Jedro

Oškodovančeva izjava, da bo vložil proti povzročitelju škode tožbo, ne more predstavljati oškodovančevega prispevka k nastanku njegove nepremoženjske škode.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.1.2002 do plačila, v 15 dneh.

2. V preostalem delu se revizija zavrne.

3. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške celotnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 770.000 SIT (poleg že pravnomočno prisojenega zneska 100.000 SIT), zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek. Proti sodbi sta se pritožili obe stranki, pritožbeno sodišče pa je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo navedeno sodbo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 210.000 SIT in zakonske zamudne obresti od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila (v presežku pa je zavrnilo tožbeni zahtevek). Stališče obeh sodišč je, da je tožnik prispeval k nastanku škode v obsegu 30 % in mu je bila zato prisojena sorazmerno zmanjšana odškodnina.

Toženec je vložil revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča zaradi "bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava". Prvostopno sodišče je ugotovilo sokrivdo tožnika, ker naj bi zaradi mejnega spora tožencu napovedal, da ga bo tožil zaradi posekanih dreves, kar naj bi toženca tako razburilo, da je prišlo do "nadaljnjih dogodkov". Stališče revidenta je, da takšno ravnanje ne predstavlja tožnikovega prispevka k nastanku škode.

Revident nadalje očita nižjima sodiščema, da sta pri odločanju o višini odškodnine prekršili materialni zakon in določila 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odškodnina za strah je bila prenizko odmerjena, ker sodišči nista dovolj upoštevali izvedenskih mnenj sodnih izvedencev, da je tožnik bolnik, na katerega je toženčevo dejanje močneje vplivalo kot bi na zdravega človeka. Oba izvedenca sta podala mnenje, da se je tožnik že leta 1989 in 1990 zdravil zaradi organskega psihosindroma ter leta 1997 zaradi posttravmatskega stresnega sindroma pri psihoorgansko oškodovani osebi ter za mešano anksiozno in depresivno motnjo. Dr. Ž. je podal mnenje, da je tožnik utrpel izredno intenziven primarni strah, ki je prešel v manj intenziven subjektivni občutek ogroženosti in strah še vedno traja. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi samo ugotavlja, da je tožnik utrpel le primarni strah, kar je v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Tudi odškodnina za zmanjšanje splošnih življenjskih sposobnosti je bila prenizko odmerjena, saj sodišči nista upoštevali, da tožnik ni več sposoben za samostojno življenje. Povsod ga mora spremljati žena, ponoči pa ga tlači mora. Odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve, ki je bila prisojena s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici (100.000 SIT) ne more predstavljati pravične satisfakcije, saj je toženec razžalil tožnika javno, pred sodiščem in sokrajani, kot starejšega človeka in mu celo grozil s sekiro.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena (kolikor se nanaša na odločitev o deljeni odgovornosti).

O utemeljenosti revizije: Revident utemeljeno opozarja, da nižji sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava o deljeni odgovornosti (192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ko sta odločili, da se odškodnina zmanjša za 30 %. Tožnikov prispevek k nastanku škode sta namreč povezali izključno z dejstvom, da je tožnik tožencu napovedal tožbo zaradi posekanih dreves. Takšno tožnikovo ravnanje pa samo po sebi ni nedopustno (ter s tem v zvezi tudi ni v relevantni vzročni zvezi z nastankom škode) in zato ne more predstavljati podlage za delno razbremenitev toženčeve odgovornosti. Tožnik je zato upravičen do plačila celotne odškodnine (sklepanje po nasprotnem razlogovanju v zvezi s prvim odstavkom 192. člena ZOR).

O neutemeljenosti revizije: Revident neutemeljeno nasprotuje odločitvi pritožbenega sodišča o pravični denarni odškodnini v zvezi z njegovo nepremoženjsko škodo. Sodišče je pravilno interpretiralo strokovni mnenji izvedencev dr. D. Ž. in dr. B. F. Pravilno je tudi uporabilo materialno pravo (200. in 203. člen ZOR), ko je odločilo, da tožniku pripada v zvezi z ugotovljenimi škodnimi posledicami odškodnina za strah v znesku 100.000 SIT, odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 200.000 SIT in odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve 100.000 SIT (ta znesek je bil tožniku že pravnomočno prisojen s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici, opr. št. P 119/95 dne 19.12.1996 in zato ni vključen v izrek izpodbijane sodbe).

Podane tudi niso očitane kršitve določb pravdnega postopka. Umestitev posameznih posledic na tožnikovi osebnosti zaradi toženčevega ravnanja, ki so razvidne iz navedenih izvedenskih mnenj, v okvire relativno samostojnih oblik nepremoženjske škode (strah, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti), pomeni uporabo materialnega prava in zato navidezno neskladje med stališči izvedencev in razlogi sodbe ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je delno ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZPP, v preostalem delu pa je zavrnilo revizijo (378. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je spremenilo odločbo pritožbenega sodišča in zato tudi odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Stranki sta deloma zmagali v pravdi (pri čemer je tožnik v celoti uspel glede podlage tožbenega zahtevka, toženec pa je bil uspešnejši glede odločanja o višini zahtevka). Zato krije vsaka stranka svoje stroške celotnega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).