Jedro

Tožničino ravnanje, ki je toženčevo mater z železno palico udarila po nogah in hrbtu ter nad njo skušala naščuvati svojega psa, je mogoče šteti za njen prispevek k škodi, ki je nastala zaradi toženčevega odziva. Tožničin delež sokrivde znaša 30 odstotkov.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je zoper toženca vložila tožbo zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker jo je toženec poškodoval s palico. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženca obsodilo na plačilo 1.665 EUR. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je pravična denarna odškodnina za tožničino nepremoženjsko škodo 3.330 EUR in da je tožnica s petdesetimi odstotki prispevala k nastanku škode.

2. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženec dolžan tožnici plačati odškodnino v višini 2.331 EUR. Ugotovilo je, da je višina odškodnine primerna, da pa tožnica k nastanku škode ni prispevala s petdesetimi odstotki, temveč s tridesetimi.

3. Tožnica zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da ni prispevala k nastanku škode in da bi ji moralo sodišče prisoditi zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 25.000 EUR. Poleg tega izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija zoper odločitev o stroških ni dovoljena, zoper odločitev o delni zavrnitvi zahtevka za odškodnino pa ni utemeljena.

**Revizija zoper odločitev o stroških postopka**

6. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških, kot je vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

**Revizija zoper odločitev o odškodnini**

7. Tožnica v reviziji ne navede, katere bistvene kršitve naj bi zagrešili sodišči. Ker revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), tega nekonkretiziranega očitka ni upoštevalo.

8. Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za odločanje o temelju odškodninskega zahtevka so pomembne ugotovitve: a) da je toženec tožnico večkrat udaril z leseno palico po glavi in levem ramenu, zaradi česar je utrpela nepremoženjsko škodo; b) da je tožnica toženčev napad vzpodbudila tako, da je z železno palico napadla toženčevo mater (udarila jo je po nogah in hrbtu) in nad njo skušala naščuvati svojega psa, toženec pa je to videl ter c) da je, ko je toženec prišel na kraj dogajanja, tožnica že prenehala tepsti njegovo mater s palico, še naprej pa je nad njo ščuvala svojega psa.

9. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče pravilno odločilo, da je tožničino ravnanje s toženčevo materjo toženca do te mere razburilo, da ga je mogoče šteti za njen prispevek k škodi, ki je nastala zaradi toženčevega odziva (prvi odstavek 192. člena v zvezi z 205. členom Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju ZOR). Prav tako je pravilno ocenilo, da znaša tožničin delež sokrivde 30 odstotkov.

10. Kolikor pa skuša tožnica izraziti svoje nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč o tem, da je fizično napadla toženčevo mater, revizija s takimi navedbami ne more uspeti. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Prav tako je neutemeljen tožničin očitek, da ji je bila prisojena prenizka odškodnina. Iz obrazložitev sodb nižjih sodišč izhaja, da sta pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevali vse okoliščine primera in pravilno uporabili 200. člen ZOR, ki je pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Poleg telesnih bolečin, neugodnosti v času zdravljenja in strahu sta upoštevali predvsem dejstvo, da tožnica zaradi pretresa možganov ali drugih poškodb ni utrpela nobenih funkcionalnih posledic. Glede na navedeno in ob primerjavi z drugimi podobnimi primeri oškodovancev, prisoja višje odškodnine ne bi bila utemeljena niti za posamezne oblike nepremoženjske škode niti za nepremoženjsko škodo v celoti.

12. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani. Zato je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.