Jedro

Kadar kandidat za pisni del pravniškega državnega izpita dobi negativno oceno in s tem ne izpolnjuje pogoja za pristop k ustnemu delu izpita, ima pravico zahtevati, da upravni organ o tem odloči z odločbo, zoper katero ima na voljo sodno varstvo. Z izpodbijanim sklepom o zavrženju pritožbe torej postopek odločanja ni bil obnovljen, ustavljen ali končan, saj sme tožnica zahtevati odločbo o tem, ali se ji dovoli pristop k ustnemu delu izpita. Šele zoper zavrnilno odločbo bi bil možen upravni spor. Ker tako izpodbijani sklep ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla pritožbo tožnice zoper oceno pisnega dela pravniškega državnega izpita iz področja civilnega materialnega in procesnega prava. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnica vložila pritožbo zoper oceno pisnega dela pravniškega državnega izpita iz področja civilnega materialnega in procesnega prava. V vlogi navaja vsebinske razloge, zaradi katerih meni, da bi morala biti pri nalogi ocenjena s pozitivno oceno. Tožena stranka je kandidatko obvestila, da je bila na pisnem delu izpita pri civilni nalogi ocenjena z oceno 5, pri kazenski nalogi pa z oceno 6. Zakon o pravniškem državnem izpitu in Pravilnik o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju Pravilnik) ne urejata možnosti in postopka pritožbe kandidata, ki s svojo oceno na pravniškem državnem izpitu ni zadovoljen. Pritožbo je bilo zato potrebno kot nedovoljeno zavreči na podlagi drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

V tožbi tožnica navaja, da je tožena stranka posegla v njeno ustavno in zakonsko zagotovljeno pravico do pravnega sredstva zoper negativno oceno. Obrazložitev sklepa je v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico posameznika do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) ter s temeljnimi načeli ZUP, ki v prvem odstavku 13. člena določa, da ima stranka pravico do pritožbe zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ter da je samo z zakonom mogoče predpisati, da v posameznih upravnih zadevah ni dovoljena pritožba. To pomeni, da je v upravnem postopku vedno dovoljena pritožba, če je zakon izrecno ne izključi. Ker Zakon o pravniškem državnem izpitu in Pravilnik ne vsebujeta določb o pritožbi, je potrebno upoštevati splošno ureditev po URS in ZUP, ki v takem primeru daje možnost pritožbe zoper oceno. Ocena pisnega dela ima naravo materialnega upravnega dejanja. Ni izdana v obliki formalne upravne odločbe, ampak kandidat sprejme zgolj obvestilo o oceni, ki nima konstitutivnih sestavin formalne upravne odločbe. Ocena pisnega dela pa ima neposredne učinke na pravice oziroma pravni položaj kandidata, saj je uspešno opravljen pisni del pogoj za opravljanje ustnega dela pravniškega državnega izpita, opravljanje izpita pa ni več mogoče, ko kandidat tretjič neuspešno opravlja izpit. Ker ga je sama opravljala že tretjič, je zaradi tega ocena pisnega dela brez dvoma vplivala na njeno pravico do ponovnega pristopa na pravniški državni izpit. Sicer pa je v predlogu Zakona o državnih izpitih pravnikov in usposabljanju, ki ga je pripravila tožena stranka, predvideno tudi pravno sredstvo zoper oceno pisnega dela izpita. Dvostopenjsko odločanje zagotavlja tudi ZUP v 228. in 229. členu. Ustavno sodišče je v mnogih primerih konkreten upravni akt, ki je posamezniku odvzel pravno sredstvo, presodilo kot akt, ki posega v človekove pravice in pravno zavarovane interese in katerih sodno varstvo se zagotavlja v upravnem sporu. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na sodbo Upravnega sodišča št. U 1244/2007-14 z dne 27. 8. 2008, v katerem je sodišče zavzelo stališče, da pri opravilu ocenjevanja pisne naloge s strani ocenjevalca ne gre za upravno odločanje, ampak za strokovno opravilo, ki ne more biti predmet presoje v upravnem sporu. V upravnih sporih v zvezi s pravniškimi državnimi izpiti se lahko presoja kvečjemu obstoj bistvenih kršitev določb postopka in morebitna očitna samovoljna uporaba kriterijev s strani ocenjevalca. Kolikor se ocenjevalec giblje v polju svoje akademske presoje, ki je lahko do kandidata bolj ali manj stroga, in so bili ti kriteriji dosledno uporabljeni tudi pri drugih kandidatih, o utemeljenih tožbenih razlogih ni mogoče govoriti. Pri ocenjevanju ne gre za upravno odločanje, pač pa za akademsko sfero. Postopek ponovne ocene pisnega dela pravniškega državnega izpita v predpisih ni predviden in tako ni pravne podlage za takšno ravnanje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrže. Tožeča stranka v več pripravljalnih vlogah opozarja na to, da v tem upravnem sporu ne uveljavlja zahteve, naj o ustreznosti ocene odloča upravno sodišče, pač pa naj sodišče odloči o vprašanju, ali ima tožnica v tem postopku pravico, da se zoper oceno pritoži. Odločanje o vprašanju pravice do pritožbe pa je brez dvoma upravno odločanje. Tožnica od upravnega sodišča ne zahteva, da samo strokovno odloči o ustreznosti ocene. Akademska presoja ocenjevalca pa mora biti podvržena še inštančni presoji. Tudi Zakon o maturi ureja postopek ocenjevanja kandidatov in izrecno določa pravico kandidata do pravnega sredstva zoper oceno iz mature. Nadalje navaja, da pravica pristopiti k izpitu v tem upravnem sporu ni relevantna, saj tožeča stranka ni podala nobenih navedb o zavrnitvi pristopa k izpitu s strani tožene stranke. Tožena stranka ji ni onemogočila pristopa na izpit, ampak je zgolj kršila določbe zakona o dvostopenjskem odločanju v upravnih zadevah. Predlog novega Zakona o pravniškem državnem izpitu še ni veljavna zakonodaja, vendar je tožnica z njim zgolj opozorila na dejstvo, da je na področju postopka z rednimi pravnimi sredstvi zoper oceno izpita nastala pravna praznina, ki se jo predlagatelji zakona zavedajo in odpravljajo. Tožeča stranka je prepričana, da gre v njeni zadevi za upravno zadevo, saj je o pritožbi odločala tožena stranka kot upravni organ, predmet odločanja pa je bila pravica do pritožbe. Nadalje se tožeča stranka sklicuje na različne judikate iz različnih področij, kjer je sodišče zavzelo stališče, da če pravica do pritožbe ni izrecno izključena, je treba šteti, da stranka to pravico ima. Nadalje še tožeča stranka navaja, da ne zatrjuje, da bi meritorno o pritožbi odločala tožena stranka, ampak državna komisija za pravniški državni izpit, ki lahko zadosti kriteriju akademske presoje pisne naloge iz civilnega prava in ki nastopa v okviru tožene stranke. Tožnica tudi meni, da njena zadeva ni primerljiva z zadevo opr. št. U 1224/2007, na katero se sklicuje tožena stranka, saj je v njej tožnik zahteval spremembo odločitve o oceni. Tožeča stranka pa zahteva, naj sodišče odloči o pravici do pritožbe ter o vprašanju dvostopenjskega odločanja. Opozarja še na to, da je v skladu s pravnim poukom v sklepu o zavrženju pritožbe vložila tožbo v upravnem sporu ter posledično ne more trpeti pravnih posledic zaradi morebitno napačnega pravnega pouka.

Tožena stranka v več pripravljalnih vlogah navaja, da je razlika med ugovorom pri maturi in ugovorom pri izvedbi pravniškega državnega izpita v tem, da zakonodaja glede mature predvideva pritožbeni postopek, Zakon o pravniškem državnem izpitu pa ne. Pravno varstvo bi lahko tožnica zahtevala le, če bi ji tožena stranka zavrnila pristop k izpitu. Navedbe tožnice glede predloga novega Zakona o pravniškem državnem izpitu pa so nerelevantne, ker to ni veljavna zakonodaja. Tožena stranka poudarja, da izda zgolj odločbo, s katero se dovoli pristop k pravniškemu državnemu izpitu, zoper to odločbo pa je možno pravno sredstvo, vendar tožnica ne izpodbija te, edine izdane odločbe.

K točki I. izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Drugi odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede izpodbijanja sklepov posebej določa, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo samo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Po presoji sodišča pri ocenjevanju pisne naloge ne gre za upravno odločanje, ampak za strokovno opravilo, ki glede presoje strokovnosti ne more biti predmet presoje v upravnem sporu. Pač pa je predmet presoje upravna odločba, ki jo izda upravni organ, če kandidat po neuspešno opravljenem preizkusu znanja zahteva izdajo odločbe, s katero naj upravni organ odloči o opravljanju ustnega dela izpita. Ker brez uspešno opravljenega dela izpita ne more priti do izdaje potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, kandidat pa brez uspešno opravljenega pisnega dela ne more pristopiti k ustnemu delu izpita, je že zaradi zagotovitve učinkovitega sodnega varstva potrebno, da se ob pristopu k ustnemu delu izpita na njegovo zahtevo izda upravna odločba. Izdajo take odločbe na zahtevo stranke je mogoče utemeljiti z določbo drugega odstavka 2. člena ZUP, kadar to zaradi varstva interesa zahteva narava stvari. Kadar kandidat za pismeni del izpita dobi negativno oceno in s tem ne izpolnjuje pogoja za pristop k ustnemu delu izpita, ima pravico zahtevati, da upravni organ o tem odloči z odločbo, zoper katero ima na voljo sodno varstvo. Odločba je potrebna zaradi možnosti kandidatovega sodnega varstva v upravnem sporu.

Glede na zgoraj navedeno sodišče meni, da bi morala tožnica izrecno zahtevati izdajo upravne odločbe o tem, ali naj se ji omogoči pristop k ustnemu delu izpita in šele taka odločba je lahko predmet presoje v upravnem sporu. Če upravni organ take odločbe ne bi izdal, bi imela tožnica na voljo tožbo zaradi molka organa. Enako stališče je do sedaj upravno sodišče že zavzelo (na primer sklep Upravnega sodišča RS, Oddelek v Mariboru, opr. št. II U 100/2012-8 z dne 20. 6. 2012).

Z izpodbijanim sklepom o zavrženju pritožbe torej postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni bil obnovljen, ustavljen ali končan, temveč gre le za sklep procesne narave, saj sme glede na zgoraj navedena stališča tožnica zahtevati od upravnega organa odločbo o tem, ali se ji dovoli pristop k ustnemu delu izpita. Šele zoper zavrnilno odločbo bi bil možen upravni spor, saj bi bil šele s tako odločbo postopek odločanja končan, medtem ko z izpodbijanim sklepom postopek odločanja o izdaji upravnega akta še ni bil končan, saj ima tožnica še pravico zahtevati izdajo upravne odločbe, kot je bilo zgoraj navedeno.

Ker izpodbijani sklep ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je zato sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.