Jedro

Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožnik na zatrjevane proste dni ni imel tedenskega počitka in je tudi navedlo kaj je na te dneve delal, in sicer kaj je delal od ponedeljka do sobote in kaj na nedelje. Čeprav sodišče ni navedlo po posameznih datumih kaj je delal tožnik, se odločitev lahko preizkusi.

Tožnik je prejel plačilo le za število ur opravljenega dela na dneve, ko bi moral imeti tedenski počitek in za katere posledično ni prejel plačila, zato ni prišlo do dvojnega plačila, kot to neutemeljeno uveljavljala toženka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, da tožniku plača 5.285,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2020 dalje, zahtevek za plačilo v višini 727,98 EUR pa zavrnilo (I. točka izreka) in toženki naložilo, da tožniku plača stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Za noben dan, ko naj bi bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka, ni navedel ob kateri uri naj bi se mu počitek pričel in končal oziroma kdaj je pričel z delovnimi nalogami in kdaj je z njimi končal. Le splošno je navajal, kakšne delovne zadolžitve je opravljal vseh sedem dni v tednu, sodišče pa je sledilo tem presplošnim navedbam. Sodišče je neutemeljeno sledilo pričam tožnika, čeprav slednje zasledujejo finančni interes oziroma zagotovitve le tega tožniku. Njihovih izpovedi se ne da preizkusiti, toženka pa je predložila listinske dokaze, ki dokazujejo nasprotno. Sodišče ni tehtalo nasprotujočih se izjav prič. Prekoračilo je trditveno podlago in zavzelo napačno stališče, da počitek pomeni, da bi moral biti tožnik povsem prost delovnih obveznosti, glede na to, da po praksi razporeditev v pripravljenost ne krši pravice do tedenskega počitka. Dokazna ocena je nepopolna, nepravilna in posplošena. Sodbe se ne da preizkusiti, saj iz obrazložitve ni razvidno, kaj naj bi tožnik na posamezen dan, za katerega zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, dejansko delal. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženke, da tožnik in njegove priče niso ugovarjali zoper dokumentacijo. Izhajalo je iz nepravilnega materialnopravnega stališča, da gre za kršitev enovite pravice, pri čemer je praksa drugačna. Če tožnik ni imel zagotovljenega tedenskega počitka, mu pripada odškodnina le za toliko časa, kolikor mu počitek ni bil zagotovljen, ne pa za celotnih 24 ur. Prisoja odškodnine na ta način predstavlja dvojno plačilo. Sodišče ni z gotovostjo oziroma stopnjo prepričanja ugotovilo, koliko ur bi naj toženka dejansko kršila pravico do tedenskega počitka. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Svojo odločitev je utemeljilo z jasnimi razlogi, v okviru katerih se je opredelilo do vseh bistvenih navedb, sodbo se da preizkusiti, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Na misiji je opravljal naloge vodje slovenske skupine vojaških obveščevalcev (A. skupina) ter vodje operativnega para (skupina A. je bila sestavljena iz dveh operativnih parov, enote B. in C.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila A. skupina podrejena romunskima poveljnikoma, A. chiefu in D., ki sta skupini odrejala naloge, E. E., poveljnik kontingenta, in F. F., del poveljstva, pa nista imela vpogleda v njihove delovne naloge. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik od ponedeljka do sobote izvrševal redne delovne zadolžitve na terenu, ob nedeljah pa je opravljal redne naloge znotraj baze. Delo je opravljal od jutra do večera, zato mu je za 25 dni, ko bi moral imeti tedenski počitek, priznalo plačilo odškodnine v vrednosti 8 urnega delovnika.

6. Toženka neutemeljeno vztraja, da je bila trditvena podlaga pomanjkljiva. Tožnik je natančno navedel kaj je delal na dneve, ko je toženka glede na evidence obremenjenosti zatrjevala, da je imel zagotovljeni tedenski počitek. V drugi pripravljalni vlogi je dodatno navedel kaj je delal na posamezen dan, za katerega je toženka trdila, da mu je bil zagotovljen tedenski počitek, kot tudi koliko časa. Med drugim je zatrjeval, da se je moral ob nedeljah pripravljati na naloge za naslednji dan, pripraviti je moral operativne tedenske načrte dela in poročila, prejemal in predajal je informacije. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage, je posledično neutemeljen, prav tako pa ni podana smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. oziroma 212. členom ZPP.

7. Očitek o relativni bistveni kršitvi pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP je neutemeljen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z določbo 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih dokazov. Pojasnilo je, zakaj je sledilo izpovedi tožnika in pričam G. G., H. H. in I. I., ki so bili pripadniki enote A. Upoštevalo je, da sta priči E. E. in F. F. oba izpovedala drugače od tožnika in njegovih prič, da naj bi bil tožniku tedenski počitek zagotovljen, ker to izhaja iz evidenc obremenjenosti, vendar pravilno ni sledilo njuni izpovedi. Priči toženke nista bili neposredno seznanjeni z vsebino delovnih zadolžitev tožnika in njegovo obremenitvijo, poleg tega je tožnik ukaze za delo prejemal od romunskih poveljnikov. E. E. je bil tudi nameščen na drugem koncu države in je videl tožnikovo skupino približno desetkrat v šestih mesecih. Priči sta sklepali, da je bil tožniku tedenski počitek omogočen zaradi evidenc, pri čemer to samo po sebi ne pomeni, da je počitek (v trajanju neprekinjenih 24 ur) tudi dejansko lahko izkoristil. Glede na to, da E. E. in F. F. nista odrejala delo skupini A. in nista bila seznanjena z vsebino delovnih zadolžitev te skupine, je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedim tožnika, G. G., H. H. in I. I., ki so delali v skupini A. Toženka pri tem niti ne navede, zakaj naj bi bilo jasno, da naj bi priče G. G., H. H. in I. I. zasledovale finančni interes v tej pravdi oziroma v smeri zagotovitve slednjega tožniku (pritožba niti ne zatrjuje, da imajo tudi navedene priče odprte istovrstne delovne spore, kar tudi sicer ne pomeni, da je njihova izpoved neresnična).

8. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj ni sledilo evidencam prostih dni in tedenskim načrtom dela s seznamom prostih dni, ampak izpovedim tožnika in prič G. G., H. H. in I. I. Opredelilo se je tudi do navedb, da so tožnik in njegove priče podpisale evidence, iz katerih je izhajalo, da naj bi imel zagotovljen tedenski počitek. Ugotovilo je, da je tožnik evidence vodil in podpisal, ker je po nacionalni liniji prejel ukaz o njihovem vodenju, zavrnitev podpisa pa je razumel kot odklonitev izvršitve ukaza, I. I. pa je povedala, da so pripadniki izrazili nezadovoljstvo nad podpisovanjem evidenc, vendar niso želeli povzročati težav tožniku kot njihovemu vodji. Upoštevalo je tudi določbe hišnega reda v bazah in nastanitvah SVKON KFOR ... z dne 2. 5. 2015 in pravilno ocenilo, da hišni red predstavlja le splošen okvir delovanja na mednarodni misiji in ne dokazuje, da je bil tožniku tedenski počitek dejansko zagotovljen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tako celovita, sodišče se je opredelilo do vseh bistvenih navedb strank in upoštevalo tako nasprotujoče se izpovedi prič in listinske dokaze toženke. Samo zato, ker je napravilo drugačen dokazni zaključek kot je želela toženka, to ne pomeni, da je dokazna ocena pomanjkljiva.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnikovi sodelavci G. G., H. H. in I. I., ki so opravljali delo v enoti A. in so bili seznanjeni z naravo in intenzivnostjo dela te enote, za razliko od F. F. in E. E., so vsi potrdili navedbe tožnika, da je moral od ponedeljka do sobote opravljati redne delovne naloge na terenu in pisati operativna poročila, ob nedeljah pa je moral izvesti priprave za naloge za naslednji dan, pripraviti operativne tedenske načrte in poročila, pridobivati informacije za delovanje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožnik na zatrjevane proste dni ni imel tedenskega počitka in je tudi navedlo kaj je na te dneve delal, in sicer kaj je delal od ponedeljka do sobote in kaj na nedelje. Čeprav sodišče ni navedlo po posameznih datumih kaj je delal tožnik, se odločitev lahko preizkusi. Od zatrjevanih prostih dni sta bili dve soboti in en ponedeljek, ostalo pa nedelje, iz sodbe pa je razvidno, katere delovne naloge je tožnik opravljal na navedene dneve.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča o enoviti pravici. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik tudi na dneve zatrjevanega tedenskega počitka z delom pričel zjutraj, po zajtrku, ter je delal do poznega popoldneva oziroma večera, torej vsaj 8 ur. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik tudi na dneve, ko bi moral imeti tedenski počitek, delo opravljal 8 ur, mu je pravilno priznalo plačilo v vrednosti opravljenega 8 urnega delovnika za zahtevanih 25 dni tedenskega počitka. Tožnik je prejel plačilo le za število ur opravljenega dela na dneve, ko bi moral imeti tedenski počitek in za katere posledično ni prejel plačila, zato ni prišlo do dvojnega plačila, kot to neutemeljeno uveljavljala toženka.

11. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve zapisalo, da pomeni počitek, da je tožnik 24 ur neprekinjeno prost vseh delovnih obveznosti in delovnih zadolžitev, vendar to ne pomeni, da je odločilo v nasprotju s sodno prakso, ki je zavzela stališče, da ne gre za kršitev tedenskega počitka, če je pripadnik v pripravljenosti (QRF) in ne pride do aktivacije. Sodišče prve stopnje je namreč nadalje pojasnilo, da je nadrejeno romunsko poveljstvo od tožnika zahtevalo izdelavo in dopolnitev poročil, tedenskega načrta ter priprave na delo za naslednji dan, zaradi česar tožnik ni mogel prosto razpolagi s svojim časom. Tožniku tako ni bilo priznano plačilo za 8 ur dela, opravljenega na dan tedenskega počitka, ker je bil v pripravljenosti, ampak ker se je od njega zahtevalo opravljanje drugega rednega dela.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP).