Jedro

Pri presoji zakonitosti sklepa o priporu Vrhovno sodišče ne more izhajati iz predvidevanj, kaj bi se utegnilo dogajati v nadaljevanju kazenskega postopka, predvsem ali bo v nadaljnjem postopku obramba imela možnost neposredno zaslišati obremenilne priče, pač pa ocenjuje le, ali so podani pogoji za pripor.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljene M.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljeno M.L. odredil pripor, ki teče od dneva in ure njenega prijetja, to je od 25.3.2006 od 20.45 ure dalje. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika osumljene kot neutemeljeno zavrnil. Zagovornik osumljene M.L. je dne 6.4.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedena sklepa. V zahtevi je uveljavil bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi se sklicuje na kršitve, ki jih je zatrjeval v pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika, češ da mora sodišče v kazenskem postopku upoštevati človekovo dostojanstvo, človekove pravice ter z Ustavo Republike Slovenije zajamčene pravice in svoboščine. Navaja, da so bile osumljenki kršene pravice do obrambe. Ta pravica naj bi ji bila kršena že s tem, ko so ji kriminalisti dne 25.3.2006 vročili odločbo o pridržanju, ki je osumljenka ni hotela podpisati. Bolgarske državljanke so bile zaslišane brez navzočnosti osumljenke, o zaslišanju pa ni bil obveščen niti njen zagovornik. Bolgarske državljanke so po zaslišanju odpotovale iz Slovenije in s takšno kršitvijo pravice do obrambe v postopku ne bo več mogoče teh kršitev nikoli popraviti. Ni možno ugotoviti, kaj se je v resnici dogajalo in kar predstavlja temelj pravičnega kazenskega postopka ter načela iskanja materialne resnice in načela neposrednosti. Preiskovalni sodnik je vnesel v računalnik dejstva in okoliščine o domnevni storitvi kaznivega dejanja, ne da bi državni tožilec pri tem sploh poznal in poslušal zagovor osumljenke. To po mnenju zagovornika pomeni, da je bilo že pred zaslišanjem osumljenke jasno, kaj se bo z njo zgodilo. Glede obstoja ponovitvene nevarnosti bi bil po mnenju zagovornika pripor lahko odrejen le na podlagi jasno izraženih, konkretnih in specifičnih okoliščin. Sodišče tudi ni upoštevalo načelo sorazmernosti. Trditve preiskovalnega sodnika ter senata so preveč splošne. Osumljenka je doslej nekaznovana, državljank Bolgarije sploh ni več v Sloveniji, zato je nemogoče, da bi osumljenka kaznivo dejanje ponovila. Po mnenju zagovornika vse to ne dopušča pravnega sklepa, da je podana realna nevarnost, da bi osumljenka na prostosti kazniva dejanja ponavljala. Glede samega kaznivega dejanja pa zagovornik meni, da je v ravnanju osumljenke šlo kvečjemu za posredovanje pri prostituciji, kar pa ne predstavlja storitve kaznivega dejanja, ampak kvečjemu prekršek. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče odrejeni pripor zoper osumljenko odpravi, zgolj podrejeno pa ji izreče katerega izmed milejših ukrepov, na primer javljanja na policijsko postajo po 195.b členu ZKP.

Vrhovna državna tožilka K.U. je v odgovoru na zahtevo z dne 21.4.2006 menila, da ni utemeljena. Pri zaslišanju bolgarskih državljank je sodišče ravnalo na podlagi 4. odstavka 178. člena ZKP. Pravilno so ugotovljene tudi okoliščine, ki kažejo na to, da je pri osumljenki podana ponovitvena nevarnost. Iz teh razlogov vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri obravnavanju zahteve za varstvo zakonitosti lahko Vrhovno sodišče upošteva le tisti del zahteve, ki uveljavlja kršitev zakona, pri čemer se vložnik ne more sklicevati na pritožbene navedbe. Zagovornik uveljavlja kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa uveljavlja kršitev pravice do obrambe. Iz navedb v zahtevi ni z razvidno, kaj zagovornik šteje za kršitev navedene pravice oziroma katera določba ZKP naj bi bila kršena. Glede zaslišanja bolgarskih državljank je sodišče ravnalo v skladu z določbo 4. odstavka 178. člena ZKP. Pri presoji zakonitosti obeh izpodbijanih sklepov Vrhovno sodišče ne more izhajati iz predvidevanj, kaj bi se utegnilo dogajati v nadaljevanju kazenskega postopka, predvsem ali bo v nadaljnjem postopku obramba imela možnost neposredno zaslišati obremenilne priče, pač pa ocenjuje, le ali so podani pogoji za pripor. Odgovor na to vprašanje pa je pritrdilen.

Zagovornik s trditvijo, da v izpodbijanih sklepih ni utemeljena odreditev pripora, da ni upoštevano načelo sorazmernosti in da so navedbe v sklepih preveč splošne, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pri osumljenki. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče uveljavljati.

Zagovornik vidi kršitev kazenskega zakona pri nepravilni pravni opredelitvi kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 378.a člena KZ v zvezi s 25. členom KZ izhaja iz obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika, ki osumljenki očita, da je v sostorilstvu s F.L. storila kaznivo dejanje trgovine s ljudmi po 1. in 2. odstavku 387.a člena KZ. Ta opis vsebuje vse zakonite znake navedenega kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da sta oba izpodbijana sklepa zakonita in da vsebujeta vse potrebne elemente za odreditev pripora. Vrhovno sodišče v postopku za varstvo zakonitosti ne more sprejemati drugačne dokazne ocene glede očitanega kaznivega dejanja in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Prav tako ne more odločati o milejših ukrepih zoper osumljenko, saj so v izpodbijanih sklepih navedeni vsi razlogi za odreditev pripora.

Oba izpodbijana sklepa sta zakonita, saj Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik. V skladu z določbo 325. člena ZKP je zato zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.