Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo zaradi ugotovitve o obstoju posebnega ustnega dogovora med direktorjem toženke in napotenimi delavci, s katerim jim je ta zagotovil plačilo dodatne odpravnine v višini treh bruto plač.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača 10.687,20 EUR z obrestmi od 7. 6. 2020 do plačila in 1.301,13 EUR stroškov postopka. Odločilo je, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov in priglaša stroške pritožbe. Navaja, da bi sodišče moralo odločitev konkretneje argumentirati. Dokazila, na katera se je oprlo, ne dosegajo pravnega standarda prepričanja in ne dokazujejo dogovora o dodatni odpravnini. Odpuščeni delavci so izpovedali, da pisne pogodbe o tem ni bilo, pogovarjali so se le ustno. A. A. je res izpovedal, da je B. s toženko sklenila pogodbo in da se je en del nanašal na odškodnino za zaposlene. Ni pa vedel, za katere zaposlene, saj to ni bilo določeno. Odškodnina je bila namenjena toženki, B. pa ni posegala v to, na kakšen način bo toženka razpolagala z zneskom. Tožnica je negotovo izpovedala, da naj bi ji A. A. in C. C. povedala, da bodo delavci ob odpovedi prejeli dodatno odpravnino in da naj bi ji to zagotovil tudi direktor toženke. Ni potrdila, da bi bila v zvezi s tem prisotna na kakšnem sestanku pristojnih. Njena izpoved temelji zgolj na govoricah drugih. Poleg tega tudi ni zatrjevala, da je šlo za obljubo dejanja tretjega s strani A. A. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženki. Ta je tožnico in še tri delavce napotila na delo v B. d. o. o. (v nadaljevanju: B.). Po prenehanju poslovnega sodelovanja z B. je toženka trem delavcem (tožnica, D. D., E. E.) odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in jim izplačala odpravnino iz 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Tožbeni zahtevek se nanaša na plačilo t. i. dodatne odpravnine, ki jo je B. ob prekinitvi poslovnega sodelovanja namenila toženkinim delavcem, ki so delali v B. 7. Pritožba navaja, da bi sodišče moralo odločitev konkretneje obrazložiti in da dokazila, na katera se je oprlo, ne dosegajo pravnega standarda prepričanja. S tem uveljavlja bistveno kršitev postopka iz 8. člena ZPP, ki pa ni podana. Prvostopenjska dokazna ocena je namreč skladna s formalnimi okviri proste dokazne ocene oziroma z metodološkim napotkom iz citirane določbe. Posamezni dokazi so ocenjeni pravilno. Odločilna dejstva so detajlno obrazložena in upoštevaje uspeh celotnega dokaznega postopka tvorijo prepričljivo dokazno oceno.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: B. je ob prenehanju pogodbenega sodelovanja s toženko namenila toženkinim delavcem dodatno odpravnino (poleg tiste, ki jim jo je toženka dolgovala po zakonu); B. in toženka sta ob prekinitvi poslovnega sodelovanja sklenili dogovor za plačilo odškodnine toženki, ki je zajemala tudi te dodatne odpravnine; toženka je od B. prejela denarni znesek iz naslova teh odpravnin. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi dejanskimi razlogi, na katere so oprte navedene ugotovitve, in jih po nepotrebnem ne ponavlja.

9. Po mnenju pritožbe z izpovedbami odpuščenih delavcev ni mogoče utemeljevati obstoja pravice do dodatne odpravnine, saj so se v zvezi s tem sklicevali le na ustne pogovore, ne pa na pisno pogodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za ustanovitev navedene pravice v zakonu ni predpisana oblika, zato jo je mogoče ustanoviti tudi v ustni obliki. Tudi sicer pritožbena navedba ni utemeljena. Tožnica, D. D. in E. E. so resda izpovedali o ustnem pogovoru, v katerem sta jih A. A. (direktor B.) in C. C. seznanila z dogovorom, da je B. toženkinim delavcem namenila odpravnino, ki jo bo v dogovoru s toženko nakazala tej, toženka pa delavcem. Vendar pa izpoved tožnice in A. A. potrjujeta tudi obstoj pisnega dogovora med B. in toženko o nakazilu odškodnine, katere del so bile navedene odpravnine. Okoliščina, da toženkini delavci niso prisostvovali pogovorom med B. in toženko ter podpisu dogovora med njima, po presoji pritožbenega sodišča ni ključna.

10. Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izpoved A. A. napačno razlagalo kot potrditev dogovora o dodatni odpravnini. Ker je bil A. A. na strani B. podpisnik dogovora s toženko, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da mu je poznana njegova vsebina in namen podpisnikov. Utemeljeno mu je verjelo, da je bila predmet dogovora tudi odpravnina, ki jo je B. ob prekinitvi poslovnega sodelovanja namenila napotenim delavcem toženke, vsakemu v višini treh bruto plač. Sicer pa je pravilno ocenilo, da ta dokazni zaključek utemeljujejo tudi drugi izvedeni dokazi (zlasti izpovedi ostalih prič in tožnice, sms korespondenca, okoliščina, da toženka na poziv sodišča ni hotela predložiti dogovora, sklenjenega ob prenehanju poslovnega sodelovanja, čeprav se je v trditvah sama sklicevala nanj …).

11. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da sodišče prve stopnje zaključka o sklenjenem dogovoru med B. in toženko ne bi smelo opreti na izpoved C. C., ker o tem ni bila pooblaščena odločati. Okoliščina, da ta priča (zaposlena v B.) ni bila pristojna za sklepanje dogovora, po presoji pritožbenega sodišča ni ovira za to, da ne bi bilo dopustno upoštevati njene izpovedbe o dejstvih, ki so ji bila poznana: da je bila osebno prisotna pri podpisovanju dogovora; da je vodstvo B. ob prekinitvi sodelovanja s toženko povedalo, da bodo odpuščeni delavci toženke dobili odpravnino, kot jo dobijo zaposleni v B., ker pa niso bili zaposleni v B., bo ta izplačala odpravnino toženki; da so jo delavci toženke spraševali, kdaj bo izplačana ta odpravnina; da je priča o tem spraševala direktorja toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ovrednotilo, da te izpovedi dodatno potrjujejo zaključek o sklenjenem dogovoru o dodatni odpravnini.

12. Sodišče prve stopnje je sms korespondenco med tožnico in A. A. ter C. C. glede na vsebino (da je A. A. na tekočem glede neizplačila odpravnin, da bodo ponovno govorili z direktorjem toženke, da je ta obljubil izplačilo odpravnine po januarskih plačah itd.) utemeljeno štelo kot potrditev ugotovitve, da je B. izpolnila svojo obveznost iz dogovora in toženki nakazala odpravnine, namenjene delavcem. Pravilna je tudi dokazna ocena, da sms sporočilo F. F. potrjuje, da je (zgolj) njemu toženka izplačala odpravnino, ki mu jo je namenila B. Slednje neizpodbitno drži še zlasti ob dejstvu, da zakonske obveznosti izplačila odpravnine do njega toženka ni imela, saj mu ob prekinitvi sodelovanja z B. (edinemu) ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

13. Zaradi izpovedi A. A. o tem, da v dogovoru ni bilo specificirano po posameznih zaposlenih, komu in koliko pripada iz odpravnine, ter da v njem ni bila izrecno zapisana zaveza toženke, da mora odpravnino izplačati naprej delavcem, je sodišče prve stopnje zaključilo, da pisni dogovor, ki je bil sklenjen med toženko in B., ne more predstavljati pravne podlage za izplačilo odpravnine tožnici. Zaključek je materialnopravno napačen. Po presoji pritožbenega sodišča ugotovljena dejstva utemeljujejo uporabo prvega odstavka 126. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), na podlagi katerega tedaj, kadar je s pogodbo ustanovljena pravica v korist tretjega, pridobi tretji lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku, če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz okoliščin posla kaj drugega.

14. Kot je pojasnil A. A., je že skladno z načelnim dogovorom v okviru osnovnega pogodbenega razmerja s toženko, B. obravnavala toženkine zaposlene kot svoje zaposlene, tem pa ob prenehanju delovnega razmerja iz poslovnega razloga pripada odpravnina v višini treh bruto plač. Odpravnino, ki je bila nato v dogovoru določena kot del odškodnine, se je B. resda zavezala nakazati toženki, kar pa je ustrezno utemeljila z dejstvom, da s toženkinimi delavci ni imela vzpostavljenega pogodbenega razmerja za izplačilo, saj niso bili zaposleni pri njej. Čeprav v dogovoru ni izrecno zapisana dolžnost toženke, da to odpravnino nakaže delavcem, obstoj takšnega dogovora med pogodbenima strankama nedvomno potrjuje izpoved A. A. o tem, da odpravnina ni bila namenjena toženki, da je bil namen ob sklepanju dogovora takšen, da toženka prejete odpravnine nato izplača posameznim delavcem, ter da je to direktor toženke svojim zaposlenim v prostorih B. tudi javno povedal. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da v dogovoru ni bilo specificirano po posameznih zaposlenih, komu in koliko odpravnine pripada. Kdo so bili toženkini zaposleni, ki so delali v B., med pogodbenima strankama ni bilo sporno, jasna pa je bila tudi višina dodatne odpravnine. Kot namreč izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, je bila dogovorjena v višini treh bruto plač za posameznega delavca, B. pa je toženki iz tega naslova nakazala znesek, ki ga je izračunala toženka in zanj izstavila fakturo. Nadaljnja izpolnitev je bila, kot je pojasnil A. A., stvar toženke. Iz navedenih okoliščin tako izhaja, da je bila z dogovorom med B. in toženko ustanovljena pravica (dodatna odpravnina) v korist tožnice, katero ta utemeljeno vtožuje v tem sporu.

15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnica v zvezi z vtoževano terjatvijo ni zatrjevala obljube dejanja tretjega, ki bi ji jo dal direktor B. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v sporu niso bila ugotovljena dejstva, ki bi utemeljevala presojo z vidika 130. člena OZ, ki ureja ta pravni institut. Tudi izpodbijana sodba ni oprta na to določbo, zato je nasprotno pritožbeno sklicevanje zmotno. Sodišče prve stopnje je namreč tožbenemu zahtevku ugodilo zaradi ugotovitve o obstoju posebnega ustnega dogovora med direktorjem toženke in napotenimi delavci, s katerim jim je ta zagotovil plačilo te dodatne odpravnine v višini treh bruto plač.

16. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Toženka v pritožbenem postopku ni uspela, zato krije sama svoje stroške tega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) ji pripada 500 točk za odgovor na pritožbo, materialni stroški v višini 10 točk, skupaj 510 točk, kar glede na vrednost točke (0,60 EUR) znaša 306,00 EUR. Pripada ji tudi 22 % DDV v znesku 67,32 EUR. Znesek vseh priznanih stroškov znaša 373,32 EUR. V primeru zamude s plačilom ji toženka dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka, dalje do plačila.