sodišči prve in druge stopnje nespoštovanja določb ZKZ pri sklepanju pogodbe med tožnikom in A.A. leta 1994 nista ugotovili. Toženci šele prvič v reviziji konkretizirajo očitke v zvezi s postopkom po ZKZ, kar pa ne more vplivati na presojo dobre vere tožnika, ki je več kot 10 let živel v prepričanju, da je bila pogodba za konkretna zemljišča sklenjena v skladu z zakonskimi določbami(2). Od stališča Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 1044/2008 se konkretna zadeva razlikuje v tem, da tožnik v zadevi II Ips 1044/2008 prisilnih predpisov pri sklepanju pogodbe sploh ni spoštoval, v konkretni zadevi pa so se pri sklepanju pogodbe določbe ZKZ spoštovale(3).

9. Prav tako na tožnikovo dobrovernost ni vplivala vpisana prepoved odtujitve in obremenitve, ki je bila kasneje iz zemljiške knjige izbrisana. Prepoved je bila kot sredstvo zavarovanja odrejena v pravdnem postopku z učinkom do pravnomočne rešitve pravdne zadeve, v katerem tožnik ni sodeloval. Lastninska pravica na spornih zemljišč je tudi po končanem pravdnem postopku ostala v prodajalkinih rokah.

10. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki v zvezi s kršitvami določb pravdnega postopka. Glede opredelitve do dokaznih predlogov revidentov (akontacije računov iz leta 1995, delna odločba Občine A.) je odločilno, da je sodišče prve stopnje na str.18-19 obrazložitve sodbe obravnavalo poseke v gozdu v času priposestvovanja in presodilo, da uslužbenec Zavoda za gozdove K. K. ni potrdil zatrjevanj toženih strank o tem, da bi imele one dejansko posest v obdobju do leta 2008. Obstaja pa odločba iz leta 2000, s katero se je posek dovolil tožniku. Kljub temu, da se nekateri predlagani dokazi nanašajo na obdobje, ko je tekla priposestvovalna doba, pa je pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da zatrjevana relativna kršitev določb pravdnega postopka ne vpliva na pravilnost in zakonitost končne odločbe. Sodišče je v dokaznem postopku obravnavalo vprašanje dejanske posesti nad gozdovi in plačilo računov s strani tožencev takšne dokazne ocene ne omaje.

11. Glede zatrjevane kršitve 286. člena ZPP je revidentu pojasniti, da prepoved ne zadane navajanja dokazov s strani tožnika, ki so posledica kasnejših navedb tožencev, kot je to pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče v 14. točki na 8. strani sodbe.

12. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenega očitka, da bi se tožnik lahko vpisal v zemljiško knjigo po izbrisu prepovedi odtujitve in obremenitve, pa se ni. Pritožbenemu sodišču se ni treba opredeljevati do vsakega pritožbenega očitka, pomembno je, da se opredeli do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena. Tožnikova opustitev vpisa v zemljiško knjigo pa ni vplivala na pravilnost materialnopravnega zaključka v tej zadevi.

13. Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke v skladu z določbo 378. člena ZPP zavrnilo.

14. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP je tožnik upravičen do povrnitve stroškov revizijskega postopka. Odločitev o višini temelji na stroškovniku, priloženem odgovoru na revizijo in Odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Iz potrdila izhaja, da je A. A. nepremičnine prodajala, da je bila ponudba o prodaji nabita na oglasno desko petnajst dni - do 13. 7. 1994. Dne 3. 8. 1994 pa je potekel 30-dnevni rok od dneva vročitve ponudbe oddelku za gospodarstvo in finance Občine A. Op. št. (2): Primerjaj z odločbo VS RS II Ips 177/2014 z dne 10. 12. 2015. Op. št. (3): Glej 19. točko sodbe sodišča prve stopnje na str. 15, ter 7. točko odločbe sodišča druge stopnje na str.5.