Jedro

Po presoji sodišča tožeča stranka pravnega interesa za upravni spor, ki ga zatrjuje v tožbi in pripravljalni vlogi, ne izkazuje. Sklicevanja na slabo delovno klimo med zaposlenimi ter izražanja interesa nasploh, da se dejansko stanje pravilno ugotovi, pri ugotavljanju pravnega interesa za tožbo ni mogoče upoštevati, saj ne gre za okoliščine, ki bi vplivale na pravni položaj tožeče stranke. Ker so ukrepi po zapisniku izvršeni v celoti, tožeči stranki oziroma njeni odgovorni osebi tudi sankcije za prekršek več ne grozijo. Vprašanje materialnih posledic začetih sodnih postopkov pa ostaja odprto in neizkazano, saj jih tožeča stranka v svojih vlogah ni konkretno navedla. Še zlasti pa ostaja vprašanje posledic odprto zato, ker je med sodnim postopkom začela veljati sprememba zakona (ZSPJS-S), s katero so povsem drugače (bistveno ugodneje za delavce) urejena sporna razmerja (postopki za vračilo preveč izplačanih plač), tako tista pri delodajalcih, kot tudi postopki, ki se vodijo pred sodišči. Z ZSPJS-S se spreminjajo tudi določbe glede načina dela inšpektorja ter zoper zapisnik uvaja ugovor. S tem se zoper zapisnik uvaja pravno varstvo, ki ga tožeča stranka zahteva v tožbi in ki ga je v konkretnem primeru zoper izpodbijani po prehodnih določbah zakona tudi lahko uveljavila. Glede na povedano je sodišče presodilo, da tožeča stranka pravne koristi, ki bi jo dosegla s tožbo, ne izkazuje in je zato tožbo zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper zapisnik Ministrstva za notranje zadeve, Inšpektorata za javni sektor, s katerim je inšpektorica zakoniti zastopnici tožeče stranke odredila, da kot odgovorna oseba za 81 oseb, ki jim je delo pri tožeči stranki že prenehalo in s katerimi ni bil sklenjen dogovor o vračilu preveč izplačanih plač, posreduje listinska dokazila in potrdila o vloženih tožbah zoper te osebe ter da izvede vse še neizvedene ukrepe, odrejene v zapisnikih o inšpekcijskem nadzoru z dne 11. 9. 2012, z dne 20. 3. 2013 in z dne 14. 1. 2013, to je, da v primerih, ko omenjeni dogovor še ni bil sklenjen, preveč izplačani znesek zahteva s tožbo pred sodiščem.

Ker noben od zapisnikov, ki vsebujejo odredbe zakoniti zastopnici tožeče stranke, ne dopušča možnosti uporabe pravnih sredstev, tožeča stranka meni, da se ji z odrejenimi ukrepi posega v pravico iz 25. člena Ustave. Poleg tega uveljavlja tudi kršitev pravice do enakega obravnavanja iz 14. in 22. člena Ustave, ker je drug inšpektor istega inšpekcijskega organa po opravljenem nadzoru pri drugem proračunskem uporabniku le-temu omogočil uporabo pravnega sredstva zoper predlagane in odrejene ukrepe. Glede naloženih ukrepov pa meni, da nimajo podlage v veljavnih predpisih ter to tudi obširno obrazloži. Sodišču na podlagi navedenega predlaga, da toženi stranki naloži, da tožeči stranki omogoči uresničitev ustavne pravice do pravnega sredstva ter v ta namen o odrejenih ukrepih izda ustrezno odločbo, oziroma podrejeno, da ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta (zapisnika) v delu, ki se nanaša na napačne prevedbe delovnih mest in ga v tem delu odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da tožba ni dopustna, ker v konkretnem primeru ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč zgolj za notranji inšpekcijski nadzor, pri katerem zapisnik nima značaja upravne odločbe. Sodno varstvo je bilo tožeči stranki oziroma njeni predstojnici zagotovljeno v prekrškovnem postopku, medtem ko bodo javni uslužbenci, zoper katere je tožeča stranka vložila tožbe, lahko uveljavljali sodno varstvo v postopku pred Delovnim sodiščem.

Inšpektorica je opravila inšpekcijski nadzor pri toženi stranki na podlagi določb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS) in o tem izdala sporni zapisnik. Iz zapisnika so razvidne ugotovitve inšpektorice in odrejeni ukrepi. Tožeča stranka je ugotovljene nepravilnosti odpravljala postopoma, kljub večkrat podaljšanemu roku pa jih ni odpravila v celoti. ZSPJS zoper zapisnik o inšpekcijskem nadzoru ne predvideva pravnega varstva, zato zapisnik nima pouka o pravnem sredstvu. Pri zapisniku drugega inšpektorja, na katerega se sklicuje tožeča stranka in ki naj bi vseboval pravni pouk, pa je prišlo do napake, ki je bila kasneje odpravljena (pravni pouk je bil možen in dan samo zoper ukrepe, predlagane oziroma naložene po ZJU in ne po ZSPJS). Tožena stranka tudi ni prejela tožbe zoper še druge zapisnike, ki naj bi jo po navedbah v tožbi dne 6. 2. 2014 vložila tožeča stranka. Zato v celoti prereka tožbene ugovore tudi po vsebini ter vztraja, da so ugotovitve inšpektorice in odrejeni ukrepi, razvidni iz zapisnika, pravilni in zakoniti ter da temeljijo na veljavnih predpisih.

Tožena stranka navaja še, da je tožeča stranka skoraj vse ugotovljene nepravilnosti že odpravila, kar je razvidno iz inšpekcijskega zapisnika z dne 18. 2. 2014. Morebitna sodba bi torej ne izboljšala pravnega položaja tožeče stranke in zato le-ta nima pravnega interesa za tožbo. Poleg tega je tožba, z ozirom na odrejene ukrepe inšpektorice v zapisniku z dne 11. 9. 2012, vložena prepozno. Tožena stranka zato sodišču predlaga, da tožbo kot nedopustno zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi ugovarja legitimaciji tožene stranke za odgovor na tožbo. S sklicevanjem na drugačen odgovor, ki ga je dala tožena stranka v zvezi z ugovori tožeče stranke zoper prvi izdani zapisnik, pa tožeča stranka opozarja na pomanjkljivo zakonsko ureditev postopka v ZSPJS, ki dopušča različno razlago, kar se tiče položaja nadziranega subjekta. Sicer pa se s pravnimi stališči tožene stranke ne strinja, kolikor držijo, pa se po mnenju tožeče stranke z ureditvijo postopka nadzora nad plačami v javnem sektorju posega v ustavno pravico tožeče stranke do pravnega sredstva in do sodnega varstva. Iz vseh zapisnikov izhaja, da je inšpekcijski organ tožnici odredil izvršitev določenih ukrepov, kar pomeni, da je odločil o njenih obveznostih. S tem je posegel v njeno pravno korist, ki jo ima tožnica kot delodajalec in ki je v tem, da se v postopku nadzora najprej pravilno ugotovi dejansko stanje glede plačila javnih uslužbencev in šele nato izvrši odrejene ukrepe in vloži tožbe. Zato bi ji tožena stranka morala omogočiti uporabo pravnega sredstva. Nespoštovanje odrejenih ukrepov predstavlja prekršek po 44. členu ZSPJS, v postopku o prekršku pa se ne ugotavlja, ali je bil ukrep utemeljen ali ne, kar pomeni, da sodno varstvo tožnice v prekrškovnem postopku ni zagotovljeno, medtem ko ima inšpektor možnost, da izreka vedno nove kazni zaradi neizvršitve ukrepov, ki niso bili predmet nobene upravne ali sodne presoje. Kolikor gre za vsebinske ugovore, pa se tožena stranka do tožbenih ugovorov, razen da jih povsem splošno prereka, ni opredelila, zato tožeča stranka pri njih vztraja. Vztraja pa tudi, da ima pravni interes za tožbo, saj bi v primeru ugoditve tožbi, tožbe (zoper več kot polovico zaposlenih) lahko umaknila ter se na ta način izognila tudi morebitnim odškodninskim zahtevkom. Zapisnik z dne 11.9. 2012 je prvi v nizu zapisnikov. Postopek nadzora bo končan šele, ko bo ugotovljeno, da je tožnica izvršila vse ukrepe iz zapisnika, zato tožba zoper ta zapisnik ne more biti prepozna. Kot sporno izpostavlja še vprašanje pristojnosti tožene stranke za nadzor nad prehodom v nov plačni sistem.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri navedbah v odgovoru na tožbo ter pojasnjuje svoj položaj tožene stranke v upravnem sporu. Navaja še, da je tožeča stranka po vložitvi tožbe izvedla odrejene ukrepe in vse nepravilnosti v celoti odpravila, kar je razvidno iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu št. 0613-12/2012/100 z dne 22. 5. 2014, ter da zato nima pravnega interesa za tožbo.

Tožbo je moralo sodišče zavreči. Kot je sodišče navedlo že v svojem pozivu tožeči stranki z dne 14. 11. 2014, mora v skladu z določbami Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, v tožbi izkazati svoj pravni interes za tožbo. Kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma bi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja. Pravni interes za tožbo mora tožnik izkazovati ves čas postopka, sodišče pa ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na to, da ga tožnik izkazuje.

V konkretnem primeru tožeča stranka v tožbi kot posledico ukrepov, ki se ji nalagajo z izpodbijanim aktom navaja prekrškovne sankcije, ki grozijo njeni odgovorni osebi v primeru, če ukrepov ne izvrši, ter sodne stroške, ki so ji oziroma ji bodo nastali v primeru, če vloži tožbe zoper zaposlene in s tem sledi naloženim ukrepom. V pripravljalni vlogi pa izpostavlja še interes, da se v postopku inšpekcijskega nadzora pravilno ugotovi dejansko stanje ter „slabo delovno klimo“, ki nastaja med zaposlenimi zaradi vlaganja tožb, ki se tožeči stranki odreja z izpodbijanim aktom.

Pri tem pa iz odgovora tožene stranke na tožbo sledi, da je tožeča stranka do vložitve tožbe skoraj vse nepravilnosti že odpravila. Iz pripravljalne vloge in zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 22. 5. 2014, ki ga je sodišču predložila tožena stranka, pa še, da je tožeča stranka v celoti izvedla vse odrejene ukrepe po izdanih zapisnikih, tudi po zapisniku z dne 10. 2. 2014, ki se izpodbija s tožbo. To pa lahko pomeni bistveno spremembo glede interesa, ki ga ima tožeča stranka za tožbo. Zato je sodišče tožečo stranko z dopisom z dne 14. 11. 2014 pozvalo, da glede na spremenjene okoliščine svoj pravi interes za tožbo izrecno navede in obrazloži. Opozorilo jo je tudi, da bo v primeru, če na poziv ne odgovori, sodišče odločilo na podlagi podatkov, ki se nahajajo v spisih.

Sodišče odgovora tožeče stranke na poziv ni prejelo. Po podatkih spisov pa tožeča stranka po presoji sodišča pravnega interesa, ki ga zatrjuje v tožbi in pripravljalni vlogi, ne izkazuje. Sklicevanja tožeče stranke na slabo delovno klimo med zaposlenimi ter izražanja interesa nasploh, da se dejansko stanje pravilno ugotovi, pri ugotavljanju pravnega interesa za tožbo ni mogoče upoštevati, saj ne gre za okoliščine, ki bi vplivale na pravni položaj tožeče stranke. Ker so ukrepi po zapisniku izvršeni v celoti, tožeči stranki oziroma njeni odgovorni osebi tudi sankcije za prekršek več ne grozijo. Vprašanje materialnih posledic začetih sodnih postopkov pa ostaja po presoji sodišča odprto in s tem neizkazano, saj jih tožeča stranka v svojih vlogah ni konkretno navedla. Še zlasti pa ostaja vprašanje vsakršnih posledic odprto zato, ker je z 21. 6. 2014 in s tem med sodnim postopkom začela veljati sprememba zakona (ZSPJS-S), s katero so, za razliko od ureditve, ki je veljala (po ZSPJS) ob vložitvi tožbe in pripravljalnih vlog, povsem drugače (bistveno ugodneje za delavce) urejena sporna razmerja (postopki za vračilo preveč izplačanih plač), tako tista pri delodajalcih, kot tudi postopki, ki se vodijo pred sodišči. Z ZSPJS-S pa se spreminjajo tudi določbe glede načina dela inšpektorja ter zoper zapisnik uvaja ugovor (3. člen). S tem se zoper zapisnik uvaja pravno varstvo, ki ga tožeča stranka zahteva v tožbi in ki ga je tudi v konkretnem primeru lahko uveljavila, saj je bilo po prehodnih določbah (7. člen) mogoče vložiti ugovor tudi zoper tiste zapisnike (v delu, v katerem se urejajo plače), ki so bili izdani pred uveljavitvijo tega zakona in torej tudi zoper zapisnik, ki ga tožeča stranka izpodbija s tožbo.

Ker je sodišče glede na povedano presodilo, da tožeča stranka pravne koristi, ki bi jo dosegla s tožbo, ne izkazuje, je tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo. In ker je sodišče tožbo zavrglo že zaradi pomanjkanja pravnega interesa, se v presojo pravne narave akta, ki ga tožeča stranka izpodbija s tožbo, ni spuščalo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.