Jedro

Zakon o pravdnem postopku samo izjemoma dopušča možnost, da sodišče v dokazne namene izvede dokaz z zaslišanjem samo ene stranke (258. člen ZPP). S tem ko je prvostopenjsko sodišče zaslišalo samo toženo stranko in ocenilo, da izvedba dokaza z zaslišanjem tožeče stranke ne bi prispevala k dodatnejši razjasnitvi dejanskega stanja, je dejansko izvedlo vnaprejšnjo dokazno oceno dokaza, ki ga sploh ni izvedlo. Takšno postopanje pa pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 2,452.632,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2000 do plačila in zakonskih zamudnih obresti od zneska 2,567.432,30 SIT od 12.2.2000 do 20.3.2000. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 452.610,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2004 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pomanjkljive izvedbe dokaznega postopka in netočne dokazne ocene. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni izkazala potrebnih elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na protipravnem ravnanju tožene stranke, ki naj bi bila v kršitvi shranjevalne pogodbe med pravdnima strankama, v posledici katere tožena stranka tožeči ni vrnila predmeta hrambe. Prvostopenjsko sodišče je glede narave razmerja med pravdnima strankama prišlo do drugačnega zaključka, kot ga je zatrjevala tožeča stranka, takšne ugotovitve pa je oprlo na izpovedi tožene stranke in zaslišanih prič M. M., V. V., H. K. in N. K. Prvostopenjsko sodišče pa je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem tožeče stranke in to svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da izvedba tega dokaza ne bi prispevala k dodatnejši razjasnitvi dejanskega stanja. Pritožnica v pritožbi utemeljeno napada takšno stališče prvostopenjskega sodišča. Tožeča stranka je v tožbi v dokaz zatrjevanega pogodbenega razmerja med pravdnima strankama predlagala zaslišanje strank. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče izvedlo zaslišanje zgolj tožene stranke, ne da bi hkrati zaslišalo tudi tožeče stranke, je tožeči stranki neupravičeno odvzelo možnost enakopravnega obravnavanja pred sodiščem. Zakon o pravdnem postopku samo izjemoma dopušča možnost, da sodišče v dokazne namene izvede dokaz z zaslišanjem samo ene stranke (258. člen ZPP). S tem ko je prvostopenjsko sodišče zaslišalo samo toženo stranko in ocenilo, da izvedba dokaza z zaslišanjem tožeče stranke ne bi prispevala k dodatnejši razjasnitvi dejanskega stanja, je dejansko izvedlo vnaprejšnjo dokazno oceno dokaza, ki ga sploh ni izvedlo. Takšno postopanje pa pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo navedeno kršitev odpraviti in izvesti dokaze z zaslišanjem tožeče stranke glede zatrjevanih okoliščin pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. V kolikor pa bi prvostopenjsko sodišče tudi po izvedbi navedenega dokaza prišlo do enakega zaključka glede obstoja večstranskega razmerja med pravdnima strankama in M. M. v zvezi s spornim blagom, ki naj bi ga tožena stranka imela v hrambi, pa bo potrebno takšne ugotovitve umestiti v ustrezen pravni okvir. Zgolj ugotovitve, da sta v poslovanju tožeče stranke kot tiha partnerja sodelovala tudi tožena stranka in M. M., v tem smislu ne zadoščajo. Ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi bi lahko nakazovale na obstoj societetnega razmerja med navedenimi subjekti, za tovrstna razmerja pa so se v spornem obdobju uporabljala ustrezna pravila Občega državljanskega zakonika ter splošna načela obligacijskega prava, urejena z Zakonom o obligacijskih razmerjih. Če je naknadno prišlo do prenehanja tovrstne skupnosti, bi morebitno zadržanje celotnega blaga s strani tožene stranke lahko pomenilo protipravno ravnanje v delu, ki bi pripadal tožeči stranki.