Jedro

Tožena stranka ni pojasnila, na kakšni podlagi sklepa, da bo tožbeni zahtevek v novi tožbi enak zahtevku iz prve tožbe, pač pa je le povzela vsebino nepravnomočne odločitve v prvi pravdi in ugotovila, da tri nepremičnine, ki so predmet nove pravde, sodijo v skupno premoženje zakoncev. Prav tako tožena stranka ni pojasnila, katere so tiste izkušnje, ki jih je tožnica doslej pridobila, da bi bilo mogoče zaključiti, da je sposobna v pravdnem postopku sestaviti tožbo, samostojno razpolagati s tožbenim zahtevkom, v postopku navajati dejstva ter predlagati dokaze in se odzivati na predloge nasprotne stranke. Trditev, da so dosedanje tožničine izkušnje take, da v pravdi ne potrebuje pomoči pravnega strokovnjaka, ne da bi bile te izkušnje ugotovljene, precizirane in ocenjene, je torej neargumentirana.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 535/2015 z dne 23.9.2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločitve je pojasnila, da mora prosilec za brezplačno pravno pomoč za dodelitev le-te kumulativno izkazati dva pogoja, in sicer subjektivni ali finančno materialni kriterij in objektivni kriterij po določbi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), vendar pa slednjega tožnica ne izpolnjuje. Pri Okrožnemu sodišču v Kopru se pod opr. št. P 671/2008 na podlagi tožbe tožnice z dne 25.9.2008 vodi pravdni postopek zaradi določitve deleža na skupnem premoženju zakoncev. V tej zadevi je sodišče dne 10.4.2015 izreklo sodbo, ki še ni pravnomočna. Tožbo, na podlagi katere tožnica zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je prav tako vložila zaradi določitve deleža zakoncev na skupnem premoženju, nanaša pa se na tri nepremičnine, ki v času vložitve prve tožbe še niso imele določenih parcelnih številk in so zato izostale iz tožbe. Tožena stranka meni, da ima tožnica že izkušnje iz prvega pravdnega postopka in zato pomoči odvetnika v novem pravdnem postopku ne potrebuje več. Tudi tožbeni zahtevek iz nove pravde je enak prejšnjemu zahtevku.

2. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da tožena stranka finančno materialnega položaja tožnice ni presojala, saj je menila, da ni podan objektivni kriterij po 24. členu ZBPP. Tožnica meni, da je ta kriterij tožena stranka napačno presodila. Res je, da je tožnica dne 25.9.2008 vložila tožbo zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja zakoncev in določitve deležev na njem in je bilo v tej zadevi že odločeno. Ker tožba ni bila vložena za preostale tri nepremičnine, je tožnica sedaj vložila novo tožbo. Stališče tožene stranke, da je tožnica enkrat že vložila tožbo in da zato ve, kako se pravda vodi ter da pomoči odvetnika ne potrebuje, je neutemeljeno in nepravično. Pravda je kompleksen postopek in tožnica se ni mogla naučiti pravdati s tem, ko je nastopala v eni pravdi. Doslej izvedeni pravdni postopek je bil še posebej kompleksen. To kaže že dejstvo, da je od vložitve tožbe do izdaje prvostopenjske odločitve poteklo več kot osem let. Tožbeni zahtevek se je spreminjal, zaslišano je bilo več kot deset prič, opravljale so se poizvedbe, postavljeni so bili primarni in podrejeni zahtevki. Ta postopek še ni končan, saj sta obe pravdni stranki zoper sodbo vložili pritožbo. Predmetni postopek je opisanemu postopku primerljiv po zahtevnosti. Glede nepremičnin, ki so predmet nove pravde, se bo postavilo vprašanje ali je tožnica upravičena do solastninskega deleža na parcelah ali le do obligacijsko pravnega zahtevka iz naslova vlaganj in to za vsako parcelo posebej. Zato ni pričakovati, da bi lahko tožnica sama kvalitetno vlagala zahtevke in nastopala v pravdi. Nepremičnine so bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma ustne darilne pogodbe, pri čemer bo tožnica brez strokovne pomoči obstoj ustne darilne pogodbe le težko dokazala, oziroma dokazala, da je pogodbo o dosmrtnem preživljanju izvrševala sama in ne njen bivši partner. Prav tako tudi ni mogoče že vnaprej reči, da bo delež tožnice na nepremičninah enak kot po nepravnomočni sodbi. Tožena stranka je ni pozvala k izjasnitvi glede njene vloge za pridobitev brezplačne pravne pomoči, s čimer ji je bila kršena pravica do izjave. Tožnica predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo podrobneje pojasnila svoja stališča ter se opredelila do tožbenih navedb. Določb ZBPP ni dopustno interpretirati v smeri, da se s tem, ko je prosilcu dodeljena brezplačna pravna pomoč, od njega ne pričakuje nobenega intelektualnega napora in aktivnosti, prav tako to ne pomeni, da stranka v postopku ni dolžna ravnati skrbno. Tožnica je iz prvotnega tožbenega zahtevka zavestno izpustila del premoženja, o katerem bi sicer moralo biti odločeno v enotnem postopku. To zastavlja vprašanje do kod sega dolžnost države pri zagotavljanju enakopravnega uresničevanja pravice do sodnega varstva, odpira pa tudi vprašanje skrbnosti ravnanja stranke v postopku. Za opravilno sposobnega in povprečno inteligentnega človeka je normalno, da se iz preteklih ravnanj nauči postopati v prihodnosti. Takšen napor se od strank utemeljeno pričakuje, še posebej ob okoliščini, da gre v drugo za istovrstno zadevo. Ker je tožnica v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedla le to, da tri parcele niso bile zajete v prvotno tožbo, ker niso imele parcelnih številk, gre sklepati, da je to edina razlika do nepremičnin, o katerih se je že vodil pravdni postopek. Glede na tako navedbo sodišče tožnice ni pozivalo k izjasnitvi glede vložene prošnje. Tožnica bi lahko v tožbenem zahtevku v prvi pravdi zajela tudi nepremičnine, ki takrat še niso imele parcelnih številk ali zahtevala, da se postopek prekine zaradi parcelacije. Bistvo odločanja o skupnem premoženju zakoncev je namreč v tem, da se o vsem premoženju odloči v enem postopku. Pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči je potrebno poiskati ravnovesje med načelom enakopravnega uresničevanja pravice do sodnega varstva in konkretno življenjsko situacijo ter pretehtati tudi dejansko potrebo po pomoči strokovnjaka.

K točki I izreka:

4. Tožba je utemeljena.

5. 1. odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) določa, da mora obrazložitev odločbe obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če je obrazložitev odločbe pomanjkljiva, tako da je ni mogoče preizkusiti, so s tem bistveno kršena pravila upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

6. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka najprej povzela podatke iz tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, nadalje povzela vsebino določb od 11. do 24. člena ZBPP. Ugotovila je, da se po tožbi tožeče stranke pri Okrožnem sodišču v Kopru pod opr. št. P 671/2008 že vodi pravdni postopek zaradi določitve deleža za skupnem premoženju zakoncev in ugotovila, da v prvo tožbo, kot del skupnega premoženja zakoncev, niso bile zajete tri nepremičnine, ki so predmet nove tožbe, za katero tožnica zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je v odločbi le pavšalno navedla, da ima tožnica s tem, ko je v letu 2008 vložila prvo tožbo za določitev deleža na skupnem premoženju, izkušnje s takšno pravno vlogo, da bo zahtevek v novi tožbi enak prejšnjemu in da zato pomoči odvetnika v novem pravdnem postopku ne potrebuje. Tožena stranka torej svojo odločitev utemeljuje izključno s trditvijo, da je nova tožba po vsebini enaka prvi tožbi in da ima zato tožnica s tem že izkušnje. Ob tem pa tožena stranka ni pojasnila, na kakšni podlagi sklepa, da bo tožbeni zahtevek v novi tožbi enak zahtevku iz prve tožbe, pač pa le povzema vsebino nepravnomočne odločitve v prvi pravdi in ugotavlja, da tri nepremičnine, ki so predmet nove pravde, sodijo v skupno premoženje zakoncev. Prav tako tožena stranka ni pojasnila, katere so tiste izkušnje, ki jih je tožnica doslej pridobila, da bi bilo mogoče zaključiti, da je sposobna v pravdnem postopku sestaviti tožbo, samostojno razpolagati s tožbenim zahtevkom, v postopku navajati dejstva ter predlagati dokaze in se odzivati na predloge nasprotne stranke. Trditev, da so dosedanje tožničine izkušnje take, da v pravdi ne potrebuje pomoči pravnega strokovnjaka, ne da bi bile te izkušnje ugotovljene, precizirane in ocenjene, je torej neargumentirana. Nenazadnje gre pritrditi toženi stranki, ki v odgovoru na tožbo navaja, da je pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči potrebno poiskati ravnovesje med načelom enakopravnega uresničevanja pravice do sodnega varstva in konkretno življenjsko situacijo ter na tej podlagi pretehtati dejansko potrebo po pomoči strokovnjaka, vendar pa tega v izpodbijani odločbi tožena stranka ni storila. To pomeni, da je obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pomanjkljiva, tako da je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP), ugotovljene pomanjkljivosti pa odgovor na tožbo ne more nadomestiti.

7. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljeno kršitev odpraviti.

K točki II izreka:

8. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka, po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetnica.