Jedro

Upoštevaje jezikovno razlago 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, je za presojo statusa predkupnih upravičencev ključno ugotoviti, ali zemljišči mejita. Da sporni zemljišči mejita (da se torej njune parcelne meje v delu neposredno stikajo), izhaja iz ortofoto posnetkov v upravnem spisu. Sprejemnika ponudbe pa sta v upravnem postopku na skicah, ki sta jih priložila, tudi jasno označila dostop do zemljišča. V primeru, kakršen je obravnavani, ko so vsi sprejemniki ponudbe po kriterijih za določitev predkupnega upravičenca iz prvega in drugega odstavka 23. člena ZKZ izenačeni in je torej namen instituta predkupne pravice dosežen (in ne gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države), pa je odločitev o tem, kateremu od sprejemnikov ponudbe bodo prodana kmetijska zemljišča, v celoti odvisna od volje prodajalca (3. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ). Ta lahko med predkupnimi upravičenci izbere kateregakoli, ki mu želi prodati kmetijska zemljišča. Nagib, ki ga je vodil pri izbiri kupca, pa za samo odobritev pravnega posla ni pravno pomemben.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. V točki 1. izreka izpodbijane odločbe je Upravna enota Pesnica (v nadaljevanju upravna enota) v en postopek združila postopek za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, kmetijo ali gozdom št. 330-509/2014 z dne 17. 9. 2014 strank A.A. in B.B. (tožnikov) ter postopek št. 330-461/2014 z dne 21. 8. 2014 strank C.C. in D.D. V točki 2 izreka odločbe je odločila, da se C.C. in D.D. odobri sklenitev pravnega posla na podlagi izjave o sprejemu ponudbe za kmetijska zemljišča v k.o. ... s parc. št. *90/2, 424/3, 512/2, 512/7, 512/8, 512/9, 513/1, 516, 517/2 in 517/3 v lasti E.E. za kupnino v višini 52.000,00 EUR. V točki 3 izreka ni odobrila sklenitve pravnega posla na podlagi izjave tožnikov o sprejemu ponudbe, v 4. točki izreka pa je ugotovila, da med postopkom niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila na oglasni deski upravne enote v času od 7. 7. 2014 do 6. 8. 2014 objavljena ponudba za prodajo zemljišč, vrednost ponudbe pa je znašala 37.000,00 EUR. V tem času so podali izjavo o sprejemu ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča tožnika ter C.C. in D.D. 3. Dne 29. 10. 2014 je bila izvedena ustna obravnava, na kateri sta zakonca C.C. in D.D. izjavila, da jima kmetijska dejavnost pomeni glavno in edino dejavnost, njuna kmetija je zaščitena, njune parcele pa mejijo na zemljišča, ki bi jih želela kupiti. Kot sta navedla, sta za zemljišča, ki so predmet prodaje v tem postopku, pripravljena plačati tudi višjo ceno, in sicer 52.000,00 EUR, morda tudi več. Iz predloženih dokumentov po ugotovitvi upravne enote izhaja, da je C.C. v času od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 Kmetijski zadrugi X. prodala tržne viške v višini 91.150,32 EUR, višina katastrskega dohodka D.D. je za leto 2013 znašala 4.046,60 EUR, katastrski dohodek C.C. pa je v tem letu znašal 4.296,88 EUR. Pooblaščenka tožnikov je na ustni obravnavi povedala, da predstavlja kmetijska dejavnost tudi tožnikoma glavno oziroma edino dejavnost, predložila pa je tudi potrdila o dohodkih iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti. Kot je še navedla, zakonca C.C. in D.D. nimata neposrednega dostopa iz nepremičnine, ki je v njuni lasti, na nepremičnino, ki je naprodaj, saj med nepremičninama teče potok Velka, ki je širok približno 2 m. Nasprotna udeleženca bi do nepremičnine, ki je predmet nakupa, sicer lahko dostopala tudi preko drugih parcel, izkazati pa bi morala, da imata služnostno pravico vožnje. Po njenem mnenju D.D. v letu 2013 tudi ni izpolnjeval pogojev za priznanje statusa prednostnega upravičenca po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), saj se je kot kmet zavaroval šele 1. 8 2014, iz dokazil v spisu pa izhaja, da je bil v letu 2013 zaposlen in je prejemal plačo, pri čemer so njegovi dohodki iz delovnega razmerja bistveno presegli višino njegovih dohodkov iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti.

4. Prodajalec E.E. je na ustni obravnavi izjavil, da kmetijska zemljišča proda C.C. in D.D. za ceno 52.000,00 EUR.

5. V zvezi z očitki pooblaščenke tožnikov, da zakoncev C.C. in D.D. ni mogoče šteti za soseda mejaša, upravna enota ugotavlja, da iz grafičnega prikaza medsebojne lege parcel izhaja, da zemljišča vseh sprejemnikov ponudbe mejijo na zemljišča prodajalca E.E., kar pomeni, da uveljavljajo predkupno upravičenje na podlagi 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ. Kot pojasnjuje, zemljišča zgolj zato, ker so ločena z melioracijskim jarkom od zemljišča, ki je predmet odobritve, ne izgubijo lastnosti sosednjega zemljišča, kot izhaja to tudi iz sodbe sodišča opr. št. II U 40/2011 z dne 9. 5. 2012. Iz priloženih fotografij je razvidno, da potok Velka ni širši od melioracijskega jarka, kar je potrdila tudi pooblaščenka tožnikov. Preverjanje primernega dostopa do nepremičnin v lasti prodajalca pa po mnenju upravne enote ni stvar tega postopka.

6. Glede očitkov pooblaščenke tožnikov, da so dohodki D.D. iz drugih naslovov nižji od dohodkov iz kmetijstva, upravna enota pojasnjuje, da je v letu 2013 D.D. prejel iz naslova zaposlitve osebni dohodek v višini 14.402,44 EUR, iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti pa so znašali dohodki za celotno kmetijo 91.150,32 EUR.

7. Ker ob enakih pogojih med kmeti, uvrščenimi na isto mesto, predkupnega upravičenca določi prodajalec, je upravna enota v skladu s 3. točko drugega odstavka 23. člena ZKZ upoštevala izbiro prodajalca in odobrila pravni posel, sklenjen med zakoncema C.C. in D.D. in prodajalcem E.E. 8. Zoper izpodbijano odločbo sta tožnika vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo št. 33008-19/2015/8 z dne 19. 6. 2015 kot neutemeljeno zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

9. Kot je navedlo v obrazložitvi odločbe ministrstvo, iz pritožbe izhaja, da je sporno sosedstvo zemljišča s parc. št. 424/3 (v lasti prodajalca) in zemljišča s parc. št. 367 (v lasti zakoncev C.C. in D.D.). Po vpogledu v aplikacijo Atlas okolja in po vpogledu v ortofoto posnetke ministrstvo ugotavlja, da obe zemljišči mejita, saj potok, ki ločuje obe zemljišči, ni samostojno vknjižena parcela. Glede na navedeno ter dejstvo, da potok ni širši od melioracijskega jarka, ministrstvo zaključuje, da je odločitev upravne enote pravilna.

10. Neutemeljen pa je po mnenju ministrstva tudi pritožbeni ugovor, da kmetijska dejavnost D.D. ne predstavlja edine oziroma glavne dejavnosti. Zakonca C.C. in D.D. namreč prebivata na istem naslovu in nastopata skupaj pri nakupu kmetijskih zemljišč. Ker so bili po vseh kriterijih vsi sprejemniki ponudbe izenačeni, je kupca izbral prodajalec, ki lahko izbere kupca, ki mu ponudi višjo ceno, kot se je to zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Kot še dodaja ministrstvo, prodajalec s tem, ko je podal izjavo, da kmetijska zemljišča proda izbranima kupcema za 52.000,00 EUR, ni spreminjal pogojev javno objavljene ponudbe.

11. Tožnika s tožbo izpodbijata 2., 3. in 4. točko izreka odločbe. Kot zatrjujeta, je upravni organ nepravilno ugotovil, da se vsi zainteresirani kupci po kriteriju iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ uvrščajo na isto mesto. Zemljišče s parc. št. 367, k.o. ..., ki ga imata v solasti zakonca C.C. in D.D., ter naprodaj dano zemljišče s parc. št. 424/3, k.o. ..., namreč loči potok Velka, preko katerega s kmetijsko mehanizacijo, ker ni mostu, ni mogoče dostopati do zemljišča prodajalca. Izbrana ponudnika pa tudi nista dokazala, da imata zagotovljen dostop do zemljišč po kakšni drugi poti. To, da potok nima svoje parcelne številke, pri odločanju po mnenju tožnikov ni pomembno, saj predstavlja potok naravno oviro, ki onemogoča prehodnost med zemljišči, njihovo zaokrožitev ter s tem lažjo in bolj ekonomično obdelavo. Ob tem se tožnika sklicujeta na odločitev Upravnega sodišča v zadevi opr. št. U 504/2011 z dne 14. 11. 2012, v kateri je, kot navajata, sodišče zavzelo stališče, da zemljišča v skladu z določili ZKZ ni mogoče šteti za sosednje naprodaj danemu zemljišču, če ga reka, preko katere ni prehoda, prostorsko ločuje od naprodaj danega zemljišča. Omenjata tudi odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-49/20/2014/2 z dne 21. 11. 2014, v kateri je ministrstvo štelo, da nepremičnine, ki je od naprodaj dane nepremičnine ločena z melioracijskim jarkom, preko katerega ni neposrednega prehoda, ni mogoče šteti za sosednje zemljišče, saj melioracijski jarek zemljišči prostorsko ločuje. V podkrepitev svojih navedb se tožnika sklicujeta tudi na Pravilnik o izvajanju komasacij kmetijskih zemljišč, ki v 4. alineji 16. člena določa, da se kot zaokroženo zemljišče šteje tudi zemljišče, ki ga loči pot ali potok, če ima urejen neoviran dostop s kmetijsko mehanizacijo.

12. Po mnenju tožnikov je upravni organ napačno uporabil tudi kriterij po 1. točki drugega odstavka 23. člena ZKZ. D.D. namreč v trenutku oddaje izjave o sprejemu ponudbe ni bil zdravstveno zavarovan kot kmet, njegovi dohodki iz naslova zaposlitve pa so v letu 2013 znašala 14.402,44 EUR neto in so bistveno presegli višino njegovih dohodkov iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti. Ti so znašali 4.046,60 EUR in ne 91.150,32 EUR, kot to napačno navaja upravna enota, saj je dohodke iz kmetijska v navedeni višini ustvarila in izkazala le C.C. D.D. tako po mnenju tožnikov ni mogoče šteti za kmeta v smislu določil ZKZ, saj mu kmetijska dejavnost ne predstavlja edine oziroma glavne dejavnosti.

13. Kot še zatrjujeta tožnika, je izrek izpodbijane odločbe formalno pomanjkljiv, ker ne vsebuje navedbe o pravnem poslu, ki je predmet odobritve. V izreku ni definirana niti ponudba (številka, datum ponudbe, čas objave le-te) niti izjava o sprejemu ponudbe (številka, datum sprejema ponudbe). Tako ni jasno, o katerem pravnem poslu je bilo z odločbo odločeno. Upravni organ je po mnenju tožnikov odobril sklenitev pravnega posla, ki ni bil sklenjen oziroma je bil sklenjen v nasprotju s pogoji ponudbe, objavljene na oglasni deski upravne enote. Ponujena prodajna cena nepremičnin namreč ni znašala 52.000,00 EUR, kot je to navedeno v izreku izpodbijane odločbe, ampak 37.000,00 EUR. Ker je ponudba, objavljena na oglasni deski upravnega organa, zavezujoča, se bistveni elementi le-te kasneje v postopku po mnenju tožnikov ne smejo spreminjati. Vsem zainteresiranim kupcem morajo biti namreč zagotovljeni enaki pogoji nakupa in enaka obravnava. Ker je upravni organ z izpodbijano odločbo dopustil poseg v pogoje prodaje, je izpodbijana odločba po mnenju tožnikov že iz tega razloga nezakonita.

14. Tožnika nasprotujeta tudi zavrnitvi zahteve za povračilo stroškov pritožbenega postopka. Ti stroški bi po njunem mnenju morali biti naloženi v plačilo toženki, ki je stroške postopka povzročila z nezakonito odločitvijo.

15. Glede na obrazloženo tožnika sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi v 2., 3. in 4. točki izreka ter odobri sklenitev pravnega posla, ki je bil sklenjen med tožnikoma in prodajalcem za ceno 37.000,00 EUR. Pravni posel, sklenjen z zakoncema C.C. in D.D., naj sodišče ne odobri. Podrejeno pa sodišču predlagata, da po odpravi izpodbijane odločbe v 2., 3. in 4. točki izreka zadevo vrne upravni enoti v ponoven postopek. Zahtevata pa tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka in postopka upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. V odgovoru na tožbo toženka nasprotuje navedbam v tožbi ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

17. Odgovor na tožbo sta podala tudi C.C. in D.D. kot prizadeti stranki. V odgovoru navajata, da se po ZKZ štejeta za soseda mejaša. Dostop do nepremičnin, ki so predmet prodaje, imata namreč zagotovljen s strani prodajalca nepremičnin, ki jima dovoljuje dostop do vseh kupljenih nepremičnin preko zemljišča s parc. št. 517/1 ob meji s parc. št. 512/1, k.o. .... Kot neutemeljene zavračata tudi druge tožbene ugovore ter sodišču predlagata, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahtevata pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18. Tožba ni utemeljena.

19. Za odločitev v tej zadevi je sporno vprašanje prednostnega vrstnega reda C.C. in D.D. pri nakupu na prodaj danih kmetijskih zemljišč v k.o. .... V upravnem postopku sta tako tožnika kot tudi zakonca C.C. in D.D. predkupno upravičenje za nakup zemljišč utemeljevala s statusom kmeta mejaša po določbi 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, po kateri se za predkupnega upravičenca šteje kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Po mnenju tožnikov zemljišče s parc. št. 367, ki je v solasti zakoncev C.C. in D.D., v smislu citirane določbe ZKZ ni mogoče šteti za sosednje na prodaj danemu zemljišču s parc. št. 424/3, ker med zemljiščema teče potok Velka, ki onemogoča neposreden prehod med zemljiščema.

20. Upoštevaje jezikovno razlago 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, je za presojo statusa predkupnih upravičencev zakoncev C.C in D.D. ključno ugotoviti, ali zemljišči s parc. št. 367 in 424/3, k.o. ... mejita. Da omenjeni zemljišči mejita (da se torej njune parcelne meje v delu neposredno stikajo), pa izhaja, kot sta to pravilno ugotovila tudi upravna organa, iz ortofoto posnetkov v upravnem spisu. Zakonca C.C in D.D. pa sta v upravnem postopku na skicah, ki sta jih priložila, tudi jasno označila dostop do zemljišča s parc. št. 424/3, ki jima je omogočen iz javne ceste s parc. št. 879, preko zemljišča s parc. št. 314/2, ki je v njuni lasti, na sosednja zemljišča, ki so v tem postopku predmet pravnega prometa. Zaradi možnosti dostopa preko zemljišč v bližini je zemljišči s parc. št. 367 in parc. št. 424/3 mogoče šteti za sosednji tudi upoštevaje namensko (in ne zgolj jezikovno) razlago zakonskega besedila, skladno s katero je treba pri uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ v vsakem posameznem primeru posebej glede na dejanske okoliščine primera presoditi, ali pot, cesta, vodotok, melioracijski jarek ali kakšen drug objekt, ki zemljišče ločuje od zemljišča, ki je naprodaj, predstavlja takšno oviro, da zemljišče nima lastnosti sosednjega zemljišča oziroma njegov lastnik nima statusa kmeta mejaša po ZKZ (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 657/2008 z dne 10. 11. 2010). Glede na okoliščine konkretnega primera (zemljišči mejita, zakoncema C.C. in D.D. pa je omogočen dostop do na prodaj danih zemljišč) potok, ki teče neposredno ob parcelni meji zemljišč, tudi po presoji sodišča ne predstavlja ovire, ki bi onemogočala zaokroženost kmetijskih gospodarstev in ekonomično obdelavo kmetijskih zemljišč. Zato je zakonca C.C. in D.D. upravna enota tudi po presoji sodišča po kriteriju iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ pravilno štela za prednostna upravičenca do nakupa zemljišč.

21. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da D.D. po kriteriju iz 1. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ ni kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino oziroma glavno dejavnost. Omenjena določba opredeljuje kriterije, ki jih je treba uporabiti za določitev prednostnega upravičenca v primeru, ko so kmetje kot predkupni upravičenci po kriterijih iz prvega odstavka 23. člena ZKZ uvrščeni na isto mesto.

22. Iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da sta v obravnavanem primeru zakonca C.C. in D.D. podala skupno izjavo o sprejemu ponudbe za nakup kmetijskih zemljišč, kar pomeni, da sta skupaj uveljavljala prednostno upravičenje po 23. členu ZKZ. Kmetija, ki jo skupaj obdelujeta, je namreč v njuni skupni lasti, kar pomeni, da tudi dohodke iz naslova kmetijske dejavnosti pridobivata skupaj. Zato se pri presoji, ali jima kmetijska dejavnost pomeni edino oziroma glavno dejavnost, upoštevajo skupni dohodki kmetije, ki sta jih dosegla s svojim delom (glej sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 172/2015 z dne 13. 1. 2016). Tako je upravna enota ravnala pravilno, ko je pri presoji, ali zakoncema kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost, primerjala višino vseh dohodkov kmetije (vključno s prihodki od prodaje pridelkov kmetijski zadrugi v višini 91.150,32 EUR) s prihodki, ki sta jih zakonca v letu 2013 dosegla iz drugih virov (glej sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 44/2014 z dne 10. 9. 2014). Ker so bili njuni drugi prihodki v tem letu bistveno nižji od dohodkov iz naslova kmetijske dejavnosti (druge dohodke v višini 14.402,44 EUR je iz naslova zaposlitve pridobil D.D.), je upravna enota pravilno zaključila, da je zakoncema C.C. in D.D. kmetijska dejavnost v gospodarskem letu pred dano izjavo o sprejemu ponudbe pomenila poglavitni vir za preživljanje ter s tem glavno dejavnost (tretji odstavek 23. člena ZKZ). Pravna podlaga, na kateri je bil D.D. zdravstveno zavarovan v času sprejema ponudbe, pa za presojo vrstnega reda predkupnega upravičenca po tem kriteriju ni pravno pomembna.

23. Kot je poudarilo že Vrhovno sodišče RS v načelnem pravnem mnenju, sprejetem na občni seji dne 6. 4. 2012, je namen instituta predkupne pravice po ZKZ v usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo ta zemljišča v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije. Takšna ureditev, ki omejuje razpolagalno upravičenje prodajalca, ki mora zemljišče najprej ponuditi v odkup določenim predkupnim upravičencem, je torej določena v javnem interesu, za uresničitev katerega skrbi upravna enota v postopku odobritve pravnega posla. Odločitev o tem, ali in kdaj ter pod kakšnimi pogoji bo prodajalec prodal svoje zemljišče, pa ostaja v celoti v lastnikovi sferi.

24. V primeru, kakršen je obravnavani, ko so vsi sprejemniki ponudbe po kriterijih za določitev predkupnega upravičenca iz prvega in drugega odstavka 23. člena ZKZ izenačeni in je torej namen instituta predkupne pravice dosežen (in ne gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države), pa je odločitev o tem, kateremu od sprejemnikov ponudbe bodo prodana kmetijska zemljišča, v celoti odvisna od volje prodajalca (3. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ). Ta lahko med predkupnimi upravičenci izbere kateregakoli, ki mu želi prodati kmetijska zemljišča. Nagib, ki ga je vodil pri izbiri kupca, pa za samo odobritev pravnega posla ni pravno pomemben. Upravna enota mora odobriti pravni posel, sklenjen s tistim predkupnim upravičencem, ki ga skladno s svojimi razpolagalnim upravičenjem izbere prodajalec.

25. V obravnavanem primeru je prodajalec v ponudbi, ki je bila izobešena na oglasni deski upravne enote, navedel ceno zemljišč v višini 37.000,00 EUR. Na ustni obravnavi dne 29. 10. 2014, na kateri je bilo ugotovljeno, da so vsi sprejemniki ponudbe po kriterijih ZKZ izenačeni, pa je prodajalec izjavil, da zemljišča proda C.C. in D.D. za višjo ceno (52.000,00 EUR), ki sta mu jo na ustni obravnavi pred upravnim organom ponudila zakonca C.C. in D.D. To ceno je v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, v kateri je odobrila sklenitev pravnega posla med prodajalcem in zakoncema C.C. in D.D., navedla tudi upravna enota. Navedba te druge (višje) cene v izreku odločbe, na zakonitost izpodbijane odobritve pravnega posla po presoji sodišča nima vpliva. Ker so bili sprejemniki ponudbe po posameznih kriterijih za določitev predkupnega upravičenca izenačeni, je bila izbira predkupnega upravičenca odvisna od volje prodajalca, ki jo je upravna enota pri odobritvi pravnega posla tudi pravilno upoštevala. Razlog, zaradi katerega je prodajalec za kupca izbral zakonca C.C. in D.D., pa na odobritev pravnega posla, kot je že bilo obrazloženo, nima vpliva.

26. Glede očitka tožnikov, da ni jasno, kateri pravni posel je z izpodbijano odločbo odobrila upravna enota, pa sodišče pojasnjuje, da je po sodni praksi pogodba o nakupu kmetijskih zemljišč sklenjena v trenutku, ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe - pod odložnim pogojem kasnejše odobritve s strani upravne enote (glej sklep Vrhovnega sodišča RS v opr. št. II Ips 835/2007 z dne 28. 1. 2007). Predmet tega pravnega posla so v izreku izpodbijane odločbe navedena kmetijska zemljišča, ki jih je prodajalec ponudil v odkup, zakonca C.C. in D.D. pa sta ponudbo tudi pravočasno sprejela. Pravni posel, ki je bil sklenjen s ponudnikovim prejemom izjave o sprejemu ponudbe, je v tej zadevi predmet izpodbijane odobritve.

27. Izrek izpodbijane odločbe je po presoji sodišča tudi zadosti določen in ni formalno pomanjkljiv. Iz vsebine izreka namreč jasno izhaja, kdo so stranke pravnega posla, ki se (ne) odobri, navedena pa so tudi zemljišča, ki so predmet tega pravnega posla. Številka in datum objave ponudbe ter številka in datum izjave o sprejemu ponudbe pa niso nujni sestavni del izreka odločbe o odobritvi pravnega posla.

28. Pravilna je tudi odločitev pritožbenega organa o zavrnitvi zahtevka tožnikov za povračilo stroškov pritožbenega postopka. Po prvem odstavku 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) gredo namreč stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Ker sta tožnika sprožila postopek o pritožbi, sta po prvem odstavku 113. člena ZUP dolžna sama nositi stroške, ki so jima v tem postopku nastali.

29. Ker je torej izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

30. Zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

31. O stroških postopka, ki sta jih kot prizadeti stranki priglasila C.C. in D.D., pa je sodišče odločilo ob primerni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Pri odločanju pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le stroški, ki so potrebni za postopek. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS dne 1. 10. 2015 v sklepu opr. št. I Up 191/2015, so stroški za posamezno vlogo potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev. Po presoji sodišča pa prizadeti stranki takšnih navedb v odgovoru na tožbo nista podali - v odgovoru sta povzeli ugotovitve upravnega organa, navedene v izpodbijani odločbi, navedli pa sta tudi nova dejstva o zagotovljenem dostopu do zemljišč, ki pa jih sodišče pri odločanju po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 ne sme upoštevati. Ker priglašeni stroški niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, prizadeti stranki do povračila stroškov nista upravičeni.