Jedro

Osebni prejemki za nepoklicno opravljanje funkcije se pri ugotavljanju davčne osnove obravnavajo enako kot plače in nadomestila plače iz rednega delovnega razmerja, ker pri nepoklicnem opravljanju funkcije ne gre za priložnostno opravljanje storitev (2. odst. 2. čl. in 2. odst. 13. čl. ZFDO) in se zmanjšanje davčne osnove lahko uveljavlja v okviru možnosti po 7. čl. ZDoh/90.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave K. z dne 4.9.1993, s katero mu je bila odmerjena dohodnina za leto 1992 in naloženo doplačilo razlike med plačanimi akontacijami in odmero dohodnine v znesku 63.623 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bila dohodnina odmerjena na podlagi tožnikovih podatkov v napovedi za odmero dohodnine za leto 1992 in da je uveljavljal zmanjšanje osnove za znesek 215.307 SIT po 1., 4., 7. (prav: 8.), 11., 12. in 13. točki 1. odstavka 7. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91, v nadaljevanju ZDoh/90), kar pa mu v celoti ne more biti priznano. Po določbi 3. odstavka 7. člena ZDoh/90 namreč zmanjšanje za namene po tem členu ne more presegati 10 % osnove za dohodnino, razen zmanjšanja po 14., 15. in 16. točki tega člena. To je bilo upoštevano in osnova za dohodnino zmanjšana za maksimalni odstotek, zato pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

V tožbi tožnik ponavlja pritožbeni ugovor, da je odmera dohodnine za leto 1992 napačna, ker pri ugotovitvi davčne osnove od "prihodkov" za nepoklicno opravljanje funkcije predsednika Zbora krajevnih skupnosti in člana predsedstva Skupščine Občine K. niso bili odšteti nastali stroški pri opravljanju tega dela. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbeni ugovor, da se od "prihodkov" za nepoklicno opravljanje funkcionarskega dela odštejejo nastali stroški pri tem delu. Da stroškov ni mogoče šteti kot "prihodek", je po tožnikovem mnenju razvidno iz obračuna plačilne liste za redno delo, kjer je nadomestilo stroškov za pot v službo evidentirano ločeno od zaslužka. Sklicuje se tudi na ugotovitev v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 1-17/95, da je določba 4. alinee 1. odstavka 16. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, v nadaljevanju: ZDoh/93) v neskladju z ustavo, kolikor ne omogoča upoštevanja dejanskih stroškov kot odbitne postavke pri ugotavljanju davčne osnove. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga sodišču, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov poslanih upravnih spisov izhaja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je bila dohodnina za leto 1992 tožniku pravilno odmerjena na podlagi podatkov, ki jih je dal v napovedi za odmero dohodnine in da je bila osnova za dohodnino zmanjšana za najvišji možni odstotek. Sodišče se s to ugotovitvijo in z uporabo določb 3. odstavka 7. člena ZDoh/90 strinja. Ker je tožnik v napovedi za odmero dohodnine za leto 1992 osebne prejemke za nepoklicno opravljanje funkcije pravilno prijavil kot plačo in nadomestilo plače, tožena stranka utemeljeno ni upoštevala v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje uveljavljane zahteve, da te osebne prejemke šteje kot prejemke za priložnostno opravljeno storitev in od davčne osnove odšteje dodatno navajane stroške, nastale pri tem delu. Osebni prejemki za nepoklicno opravljanje funkcije se pri ugotavljanju davčne osnove obravnavajo enako kot plače in nadomestila plače iz rednega delovnega razmerja, ker pri nepoklicnem opravljanjju funkcije ne gre za priložnostno opravljanje storitev. Zakon o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO, Uradni list RS, št. 30/90, 18/91, 22/91 in 2/91-I) namreč v 2. odstavku 2. člena določa, da funkcionarji, ki nepoklicno opravljajo svojo funkcijo, imajo pravico do osebnega dohodka oziroma izgubljenega zaslužka, pravico do dela osebnega dohodka, določenega za funkcijo ter do povračila stroškov, ki jih imajo pri delu in v zvezi z delom. Iz 2. odstavka 13. člena ZFDO pa izhaja, da se funkcionarju za opravljanje funkcije prizna del osebnega dohodka, ki je sorazmeren obsegu opravljenega dela, za katerega ni prejel nadomestila osebnega dohodka in sicer znaša ta del največ 33 % osebnega dohodka, ki bi mu pripadal za poklicno opravljanje funkcije za poln delovni čas. Zato je obdavčitev osebnih prejemkov za nepoklicno opravljanje funkcije enaka kot za plače iz delovnega razmerja. Tožnik ne zatrjuje, da za nepoklicno opravljanje funkcije ni prejemal dela osebnega dohodka, torej plače in nadomestila plače. Povračilo stroškov, ki jih je imel pri delu ali v zvezi z delom zaradi opravljanja nepoklicne funkcije, je lahko tožnik posebej uveljavil pri izplačevalcu plače in nadomestila plače za nepoklicno opravljanje funkcije ter uveljavljal zmanjšanje davčne osnove v okviru možnosti iz 7. člena ZDoh/90, kar mu je bilo, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, priznano v najvišjem možnem odstotku. Zato tožnik tudi v tožbi ne more uspeti z ugovorom, da je bila odmera dohodnine za leto 1992 napačna ter da bi bilo treba plačo in nadomestilo plače za nepoklicno opravljanje funkcije šteti kot osebne prejemke za priložnostno opravljanje storitev in odšteti nastale stroške. Tožbeno sklicevanje na odločbo ustavnega sodišča v tej zadevi iz navedenih razlogov pravno ni pomembno, saj se nanaša na ugotavljanje davčne osnove od doseženih osebnih prejemkov po ZDoh/93 na podlagi pogodbenega opravljanja storitev ter storitev in poslov na drugi podlagi.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77), ki ga je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popravek).