Jedro

V individualnem delovnem sporu, v katerem uveljavlja delavec plačilo plače in stroške v zvezi z delom, je dokazno breme na delodajalcu, saj izvaja za delavca obračune in razpolaga z vsemi razpoložljivimi podatki in listinami. Glede na to, da je tožnik v tožbi določil zahtevke po višini ter opredelil dejansko in pravno podlago spornega obračunavanja plač, je bila tožena stranka skladno z določbo 212. člena ZPP dolžna, ne samo pavšalno, temveč konkretno navesti, s katerimi zneski in zakaj se z njimi ne strinja. V tej zvezi ne zadostuje njeno zatrjevanje, da je tožniku za čas delovnega razmerja izplačala vse potrebne prejemke skladno z dogovorjenimi postavkami iz pogodbe o zaposlitvi in kolektivno pogodbo dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom (ki ni pod pritožbo), ustavilo postopek v delu zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto dodatek za minulo delo v višini 296,00 EUR in po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od meseca marca 2009 do decembra 2009 izplačati razliko plače v posameznih mesečnih zneskih in z zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati reges za letni dopust za leto 2009 v višini 686,00 EUR bruto in po odvedbi davka izplačati tožniku neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Zavrnilo pa je zahtevek po odvedbi prispevkov od vtoževanega bruto zneska regresa za letni dopust (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati znesek nezakonitega odtegljaja od plače za mesec julij 2009 v višini 63,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2009 dalje do plačila in od plače za mesec november 2009 v višini 389,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (IV. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 753,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da jo izpodbija v delu ugoditve tožbenih zahtevkov ter iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodba samovoljna in enostranska. S tožnikom je podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas, v kateri je v 16. točki dogovorjena višina osnovne mesečne plače ... EUR. Ker je tožnikovo delo potekalo v tujini, se je določil sistem obračuna plače 14 % od prometa. Sodišče tega ni upoštevalo, saj je zmotno ugotovilo, da je na nepreverljiv način 14 % od prometa obračunavala plače. Vseh 40 zaposlenih voznikov je bilo plačano po istem sistemu. Tožnik je bil z načinom izplačila seznanjen, saj je to potrdil na vsakokratnem izplačilnem listu. Nihče ne more zahtevati dvojnega plačila za svoje delo. Ker mu niso podaljšali pogodbe o zaposlitvi, je vložil tožbo. Tožnik je kriv za popravilo cerade, ker je samovoljno zapeljal pod vejevje drevesa. Poleg tega je po podatkih računalnikov na vozilih, ki jih je vozil, ugotovila prekomerno porabo goriva, ki ga je odtujil. Nastalo škodo in krajo goriva je pravilno odtegnila od njegove plače. Sodišče je v nasprotju s 16. točko pogodbe o zaposlitvi priznalo tožniku regres za letni dopust. Zaposlenim delavcem je redno nakazovala vsakokratno plačo 15. dne v mesecu na njihov osebni račun. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Sodišče prve stopnje je v sporu presojalo, če je tožena stranka pravilno obračunavala in izplačala tožniku plačo in regres za letni dopust, oziroma če je imela podlago, da mu je za meseca julij in november 2009 zakonito zmanjšala plačo za nastalo škodo. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot voznik v mednarodnem tovornem prometu za določen čas od 17. 2. 2009 do 18. 1. 2010. Stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da pripada tožniku osnovna plača za normalne delovne pogoje in vnaprej določene delovne rezultate v višini ... EUR bruto na mesec. Iz izplačilnih listov je razvidno, da je tožena stranka v času od meseca aprila do septembra 2009 obračunavala tožniku osnovno bruto plačo v višini ... EUR, naprej do izteka pogodbe o zaposlitvi pa v višini ... EUR, pri čemer je od bruto plače odvedla predpisane prispevke in davke. Poleg tega je tožniku obračunala tudi prevoz in dnevnice. Tožnik je imel višino in način obračunavanja plače dogovorjen v 16. točki pogodbe o zaposlitvi. Po pravilni razlagi navedene točke je bil upravičen prejeti osnovno plačo in celotnih 14 % od ustvarjenega prometa kot materialne stroške (dnevnice, malica, prevoz) iz razloga, ker je opravljal prevoze v tujini. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo postavljenim tožbenim zahtevkom, saj tožena stranka skladno z dokaznim bremenom ni predložila drugačnih izračunov plače po višini. Zoper zahtevke je ugovarjala zgolj pavšalno, da je tožniku iz naslova dela in stroškov vse pravilno poravnala.

Vsaka stranka mora v postopku pred sodiščem dokazovati resničnost trditev o obstoju dejstev, ki so predmet tožbenega zahtevka. To pomeni odgovornost za uspeh dokazovanja glede na ponudbo dokazov, pri čemer nosi vsaka stranka tako trditveno kot dokazno breme, da so dokazana tista dejstva, ki so v njeno korist. Poleg tega se na razpravno načelo iz določbe 7. člena ZPP navezujejo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu iz določbe 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tako je stranka, ki ne izpolni potrebnega dokaznega bremena, lahko kaznovana s sodbo, ki je zanjo neugodna (1).

Tožnik je v tožbi obrazložil, da v času zaposlitve pri toženi stranki ni bil deležen pravilnega obračuna plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi (priloga A4), da je tožena stranka na nepreverljiv način ugotovila vrednost ustvarjenega mesečnega prometa, nakar je od 14 % takšnega prometa odbila dogovorjeno višino osnovne plače, nato pa mu izplačala razliko kot dnevnice. Tožnik je glede vsake zahtevane postavke opredelil konkretne zneske. Tožena stranka je takšnim trditvam ugovarjala z navedbo, da tožba ni utemeljena, zahtevani zneski pa neresnični. Sklicevala se je na 16. točko pogodbe o zaposlitvi, da znaša nagrada delavca 14 % od ustvarjenega prometa, nadalje na 25. točko pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na vsebino kolektivne pogodbe za dejavnost prevozov in splošne akte delodajalca. Od tožnikovih plač je odtegnila stroške zaradi popravila cerade in škodo iz naslova ukradenega goriva. Zaradi neizplačanega regresa in odtegnjenih zneskov za gorivo je bila kaznovana z odločbo o prekršku. Na naroku glavne obravnave (list. št. 29) je navedla, da je tožniku plačala vse, kar mu je pripadalo, poleg tega je tožnik plačilne liste podpisal in se ni v ničemer pritoževal. V individualnem delovnem sporu, v katerem uveljavlja delavec plačilo plače in stroške v zvezi z delom, je dokazno breme na delodajalcu, saj izvaja za delavca obračune in razpolaga z vsemi razpoložljivimi podatki in listinami. Glede na to, da je tožnik v tožbi določil zahtevke po višini ter opredelil dejansko in pravno podlago spornega obračunavanja plač, je bila tožena stranka skladno z določbo 212. člena ZPP dolžna, ne samo pavšalno, temveč konkretno navesti, s katerimi zneski in zakaj se z njimi ne strinja. V tej zvezi ne zadostuje njeno zatrjevanje, da je tožniku za čas delovnega razmerja izplačala vse potrebne prejemke skladno z dogovorjenimi postavkami iz pogodbe o zaposlitvi in kolektivno pogodbo dejavnosti.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je določitev tožnikove plače (16. točka pogodbe o zaposlitvi) po 14 % kvoti ustvarjenega prometa, v kateri so zajeti osnovna plača, prevoz na delo, malica, dnevnice in regres, sporna, glede na to, da je v isti točki dogovorjena fiksna tožnikova plača v bruto znesku ...EUR za vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje. Tožena stranka bi v skladu z dokaznim bremenom morala takšne prejemke razmejiti in se določno izjasniti o tem, koliko je bil tožnik poleg osnovne plače upravičen tudi do ostalih prejemkov iz delovnega razmerja. Nenazadnje je tožnik po zatrjevanju tožene stranke v spornem času opravljal prevoze v tujini. Zato bi tožena stranka na podlagi Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Ur. l. RS, št. 76/2005 in spremembe) morala dosledno voditi evidenco o dejanskih tožnikovih vožnjah in opravljenem delu, ki je podlaga za obračun plače, nadur, dnevnic oziroma stroškov prehrane. To pa se ne nanaša na regres za letni dopust, pri katerem gre za prejemek, ki ima podlago v zakonu in KP dejavnosti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bila dolžna tožena stranka v sporu natančno opredeliti, s kakšnimi denarnimi postavkami se strinja oziroma jih izpodbija. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje pri sprejeti presoji izhajalo iz določbe 215. člena ZPP, po kateri sodišče sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu, če ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva. Zato je sodišče prve stopnje imelo vso podlago za priznanje tožnikovih zahtevkov. Pritožbeno sodišče glede na navedbe tožene stranke v pritožbi, da se je tožnik strinjal z vsakokratnim obračunom na izplačilni listi, s tem ko ga je podpisal, navaja, da to ne pomeni, da je tudi soglašal z načinom obračuna plače in stroškov, saj je s podpisom zgolj potrdil prejem pisnega obračuna.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno priznalo tožniku celoten regres za letni dopust za leto 2009. Zmotno je zavzemanje pritožbe, da je potrebno pri izplačilu regresa izhajati iz dogovorjene višine plače in stroškov v 16. točki pogodbe o zaposlitvi. Pri regresu za letni dopust gre za drugačno naravo prejemka v primerjavi s plačo in pripadajočih stroškov delavca v delovnem razmerju. Poleg tega so za regres predpisani drugačni odtegljaji iz naslova dohodnine in prispevkov. Po določbi 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) je dolžan delodajalec izplačati delavcu, ki je pridobil pravico do letnega dopusta (skladno z določbo 161. člena ZDR ga pridobi po 6 mesecih nepretrganega delovnega razmerja), regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer ima delavec v primeru krajše izrabe letnega dopusta pravico do sorazmernega dela regresa. Tožnik je v času zaposlitve pri toženi stranki pridobil v letu 2009 pravico do njegovega celotnega plačila. V tej zvezi je zmotno zavzemanje tožene stranke, da je v spornem času dobil izplačan pripadajoči regres za letni dopust, saj to iz izplačilnih listov, na katerih bi morala tožena stranka prikazati njegov obračun in izplačilo, ni razvidno. Tožena stranka skladno z dokaznim bremenom v sporu tako ni dokazala, da je tožniku iz tega naslova izpolnila vse zahtevane denarne obveznosti.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni imela nobene podlage, da je tožniku od plače odtegnila znesek 63,00 EUR (popravilo cerade) ter znesek 389,00 EUR (odtujeno gorivo), saj glede tega ni imela njegove privolitve. Po določbi drugega odstavka 136. člena ZDR delodajalec ne sme pobotati svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja s svojo obveznostjo plačila. Tožnik je imel takšne odtegljaje prikazane na izplačilnih listih. Vendar s tem, ko je podpisal vsakokraten izplačilni list, ni soglašal s takšnim odtegovanjem, temveč je s podpisom le potrdil prejem izplačilnega lista. V kolikor je imela tožena stranka zoper njega kakršnekoli zahtevke iz škode, ki jo je povzročil, bi lahko to uveljavljala na drugačen način oziroma v ustreznem sodnem postopku.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, J. Zobec, leto 2006, druga knjiga, stran 380.