Jedro

Stranka mora predlogu za oprostitev plačila sodne takse priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Ker je tožnik v izjavi o premoženjskem stanju navedel neresnične podatke, je potrebno izjavi o premoženjskem stanju v celoti odreči dokazno vrednost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, kot tudi podrejen predlog tožnika za odlog plačila sodnih taks (11.145,00 EUR za primarni zahtevek in 3.715,00 EUR za podredni zahtevek). Iz razlogov sklepa izhaja, da je tožnik v izjavi o premoženjskem stanju navedel neresnične podatke (da nima vrednostnih papirjev in da ni (so)lastnik nepremičnine, čeprav iz uradno pridobljenih podatkov izhaja, da temu ni tako), v posledici česar je treba izjavi v celoti odreči dokazno vrednost in v posledici zavrniti predlog za taksno oprostitev. Poleg tega je tožnik edini direktor družb E. d.o.o. in M d.o.o., pri čemer sta ti dve družbi vzajemno kapitalsko povezani, tako da imata druga v drugi 100 % poslovni delež. Obe družbi poslujeta z dobičkom in imata obsežna sredstva. Institut taksne oprostitve pa se razlaga zelo restriktivno in je namenjen le socialno najbolj ogroženim slojem prebivalstva, v posledici česar je sodišče predlog za oprostitev kot tudi odlog plačila sodnih taks zavrnilo.

2. Iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) se zoper sklep pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da ne prejema finančnih sredstev, ki bi zadoščale za plačilo sodne takse, pri čemer je sodišče objektivno ugotavljalo dejstva v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem in ugotovilo, da ne razpolaga s premoženjem, s katerim bi lahko poplačal sodne takse takoj oziroma pozneje. Opozarja na visoko sodno takso, z odločitvijo pa je prikrajšan za ustavno pravico do sodnega varstva. Opozarja, da mora pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, česar v obravnavani zadevi ni storilo, saj sodišče ni upoštevalo premoženjskega stanja tožnika, pa tudi ni zapisalo pozitivnopravne določbe, iz katere bi izhajal zaključek, kot ga je sodišče sprejelo. Tožnik nevedoma ni zapisal vsega premoženja, pri čemer je nezapisano premoženje neznatne vrednosti, kar se lahko preveri v uradnih evidencah. Tožnik zaradi pomanjkanja likvidnih sredstev in ekonomskega premoženja ne more zagotoviti sredstev za plačilo sodnih taks za redni postopek in za pritožbeni postopek brez ogrožanja preživljanja družine (partnerice in dveh otrok). Nima namreč nobenih likvidnih sredstev. Njegov mesečni znesek za opravljeno delo ob upoštevanju odtegljajev znaša pri družbi M. d.o.o. 149,92 EUR in pri družbi P. d.o.o. 139,06 EUR. Tožnikovi upniki nimajo potrpljenja oziroma razumevanja in intenzivno terjajo plačilo od tožnika, ki se je zato znašel v težkem finančnem/ekonomskem položaju. Opozarja tudi, da v navedenih družbah, pri katerih opravlja direktorsko funkcijo, ni družbenik. Prav tako opozarja, da že vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks po svojem osnovnem namenu zajema trditev, da taks ne more plačati, skupaj s podatki iz izjave o premoženjskem stanju pa to predstavlja zadostno trditveno podlago za zaključek, da ni zmožen plačati sodnih taks brez ogrožanja preživljanja sebe in oseb, ki jih je dolžan preživljati. Odločitev sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih in predlaganih dokazih, zato je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Ker za tako odločitev ni podlage v zakonu, je ob zmotni uporabi materialnega prava odločitev nezakonita. Opozarja tudi, da sodna odločba ne more biti podlaga za odločanje, saj pri nas ne velja precedenčni sistem. Opozarja tudi, da sodišče ni navedlo nobene pravne podlage, da je zavrnilo predlog tožnika za oprostitev in predlog za odlog plačila sodne takse. Stanja gospodarskih družb E. d.o.o. in M. d.o.o. sodišče ni moglo presojati v okviru lastništva tožeče stranke, saj je tožnik v teh družbah zgolj direktor, premoženja družb pa tako ni mogoče enačiti s premoženjem tožnika. Poleg tega je sodišče ugotavljalo dejansko stanje družb v letu 2013, ki ni relevantno v času odločanja sodišča o oprostitvi plačila sodne takse. Podjetji sta bili blokirani in v letu 2014 izkazujeta veliko izgubo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pri odločanju o tožnikovem predlogu taksne oprostitve oziroma podrejenem predlogu odloga plačila sodnih taks vse odločilne okoliščine pravilno presodilo, pri odločanju ni zagrešilo kakšne očitane ali uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb, kot tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pritožbeno sodišče v prvi vrsti izpostavlja, da je iz zakonskih določb, ki urejajo pogoje za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe (11. člen Zakona o sodnih taksah – v nadaljevanju: ZST-1) jasno izhaja, da je potrebno institut taksne oprostitve razlagati zelo restriktivno in je namenjen zgolj socialno najbolj ogroženim slojem prebivalstva, kamor tožnik že upoštevajoč sam zahtevek in podlago zanj ter druge ugotovljene okoliščine nedvomno ne spada. Poleg tega ni sporno, da je tožnik v izjavi o premoženjskem stanju navedel neresnične podatke, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno izjavi odreklo dokazno vrednost in posledično zavrnilo predloga tožnika za oprostitev oziroma odlog plačila sodnih taks, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Stranka mora namreč na podlagi drugega odstavka 12. člena ZST-1 predlogu priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo, v posledici česar pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje in citirano sodno prakso, da je potrebno v takem primeru izjavi o premoženjskem stanju v celoti odreči dokazno vrednost. Poleg tega sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik edini direktor družb E. d.o.o. in M bruto d.o.o., pri čemer sta obe družbi vzajemno kapitalsko povezani tako, da imata druga v drugi 100 % poslovni delež, pri čemer tožnik v pritožbi zgolj navrženo zanika, da bi bil družbenik navedenih družb (ne pove, kdo so družbeniki), poleg tega pa navaja, da kot direktor prejema plačo tudi pri družbi P. d.o.o.. Poleg tega zgolj navrženo zatrjuje, da je sodišče ugotavljalo dejansko stanje družb v letu 2013, da pa sta podjetji blokirani in v letu 2014 izkazujeta veliko izgubo, pri čemer nič ne pove o družbi P. d.o.o., pri kateri kot direktor prejema plačo. Vse navedene okoliščine po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo najmanj dvom v izpolnjenost pogojev za uveljavitev oprostitve oziroma odloga plačila sodnih taks.

5. Po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ker v pritožbi navedeni razlogi niso utemeljeni, in ker pritožbeno sodišče kakšnih postopkovnih kršitev ali napačne uporabe materialnega prava ni ugotovilo, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

6. Ker pritožnik stroškov pritožbenega postopka ni uveljavljal, je odločitev o njih odpadla.