Jedro

Toženca, zoper katera lastnik gospodujočega zemljišča zahteva varstvo služnosti (212. člen SPZ), sta v razmerju navadnega materialnega sosporništva, saj ne zakon ne narava pravnega razmerja zanju ne terjata enake rešitve spora (196. člen ZPP). Okoliščina, da sta toženca (so)lastnika služečega zemljišča, v konfesorni pravdi (drugače kot v pravdi za ugotovitev obstoja služnosti; 218. člen SPZ) nima vpliva na naravo sosporništva na pasivni strani.

Izrek

Revizija se zavrže. Toženca morata v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku vsak 168,55 EUR stroškov odgovora na revizijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je lastnik gospodujočega zemljišča, za potrebe katerega je sodišče prve stopnje v prejšnji pravdi med istimi strankami s sodbo P 281/95 z dne 26. 6. 2002 pravnomočno ugotovilo obstoj služnosti hoje in voženj po obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča, katerega (so)lastnika sta toženca. Tožnik je v tej pravdi zoper toženca vložil konfesorno tožbo, s katero je zahteval, naj odstranita betonski zid, dva betonska stebrička, dve trti in leseni kol, poleg tega pa naj utrdita služnostno pot in mu omogočita njeno nemoteno uporabo. Sodišče prve stopnje je zahtevku v pretežnem delu ugodilo (zavrnilo ga je le glede dela zidu in glede lesenega kola).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

3. Toženca zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Priglašata tudi stroške. Uvodoma navajata, da se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), zato je revizija glede na označeno vrednost spornega predmeta dovoljena (drugi odstavek 130. člena ZPP-D). Sicer menita, da je odločitev pritožbenega sodišča arbitrarna. Ne drži, da je bil dokaz z izvedencem glede starosti zidu predlagan prepozno; iz pravdnega spisa izhaja ravno nasprotno (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Enako velja za navedbe pritožbenega sodišča, da nasprotnih trditev glede trte in stebrička ni bilo oziroma so bile prepozne. V nadaljevanju opozarjata na nedoločenost tožbenega zahtevka. Menita tudi, da sodbi sodišč nižjih stopenj nista obrazloženi, posebej glede poteka služnosti „po obstoječi poti“. V prejšnji pravdi zaradi ugotovitve služnosti (P 281/95) tožnik ni zahteval odstranitve zidu ter ostalega, zato je zmotna presoja pritožbenega sodišča, da ugovor prenehanja služnosti (223. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ) ne pride v poštev. Revidenta zaključujeta, da so jima bile kršene pravice iz določb 14., 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo ZPP-D, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (drugi odstavek 130. člena ZPP-D). Ti določajo, da je revizija v premoženjskopravnih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Ker je predmet obravnavane zadeve nedenarni zahtevek, je odločilna v tožbi navedena vrednost spornega predmeta (1.500.000,00 SIT oziroma 6.259,39 EUR), ki ji toženca nista ugovarjala, sprejelo pa jo je tudi sodišče prve stopnje (drugi in tretji odstavek 44. člena ZPP).

8. Toženca, zoper katera lastnik gospodujočega zemljišča zahteva varstvo služnosti (212. člen SPZ), sta v razmerju navadnega materialnega sosporništva, saj ne zakon ne narava pravnega razmerja zanju ne terjata enake rešitve spora (196. člen ZPP). Okoliščina, da sta toženca (so)lastnika služečega zemljišča, v konfesorni pravdi (drugače kot v pravdi za ugotovitev obstoja služnosti; 218. člen SPZ) nima vpliva na naravo sosporništva na pasivni strani. Nedenarna zahtevka, ki ju tožnik uveljavlja zoper dva toženca, sta opredeljena zgolj z en(otn)o, nediferencirano vrednostjo spornega predmeta, kar v primeru navadnega sosporništva ne zadošča (drugi odstavek 41. člena ZPP). Položaj revidentov bi bil prav tako neugoden, če bi skupno vrednost spora, pri kateri vztrajata v reviziji (6.259,39 EUR), za vsakega od njiju posebej ocenili po enakih delih, saj tudi takšna vrednost (3.129,69 EUR) ne bi dosegla revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

9. Nedovoljeno revizijo je sodišče na podlagi določbe 377. člena ZPP zavrglo.

10. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Revidenta sta z revizijo propadla, zato sta dolžna tožniku povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 337,10 EUR (600 točk za sestavo odgovora na revizijo, povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV). Ker sta revidenta sospornika, stroške krijeta po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP), torej vsak 168,55 EUR, ki jih morata plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).