Jedro

Dokler pa razlastitveni odločbi ni odvzeta veljavnost (in torej obstaja), ne more biti podana pravna podlaga za vrnitev razlaščene nepremičnine razlaščencu (ne po določbah ZRPPN ali sedaj ZSZ in ne po ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je toženka dolžna priznati lastninsko pravico na nepremičnini s parcelno številko 425/1, njiva, v izmeri 3676 m2 in travnik v izmeri 186 m2, vpisani pri vl. št.... k.o..., zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v Kranju pa obvezana, da pri navedeni vl. št. izbriše družbeno lastnino in imetnico pravice uporabe S. K. ter hkrati vzpostavi lastninsko pravico za tožnico. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Z revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da se izpobijani sodbi razveljavita ali spremenita. Izpodbijani sodbi po revizijskih izvajanjih nimata razlogov oz. so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Podana pa je tudi zmotna uporaba materialnega prava.

Revidentka meni, da je določba 26. člena ZRPPN ob uporabi določb ZSZ, pravni temelj za pridobitev lastninske pravice po 20. členu ZTLR. Zato je zmotno razlogovanje pritožbenega sodišča, da tožnica uveljavlja razloge za odpravo razlastitvene odločbe. Dejansko je dokazovala obstoj predpostavk za uveljavljanje vrnitve razlaščene nepremičnine, kar predstavlja podlago za uporabo 20. člena ZTLR, ki omogoča vrnitev razlaščenega zemljišča ob izpolnitvi zahtevanih predpostavk.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu RS, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je tožnica izgubila lastninsko pravico na sporni parceli v korist toženke kot razlastitvene upravičenke na podlagi odločbe o razlastitvi z dne 26.8.1980, ki jo je izdal upravni organ občine Kranj. Odločitev iz razlastitvene odločbe je bila izvedena v zemljiški knjigi, o odškodnini za razlaščeno zemljišče pa sta se pravdni stranki sporazumeli v nepravdnem postopku s sodno poravnavo (14.12.1982). Dalje je bilo ugotovljeno, da je tožnica zahtevala odpravo razlastitvene odločbe na podlagi 26. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (naprej ZRPPN Ur. l. prejšnje federacije št. 5/80), ki je v drugem odstavku določal: na zahtevo prejšnjega lastnika razlaščene nepremičnine se pravnomočna odločba o razlastitvi odpravi, če razlastitveni upravičenec v dveh letih od pravnomočnosti odločbe ne izvrši pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena. Kot je bilo v tem postopku ugotovljeno, sporna parcela še vedno ni pozidana (po ugotovitvah sodišča prve stopnje zato, ker so zidavo toženke preprečevali upravni predpisi v zvezi z neveljavnostjo zazidalnega načrta in nesprejemom novega zazidalnega načrta). Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje zavrnilo tako zahtevek, da je toženka dolžna priznati tožnici lastninsko pravico na parcelni št. 425/1 k.o..., kot nadaljnji zahtevek, da se zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju odreja, da izbriše družbeno lastnino in imetnico pravice uporabe S. K. na sporni parceli ter na njej vzpostavi lastninsko pravico tožnice. Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje kot pravilno, pri čemer je štelo za odločilno, da razlastitvena odločba še vedno obstaja in da tožnica ni dokazala nobene od pravnih podlag za pridobitev lastninske pravice na sporni parceli.

Po presoji revizijskega sodišča so materialnopravna razlogovanja sodišča druge stopnje o neutemeljenosti tožničinih zahtevkov pravilna in pravilna je tudi odločitev o tožničinem zahtevku. O sporu ni mogoče odločiti na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), kot zmotno meni tožnica, temveč na podlagi določb ZRPPN, ki je predpis specialne narave v razmerju do ZTLR kot splošnega predpisa in ki ureja tako postopek razlastitve (ki lahko pripelje do izgube lastninske pravice na nepremičnini), kot postopek za vzpostavitev prejšnjega lastninskopravnega stanja na razlaščeni nepremičnini, kar omogoča 26. člen ZRPPN (oz. sedaj 38. člen Zakona o stavbnih zemljiščih), kadar so v navedenih členih izpolnjene predpisane predpostavke. Po teh predpisih lahko razlaščenec zahteva odpravo (oz. razveljavitev) razlastitvene odločbe, če razlastitveni upravičenec v dveh letih (oz. sedaj enem) na razlaščeni nepremičnini ne stori ničesar, da bi se izpolnil razlastitveni namen in se zato lastninsko razmerje vrne v prejšnje stanje. Vrnitev razlaščene nepremičnine je tako posledica odprave razlastitvene odločbe, s katero je bilo vzpostavljeno sedanje lastninsko razmerje. Dokler pa razlastitveni odločbi ni odvzeta veljavnost (in torej obstaja), ne more biti podana pravna podlaga za vrnitev razlaščene nepremičnine razlaščencu (ne po določbah ZRPPN ali sedaj ZSZ in ne po ZTLR). Tožničin zahtevek za vrnitev nepremičnine v last tako ni utemeljen, ker razlastitvena odločba ni odpravljena. Drugače povedano, tožničina tožba ni bila sklepčna. Neutemeljen zahtevek pa mora sodišče zavrniti. Ob takem dejanskem in pravnem stanju ugotavlja revizijsko sodišče, da ne obstaja v reviziji uveljavljena kršitev materialnega prava. Prav tako ni podana v reviziji uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker vsebujeta obe sodbi sodišč nižjih stopenj razloge tako o odločilnih dejstvih kot o uporabi materialnega prava, zaradi česar sta v celoti razumljivi. Neutemeljeno revizijo tožnice je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).