Jedro

Toženec brani tožniku dostop na sporne nepremičnine in uživanje le-teh. Tožnik je parcelo, katere izključni lastnik je, oddal v zakup. Ker toženec tožniku preprečuje, da bi solastni del predmetnih travnikov oddal v zakup, tožencu nastaja škoda v višini zakupnine, ki bi jo sicer prejemal. Zato je tožnik upravičen do zakupnine v višini, kot jo je izračunal izvedenec kmetijske stroke.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je tožencu naložilo, da tožniku plača znesek 56.356,00 SIT in povrne tožniku tudi stroške pravdnega postopka v višini 29.262,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe meni, da je sodišče ravnalo napak, ko je obogatitev primerjalo z zakupnino. Zakupnina je drugačna ekonomska kategorija in se oblikuje po načelu ponudbe in povpraševanja ter donosnosti kmetijske dejavnosti. Obogatitev pa je konkretna korist toženca od uživnja solastnine, pri ugotavljanju njene velikosti pa je potrebno odbiti stroške pridelave sena in otave, košnjo, branje, in gnojenje. Nadalje trdi, da je izvedeniško mnenje povsem neuporabljivo in se sklicuje na hudo sušo, ki je leta 1992 pobrala več kot polovico pridelkov. Sodišče tudi ni sledilo toženčevim navedbam o izboljšavi travnikov, pritožbi pa prilaga tudi odločbo Občine, s katero je bila pravdnima strankama odvzeta parc.

št. 185 k.o., namesto nje pa sta dobili zemljišče ob opuščeni strugi.

Obogatitev, kot jo je določilo sodišče, je previsoka, saj se vlaganja v kmetijo pozno vračajo. Predlaga še, naj v ponovljenem postopku izvedenec konkretno izračuna koristi toženca in določi le zemljiško rento kot nadomestilo za obogatitev.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pravdni stranki sta solastnici parcel št. 2 k.o. in parcel št. 528 k.o., ki so v naravi travniki in sicer tožnik do 21/50 in toženec do 29/50. Skupna izmera travnikov znaša 21.788 m2. Vse parcele uživa izključno toženec, ki svojemu bratu brani, da bi delal na spornih parcelah (list. št. 31). Med pravdnima strankama je nesporno, da je toženec svojo pracelo na Velikem hribu dal v zakup.

Ker tožnik solastne nepremičnine zaradi ravnanja in prepovedi toženca ne more uživati, je oškodovan in utemeljeno zahteva od toženca plačilo zakupnine za solastni del predmetnih travnikov. Sodni izvedenc kmetijske stroke je v svojem mnenju podrobno razložil izhodišča in metode svojega dela, nato pa izračunal, da primerna zakupnina za 9151 m2 travniških površin znaša 122,85 DEM letno.

Prvostopno sodišče se je pri odločitvi pravilno oprlo na mnenje izvedenca. Zakaj bi naj bilo to mnenje neuporabljivo in neprimerno za konkretni spor, pa pritožba ne pove in so navedbe v tej smeri zgolj pavšalne. Tožnik je upravičen do plačila zakupnine, saj je verjetno izkazal, da bi svoj del solastne nepremičnine oddal v zakup, kot je storil že s parcelo na, katere izključni lastnik je. Ker toženec tožniku preprečuje, da bi svoj solastni delež predmetnih travnikov oddal v zakup, tožniku nastaja škoda v višini zakupnine, ki bi jo sicer prejel. Pritožba nima prav, ko trdi da je toženec upravičen le do zneska, s katerim je toženec konkretno obogaten (kar pritožba imenuje zemljiška renta in predlaga izvedenca, ki bi to rento izračunal), saj podlaga tožbenega zahtevka ni neupravičena obogatitev. Temelj zahtevka je namreč odškodninske narave (I. odst. 154. čl. ZOR), čeprav se v obrazložitvi sodbe prvostopno sodišče napačno opira na določbo 219. čl. ZOR. Ker temelj zahtevka pomeni plačilo zakupnine, niti ni pomembno, koliko pridelka je konkretno v posameznem obdobju toženec pridobil iz tožnikov nepremičnine, niti ni potrebno upoštevati njegovih proizvodnih stroškov.

V zvezi s pritožbenimi sklicevanji na izboljšave, ki jih je toženec vložil v opuščeno strugo potoka, pa se pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da ta parcela ni predmet konkretne pravde. Toženec sam v pritožbi pove, da bo šele prišlo do formalne zamenjave parc. št. 185. k.o. za ustrezno veliko parcelo ob opuščeni strugi potoka ter do zemljiškoknjižne ureditve stanja.

Pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kršitev iz II. odst. 365. čl. ZPP, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam trpi stroške pritožbenega postpka (I. odst.166. in 154. čl. ZPP).