Jedro

Na ničnost posojilne pogodbe zaradi oderuštva sicer pazi sodišče po uradni dolžnosti, vendar mora stranka, ki se na oderuštvo sklicuje, zatrjevati obstoj subjektivnih in objektivnih elementov oderuštva in gola trditev, da je pogodba zaradi previsokih obresti oderuška, ne zadostuje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.813.249,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Prisojena glavnica predstavlja zahtevek za vrnitev posojila z zapadlimi in neplačanimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno razveljavitev. Navedla je, da sodbe ni moč preizkusiti, ker iz obrazložitve ni jasno razvidno, za katera obdobja so tožeči stranki prisojene obresti (datumi so namreč drugi od tistih v sklepu o izvršbi). Tudi obrazložitev zavrnitve ugovora tožene stranke, da je pogodba oderuška, ne zadovoljuje. Oderuška pogodba je nična in na to mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, ne pa zahtevati od tožene stranke še kakšna dodatna dokazila. Notorno je, da so bile s pogodbo dogovorjene oderuške obresti in o tem ni potrebno izvajati še kakšnih drugih dokazov. Tožena stranka je bila takrat v težavah, kar je tožeča stranka vedela in to izkoristila.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP, da razlogi sodbe glede datumov teka obresti niso jasni, ni podana. V obrazložitvi sodbe na strani 2 je pri zapisu datumov res dvakrat prišlo do pomote (ko je zapisano 31.1.1991 namesto 31.1.1992), vendar je to očitna strojepisna pomota, ki na jasnost in razumljivost obrazložitve nima prav nobenega vpliva. Sicer pa je obrazložitev sodbe glede teka obresti povsem skladna z odločitvijo, vsebovano v sklepu o izvršbi, o katerega veljavnosti je odločilo prvostopno sodišče. Obrazložitev sodbe glede odločitve o ugovoru tožene stranke, da je sporna posojilna pogodba (ne kreditna pogodba - glej 1. odst. 557. člena ZOR) oderuška, je sicer skromna. Vendar pa je tožena stranka oderuštvo (na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 5.11.1993) že zatrjevala tako splošno in skopo, da obširnejša obrazložitev niti ni bila potrebna. Predvsem je zatrjevala, da so oderuške samo obresti in že iz tega razloga po 105. členu ZOR ne more biti nična cela pogodba (tožena stranka se upira tudi vrnitvi glavnice). Polega tega pa so po 1. odst. 141. člena ZOR predpisani subjektivni in objektivni elementi, ki morajo biti podani za oderuštvo. Od teh je tožena stranka trdila samo to, da so bile "obresti, dogovorjene s pogodbo in aneksom, ki jo tožeča stranka predlaga kot dokaz, po kriterijih v letu 1993 oderuške". Zatrjevan je bil torej samo objektivni kriterij, pa še ta tako splošno, da trditve, da je po tem kriteriju pogodba oderuška, sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti. Kakšnega od možnih subjektivnih elementov pa tožena stranka ni niti navedla niti dokazala. Zatrjuje ga šele s pritožbo, ne da bi skušala izkazati za verjetno, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že do konca glavne obravnave, zaradi česar tega dejstva pritožbeno sodišče v gospodarskem sporu ni moglo upoštevati (1. odst. 496.a člena ZPP).

Trditev pritožbe, da je oderuška pogodba nična, na ničnost pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sicer pravilna. Vendar pa tudi ničnost lahko sodišče ugotovi samo, če pravdna stranka, ki se nanjo sklicuje, navede dejstva, na podlagi katerih je ničnost mogoče ugotoviti. Sodišče namreč tudi o tem vprašanju lahko sodi le v okviru zatrjevanih dejstev (2. odst. 7. člena in 219. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da v tej zadevi ni bila storjena niti zatrjevana niti kakšna druga bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP. Dejansko stanje je bilo glede na trditve pravdnih strank popolnoma in pravilno ugotovljeno, materialno pravo pa prav uporabljeno. Zato je bilo treba po določbi 368. člena ZPP pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi napadeno sodbo.