Jedro

Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku in je torej o njej odločeno z učinkom pravnomočnosti.

Dejstvo, da je bil objekt predan v uporabo, ni za dejstvo, ki bi bilo splošno znano tako sodišču, kot širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje, zaradi česar ga ne bi bilo treba dokazovati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi: „Ugotovi se, da na dan začetka postopka prisilne poravnave, 16. 4. 2012, obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke: - glavnica v višini 180.904,58 EUR - zakonske zamudne obresti od zneska 180.904,58 EUR od 7. 9. 2009 do 16. 4. 2012 in - zakonske zamudne obresti od zneska 29.309,73 EUR od 8. 7. 2009 do 6. 11. 2009.“

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (II., III. in IV. točka izreka sodbe) se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 2.257,48 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Ugotovi se, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 180.904,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 180.904,58 EUR od 7. 9. 2009 do plačila, in od zneska 29.309,73 EUR od 8. 7. 2009 do 6. 11. 2009, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

II. Ugotovi se, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 180.904,58 EUR, kakor tudi ne terjatve v znesku 5% vrednosti izvršenih del. III. Terjatev tožeče stranke, navedene I. točki izreka je tožena stranka G. d.d., dolžna poravnati tožeči stranki pod pogoji sklenjene prisilne poravnave, ki je bila potrjena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 756/2012 z dne 22. 11. 2012 in je postala pravnomočna dne 11. 12. 2012, v kateri je določeno, da je tožena stranka dolžna svojim upnikom izplačati 54% zneska terjatve v roku štirih let od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, pri čemer se terjatve upnikov v obdobju od 2. 4. 2012 do poteka roka za njihovo plačilo ne obrestujejo.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 9.612,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo v primeru zamude s plačilom od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da preostali tožbeni zahtevek tožeče stranke v višini 180.904,58 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne v celoti, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožene stranke oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi v celoti ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno presojo, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži povrnitev vseh pritožbenih stroškov tožene stranke.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tej zadevi najprej s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine od tožene stranke zahtevala plačilo treh zneskov, in sicer 29.309,73 EUR, 3.374,50 EUR in 763.000,45 EUR. Po obrazloženem ugovoru dolžnika se je postopek nadaljeval v pravdi.

6. S sklepom z dne 28. 1. 2014 je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka, zaradi umika za znesek 29.309,73 EUR je postopek v tem delu ustavilo, tožbo pa je zavrglo za znesek glavnice 585.570,37 EUR in kapitalizirane obresti v znesku 181.839,60 EUR (skupaj 767.409,97 EUR). Nad toženo stranko je bil namreč s sklepom z dne 16. 4. 2012 začet postopek prisilne poravnave skladno z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), tožeča stranka pa je prijavila celotno vtoževano terjatev v znesku 795.684,68 EUR in kapitalizirane obresti ter pravdne stroške v znesku 189.197,46 EUR (skupaj 984.882,14 EUR). Terjatev tožeče stranke je bila delno priznana v znesku 585.570,37 EUR glavnice in 181.839,60 EUR kapitaliziranih obresti in stroškov; skupaj je tako bilo priznano 767.409,97 EUR.

7. V zvezi s prerekanim delom terjatve v znesku 210.114,31 EUR glavnice in 7.357,86 EUR obresti je tožena stranka podala ugovor iz razloga, da je v celoti poravnala znesek po 4. začasni situaciji v višini 29.309,73 EUR, v ostalem delu (180.804,58 EUR) pa je svojo terjatev do upnika pobotala. Ker je tožeča stranka zahtevek po 4. začasni situaciji umaknila, se tako postopek nadaljuje le še za znesek 180.904,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za obresti od umaknjenega dela glavnice, kot tudi o pobotnem ugovoru. O tem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo.

8. Pravdni stranki sta sodelovali na podlagi pogodbe št. 500/08-G z dne 3. 9. 2008 (v nadaljevanju: Pogodba), s katero je tožeča stranka kot podizvajalec za toženo stranko kot naročnika prevzela izvedbo asfaltiranja avtoceste S. - D. Predmet zahtevka v izpodbijani sodbi so začasne situacije, in sicer 4., 5. in 7. začasna situacija. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje neuspešno uveljavljala ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke, ugovor pobotanja iz naslova pogodbene kazni in povzročene škode ter ugovor nezapadlosti dela terjatve.

9. Uvodoma tožeča stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) po 14. točki drugega odstavka 339. člena, in sicer iz razloga, ker je izrek sodbe nerazumljiv oziroma sam s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje bi moralo v I. točki izreka odločati le o ugotovitvi obstoja terjatve, ne pa o ugotovitvi, da mora tožena stranka plačati, v nadaljevanju pa odločati o dajatvenem zahtevku, torej o plačilu pod pogoji prisilne poravnave. Tako pa ima sodba praktično dva dajatvena dela, v točki I. in III.

10. V tem delu je pritožba utemeljena, zato je višje sodišče glede na določbo 217. člena ZFPPIPP poseglo v izrek odločbe. Po citirani določbi sodišče, ki po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava (ki ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave), ter presodi, da terjatev obstaja, z odločbo: 1. ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in 2. insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. V III. točki sodbe je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo terjatev v plačilo pod pogoji iz sklenjene prisilne poravnave, vendar je v točki I. izreka zmotno, namesto da bi ugotovilo obstoj terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave, torej na dan 16. 4. 2012, ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki tudi plačati vtoževani znesek. Zaradi navedenega je višje sodišče poseglo v izrek sodbe in I. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

11. V zvezi z ugovorom aktivne legitimacije tožeče stranke je sodišče prve stopnje na podlagi vpogleda v pogodbo o odplačnem prenosu terjatev z dne 17. 12. 2010 (priloga B22 spisa), ki jo je tožeča stranka sklenila z družbo V. d.o.o., ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, da bo tožena stranka pripoznala vtoževano terjatev, namen pogodbe pa je bil s tem zapreti terjatev družbe V. d.o.o. do tožeče stranke.

12. Pritožnica izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da odložni pogoj ni izpolnjen, ker naj po stališču sodišča prve stopnje priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko ne bi imelo narave pripoznave in ne vpliva na izpolnitev pogoja iz pogodbe o odplačnem prenosu, kajti ZFPPIPP tega naj ne bi predvideval (8. točka obrazložitve sodbe). Pri tem pritožnica spregleda, da je sodišče v obrazložitvi tudi pojasnilo, da je sodišče v tem postopku za znesek, ki je bil s strani tožene stranke priznan v stečajnem postopku, tožbo zavrglo. Predmetni spor namreč teče prav zato, ker je tožena stranka v postopku prisilne poravnave prijavljeno terjatev delno prerekala (prim. končni seznam preizkušenih terjatev, priloga A37 spisa). Priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave, na katero se sklicuje tožena stranka, tako učinkuje le na del terjatve, o katerem je bilo v tem postopku odločeno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 28. 1. 2014. Tožena stranka se zato neutemeljeno sklicuje na to, da v kolikor upnik prijavi terjatev v postopek prisilne poravnave ali tudi stečaja in ji dolžnik ali kdo drug ne ugovarja oziroma jo celo prizna kot v konkretnem primeru, to pomeni dejansko pravno pripoznavo. Ker se ni uresničil odložni pogoj, pa pogodba o odplačnem prenosu terjatev z dne 17. 12. 2010 glede prenosa terjatve ni stopila v veljavo.

13. Tožena stranka v nadaljevanju uveljavlja še, da odložni pogoj nima nikakršnega roka, kdaj se mora izpolniti. S tem v zvezi gre poudariti, da se odložni pogoj, določen v 1. členu pogodbe, niti ne more več uresničiti. Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je družba V. d.o.o. v stečajnem postopku nad tožečo stranko v celoti prijavila prav navedeno terjatev, po neprerekanih trditvah tožeče stranke pa jo je stečajni upravitelj tudi priznal in je torej o tem, kdo je dolžnik navedene terjatve, že odločeno in terjatev ne more več preiti na družbo V. d.o.o. Priznanje terjatve v stečajnem postopku je namreč mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku (prvi odstavek 316. člena ZPP) in je torej o njej odločeno z učinkom pravnomočnosti (res iudicata).

14. V zvezi s pobotnim ugovorom je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključilo, da pogodbeni stranki za zamudo roka, določenega v 14. členu pogodbe, nista določili pogodbene kazni. Dogovorili sta se, do kdaj naj tožeča stranka opravi naročena dela, kar pa ne pomeni, da je bila za ta primer dogovorjena pogodbena kazen. V četrtem odstavku 14. člena pogodbe je bilo dogovorjeno, da bo podizvajalec dela izvajal v skladu s potrjenim terminskim načrtom in sta se torej pogodbeni stranki dogovorili, da bosta upoštevali terminske načrte D. V 15. členu pogodbe je določen terminski načrt D. in pogodbena kazen kot posledica zamude teh datumov. Tožena stranka zaradi presoje sodišča prve stopnje, da ni upravičena do zaračunavanja pogodbene kazni po 14., ampak le po 15. členu Pogodbe, ker naj bi bila upravičena do pogodbe kazni le, če pride do prekoračitev s strani D. potrjenega terminskega načrta, ne pa, če pride do prekoračitve terminskega načrta iz 14. člena pogodbe, uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da se Pogodba nanaša na pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko, zaradi česar naj bi tožena stranka vezala pogodbeno kazen na neizpolnitev pogodbenega roka, ki velja za tožečo stranko. 3. člen Pogodbe namreč (pod)izvajalca, torej tožečo stranko, zavezuje k upoštevanju terminskih in finančnih načrtov, ki jih predpisuje naročnik D., zaradi česar se je naročnik (tožena stranka) v 4. členu tudi zavezal izvod potrjenega terminskega načrta izročiti podizvajalcu. V primeru, da bi med pogodbenima strankama veljali le pogodbeno dogovorjeni roki oz. terminski načrt tožene stranke, kot se zavzema pritožnica, Pogodba teh določb niti ne bi vsebovala. Pri tem gre dodati, da je v nasprotju s terminskim načrtom, ki je sestavljen na dan natančno, pogodbeni rok med strankama, določen v 14. členu pogodbe, le okviren, tako da dan zamude, od katerega dalje bi lahko tožena stranka uveljavljala pogodbeno kazen, ni ne določen, ne določljiv. Nosilne plasti asfalta je bila namreč tožeča stranka dokončati do konca novembra oz. celo po dogovoru z vodstvom gradbišča, medtem ko je bila izvedba obrabnih plasti le predvidena v aprilu 2009. Nenazadnje tudi iz dopisa tožene stranke tožeči z dne 22. 5. 2009 (priloga B7) izhaja, da je tudi sama štela, da je upravičena do uveljavljanja pogodbene kazni le v primeru prekoračitve terminskega načrta D.-ja. V dopisu je namreč navedla, da bo, ker tožeča stranka z deli ne nadaljuje, prisiljena uporabiti zavarovanja iz 29. člena pogodbe (bianco menico z menično izjavo v višini 10% pogodbene vrednosti), v primeru nastanka zamude do naročnika D. pa bo skladno s 15. členom pogodbe uveljavljala pogodbeno kazen.

16. Tožena stranka uveljavlja še, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem dolžnosti izročitve bančne garancije, ki jo obravnava v 15. točki obrazložitve sodbe, saj naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da še ni prišlo do primopredaje izvršenih del. 17. Vendar podatki spisa potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v nadaljevanju postopka sicer trdila, da je do prevzema del že prišlo (list. št. 203 spisa), vendar sodišču ni predložila nobenega dokaza. Po stališču višjega sodišča je ta trditev premalo konkretizirana, prav tako tožena stranka v postopku niti ni konkretno navedla zneska, do zadržanja katerega bi bila upravičena. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da je bil objekt predan v uporabo, ker je splošno znano dejstvo, da je AC odsek S. - D. že več let v nemoteni uporabi. Ne gre namreč za dejstvo, ki bi bilo splošno znano tako sodišču, kot širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje,(1) zaradi česar ga ne bi bilo treba dokazovati (prim. četrti odstavek 214. člena ZPP). Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi v zvezi s tem sodišče lahko dodatno zaslišalo priče, saj tožena stranka izvedbe dokazov v zvezi s tem zatrjevanim dejstvom ni predlagala(2), tak, v pritožbenem postopku podan dokazni predlog, pa je prepozen (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato sodišče prve stopnje tudi ni imelo podlage za uporabo drugega odstavka 54. člena Posebnih gradbenih uzanc, po katerem se pogodbena kazen obračunava do začetka uporabe v primeru, da je naročnik začel uporabljati objekt ali njegov del, preden je bil ta sprejet in izročen.

18. Tožeča stranka nadalje meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je bila uvedba stečaja na strani tožene stranke upravičen razlog, da je tožeča stranka zahtevala zavarovanje in upravičeno prekinila z deli. Vendar se tudi višje sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je taka okoliščina upravičevala tožečo stranko do prekinitve del. Do tega je tožeča stranka upravičena v skladu s 57. členom Posebnih gradbenih uzanc, po katerem je dolžnik oproščen plačila pogodbene kazni, če je prišlo do neizpolnitve ali neredne izpolnitve pogodbene obveznosti zaradi vzroka, za katerega ni odgovoren(3). Tudi 102. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) daje stranki, ki je najprej dolžna izpolniti dvostransko obveznost, možnost ugovora ogroženosti (prim. drugi in tretji odstavek 102 člena OZ). Grožnja s stečajem sopogodbenika je gotovo okoliščina, ki daje podlago takemu ugovoru(4). Podatki sodišča namreč potrjujejo trditve tožeče stranke, da je bil zoper toženo stranko vložen predlog za začetek stečajnega postopka (in sicer 3.12.2008), ki je bil 15.5.2009 zavrnjen (pravnomočno s sklepom tega sodišča z dne 7. 7. 2009), pri čemer pritožbeno ni izpodbijano dejstvo, da je tožeča stranka 2. 6. 2009, torej po zavrnitvi predloga, z deli nadaljevala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka, ki pri tem svojih pogodbenih obveznosti niti ni kršila (kot že obrazloženo v 15. točki), upravičeno prekinila z deli, višjega sodišča pa ni prepričalo niti pritožbeno pavšalno uveljavljanje, da vsakdo lahko zoper vsakogar sproži uvedbo stečajnega postopka, s čimer so toženo stranko gradbeni konkurenti želeli spraviti v težek položaj in prisiliti k pogajanjem. Na tem mestu se višje sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da tudi predmetni postopek kaže na utemeljeno skrb tožeče stranke, da tožena stranka svojih obveznosti ne bo izpolnila.

19. Glede na navedeno je v preostalem delu pritožba neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Obrazloženi poseg v izrek prvostopenjske odločbe namreč ni imel za posledico spremembe odločitve o stroških prvostopenjskega postopka, ker zgolj pravilno oblikovanje dela izreka sodbe ni imelo za posledico spremembe v uspehu strank(5). Tožena stranka zato svoje stroške pritožbenega postopka nosi sama, saj s pritožbo ni uspela, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka je priglasila strošek odgovora na pritožbo, za kar ji gre po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT (in ob upoštevanju vrednosti še spornega predmeta 180.904,58 EUR) 1.830,40 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, za kar ji gre 20,00 EUR, kar skupaj z 22% DDV po tar. št. 6007 ZOdvT znaša 2.257,48 EUR.

(1) Glej J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005, komentar k členu 214, str. 374; Splošno znano dejstvo je tista okoliščina, ki je znana širšemu in nedoločenemu krogu ljudi v določenem času in okolju, kjer se opravlja sojenje (širša notornost, ki se uporablja v sodni praksi kot ustrezna in uporabljiva definicija tega pravnega standarda)

(2) glej pripr. vlogo tožene stranke, list. št. 203 spisa

(3) Pravna podlaga je tudi v 250. členu OZ, po katerem upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja.

(4) prim. M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 559: Glede nastopa negotovosti ni nobenega dvoma, če je proti drugi pogodbeni stranki uveden stečajni postopek;

(5) tako tudi VSM sodba in sklep I Cpg 385/2012 z dne 30. 1. 2013.