Jedro

Posest pravice stvarne služnosti ne preneha že s tem, če posestnik v določenem obdobju take posesti ni izvrševal, temveč šele v primeru, kadar posestnik manifestira svojo voljo, da take posesti ne bo več izvrševal. Tožena stanka bi morala v postopku zatrjevati in dokazati, da je tožeča stranka voljno opustila uporabo poti po spornem zemljišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožečo stranko v posesti prehoda po poti na parceli št. 1117/2 k.o. V., ki vodi do parcele tožeče stranke s parcelno št. 1601, ki je vpisana v vložku št. 1046 k.o. V., s tem da je prekopal pot po celotni dolžini in v širini enega metra. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna izkopani jarek zasuti in se v bodoče vzdržati takih ali podobnih dejanj. Glede na uspeh strank v postopku pa je še odločilo, da je toženec dolžan tožnikoma povrniti 324.832,17 SIT stroškov z obrestmi od izdaje sklepa do plačila. Zoper sklep se pritožuje toženec po pooblaščenki. V pritožbi očita prvostopenjskemu sodišču, da naj bi prezrlo 74.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) v zvezi z 58.čl. Če bi namreč natančno prebralo in analiziralo izpovedbe tožečih strank samih, bi lahko ugotovilo, da sta tožnika neposredno prenehala uporabljati prehod do svoje parcele po sporni poti že v letu 1990, posredno pa preko najemnice štiri leta kasneje. Tudi priča J. je povedala, da sta tožnika za dejanje, ki je predmet tožbe, izvedela preko njegovega obvestila. Tožnika sta torej izgubila posest, tudi če bi pred tem to posest kdaj imela. Sodišče je zato odločilo v zadevi v nasprotju z izvedenimi dokazi in tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sicer pa tudi če bi tožnika imela stvarno služnost, česar niti ne zatrjujeta, je ta služnost prenehala, ker se je tožena stranka uprla njenemu izvrševanju, tožnika pa te pravice najmanj tri leta zaporedoma nista izvrševala. Po podatkih zemljiške knjige je pot, ki naj bi tekla po parceli št. 1117/2 k.o. V., last D. G., pri njej pa ni vpisanih nikakršnih bremen. Pot je služila izključno lastnici za lastne potrebe. Poleg tega ni mogoče iti mimo dejstva, da je tožeča stranka postavila nemogoč zahtevek. Zahtevala je namreč zasutje jarka, ki naj bi ga tožena stranka izkopala, v obrazložitvi sklepa pa je sodišče ugotovilo, da je ob ureditvi nove dovozne poti do hiše J. nastala višinska razlika približno 1,2 m. Brez odstranitve in ureditve te višinske razlike pa zatrjevana vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ni mogoča, ne glede na zasutje izkopanega jarka. Z izpolnitvijo zahtevka tako tožeča stranka v nobenem primeru ne bi dosegla vzpostavitve takega stanja, da bi omenjeno pot lahko uporabljala. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, naj usmeri pozornost v prvi in drugi odstavek izpovedbe samega tožnika na obravnavi 08.06.2001 na kraju samem, ko je povedal, da je nazadnje sekal na svojem zemljišču kole kakih deset let nazaj, to je v devetdesetih letih, v prvem odstavku pa celo izpovedal na vprašanje, ali je po tem, ko je soseda nehala obdelovati zemljišče, še kdaj prišel na parcelo, da takrat, ko je hotel ponovno sekati kole in takrat ugotovil, da je pot že prekopana in zato ni mogel na parcelo. To pomeni, da vse od leta 1994 praktično ni imel posesti ter ni uporabljal sporne poti. Pritožba zaključuje, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da bi tožnik imel dejansko oblast nad stvarjo, sicer pa je izgubil posest, ker tudi če bi obstajala stvarna služnost le-te vsaj od leta 1994 dalje ni izvrševal. Predlaga spremembo sklepa tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je ugotovitve o tem, da sta tožnika imela posest služnostne pravice poti po sporni trasi oprlo na izpoved obeh tožnikov ter prič B.G., V.J., Z.G. in D.G.. Drži pa, da je bila deloma izpoved tožnika takšna, kot opozarja pritožba in sicer, da je izrecno povedal, da po tem, ko je prenehal dajati svojo parcelo št. 1601 v najem M.G. (ki jo je imela v najemu do pred štirih let in ne do leta 1994, kot to pravi pritožba) z drugo tožnico parcele nista več obdelovala, akacijeve kole pa sta na parceli sekala v devetdesetih letih, medtem ko sta sadje prenehala pobirati po tem, ko je bila na območju napravljena komasacija. Vendar pa je tožnik v nadaljevanju svoje izpovedbe pojasnil, da so tudi po tem, to je po prenehanju najema in po komasaciji, hodili na svojo parcelo, da so jo čistili (rezali robido) in v nadaljevanju še, da so jo hodili "pogledat". To je potrdila pri zaslišanju tudi druga tožnica, ki je prav tako kot tožnik pojasnila, da so vedno na parcelo prihajali z avtomobilom. Po oceni pritožbenega sodišča je zato zaključek prvostopenjsekga sodišča, da sta tožnika dokazala zatrjevano posest stvarne služnosti poti do njune zemljiške parcele prepričljiva. Pritožba zatrjuje, da naj bi jo tožeča stranka prenehala uporabljati že v letu 1990 oziroma preko najemnice štiri leta kasneje, zaradi česar naj bi posest izgubila. Takim pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi. Posest pravice stvarne služnosti namreč ne preneha že s tem, če posestnik v določenem obdobju take posesti ni izvrševal, temveč šele v primeru, kadar posestnik manifestira svojo voljo, da take posesti ne bo več izvrševal. Tožena stranka bi torej morala v postopku zatrjevati in dokazati, da je tožeča stranka voljno opustila uporabo poti po spornem zemljišču. Tega pa tožena stranka ni zatrjevala, niti navedla kakršnihkoli razlogov, zaradi katerih tožeči stranki dostop do njene parcele št. 1601 več ne bi bil potreben. Zato ne drži, da naj bi sodišče napačno uporabilo 74.čl. ZTLR (ki se nanaša na posest v smislu dejanske oblasti nad stvarjo). Prav tako pa ne drži, da bi sodišče moralo v zadevi uporabiti 58.čl. ZTLR, saj tožena stranka tekom postopka ni zatrjevala, da naj bi tožeča stranka posest poti izgubila ker naj bi se tožena stranka uporabi poti uprla, tožeča stranka pa da naj bi zaradi te prepovedi tri leta zaporedoma več poti ne uporabljala. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe zatrjuje, da je tožbeni zahtevek nemogoč, češ da vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na način, kot je tožeča stranka zahtevala, ni mogoč, ker je ob ureditvi nove dovozne poti do hiše J. nastala višinska razlika 1,2 m. Iz sklepa prvostopenjskega sodišča je sicer mogoče razbrati, da ta pritožbena trditev drži, saj v prvem odstavku na tretji strani sklepa sodišča ugotavlja, da se je trasa poti, po kateri je vozila pred motilnim dejanjem tožeča stranka s parcele št. 952/1 nadaljevala navzdol po parceli št. 1117/2. Sodišče ugotavlja, da zaradi nastale višinske razlike 1,2 m prehod preko dela parcele, ki ga tožba ne zajema, ni možen, vendar pa ta ugotovitev prvostopnega sodišča kljub temu na pravilnost odločitve nima vpliva. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je ta višinska razlika nastala ob priliki ureditve nove dovozne poti za dostop do stanovanjske hiše J., ker je toženec z izkopom jarka po trasi poti, ki je tekla po parceli št. 1117/2 (in ki je predmet tega spora) tudi J. zaprl dostop do njihove stanovanjske hiše in so si zaradi tega bili prisiljeni urediti novo pot. Tako stanje je v naravi torej nastopilo po tem, ko je prišlo do posega, ki ga je opravila tožena stranka. Slednja se zato ne more sklicevati na nezmožnost vzpostavitve prejšnjega stanja, oziroma na odsotnost pravnega interesa tožeče stranke za tak zahtevek. Poleg tega iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da se ta višinska razlika nahaja v naravi na tistem delu poti, ki teče preko parcele št. 952/1, na katero pa se tožbeni zahtevek ne nanaša. Tožeča stranka bo morala zato res zaradi vzpostavitve prehoda doseči izravnavo terena oziroma ureditev ustreznega prevoznega naklona poti, vendar gre za razmerje med tožečo stranko in sosedom J., ki na obveznost tožene stranke ne vpliva. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru razlogov, na katere mora po 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366.čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).