Jedro

Tožena stranka je tožnika odjavila iz delovnega razmerja. Tožnik bi moral skladno s 3. odstavkom 204. člena ZDR v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je bil s tem seznanjen, vložiti tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni storil, mu je z dnem odjave prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zaradi tega je brezpredmetna njegova kasneje podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj pogodba o zaposlitvi na dan podaje izredne odpovedi ni več veljala. Tožnik iz tega razloga tudi ni upravičen do pravic iz delovnega razmerja za obdobje po datumu odjave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v točkah I/2, I/3, I/4 in II ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (točki I/1 in I/5).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu je dolžna tožena stranka za mesec november 2009 izplačati neto plačo v višini 856,90 EUR, neto znesek 700,00 EUR obrutiti, obračunati ter plačati predpisane davke in prispevke, neto znesek 856,90 EUR pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2009 dalje do plačila; za mesec december 2009 izplačati neto plačo v višini 1.790,94 EUR, neto znesek 1.400,00 EUR obrutiti, obračunati ter plačati predpisane davke in prispevke, neto znesek 1.790,93 EUR pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 dalje do plačila; za mesec januar 2010 izplačati neto plačo v višini 1.790,93 EUR, neto znesek 1.400,00 EUR obrutiti, obračunati ter plačati predpisane davke in prispevke, neto znesek 1.790,93 EUR pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2010 dalje do plačila; za mesec februar 2010 izplačati neto plačo v višini 1.090,93 EUR, neto znesek 700,00 EUR obrutiti, obračunati ter plačati predpisane davke in prispevke, neto znesek 1.090,93 EUR pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2010 dalje do plačila; za mesec marec 2010 obračunati bruto plačo v višini 462,52 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke, tako dobljeni neto znesek pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse dosedanje stroške in stroške tega postopka v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo, vse skupaj na fiduciarni račun pooblaščenke tožnika pri NLB št.: … .“ (točka I. izreka) Odločilo je, da mora tožnik v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki njene stroške v znesku 1.000,56 EUR z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka, določenega za izpolnitev obveznosti (točka II izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj v njej ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti v nasprotju ne le z listinsko dokumentacijo, temveč tudi z izpovedjo tožnika in zaslišanih prič, predvsem A.A.. Sodišče se v obrazložitvi ni opredelilo ne do zahtevka tožnika za izplačilo plače, dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi in ne o njegovem zahtevku za izplačilo ustno dogovorjenih plač, prav tako pa tudi ni pojasnilo, zakaj je glede na dokazan sporen način poslovanja tožene stranke verjelo direktorju tožene stranke in ne tožniku. Samo s sabo pa je prišlo tudi v nasprotje, ko je navedlo, da neto plača iz naslova dnevnic ni sporna, istočasno pa je v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo plač, pa čeprav iz naslova ustno dogovorjenih, kar je tožnik tudi zatrjeval. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj sprejema vsebino predloženih listin, predvsem blagajniških izdatkov, za resnično, čeprav na teh listinah ni podpisa tožnika, in tudi ne, na osnovi katerih dokazov meni, da ustnega dogovora med pravdnima strankama ni bilo. Če bi dejansko šlo za dnevnice, kot meni sodišče, ne bi bil potreben nobeden dogovor, saj te delavcu pripadajo po samem zakonu. Obstoj ustnega dogovora pa je ne glede na pogodbeno določilo o znesku osnovne plače v pogodbi o zaposlitvi za stranke obvezujoč.

Med strankama je nesporno, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 1. 12. 2009 do 19. 2. 2010 ter da je tožnik v obdobju veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravil za toženo stranko več prevozov in sicer decembra dva „krajša prevoza„ v B. (Rusija), januarja en „daljši prevoz“ v B. (Rusija) in Turčijo ter februarja en „krajši prevoz“ v B. (Rusija). Čeprav so izvedeni dokazi potrdili navedbe tožnika, da mu tožena stranka ni v celoti izplačala s pogodbo o zaposlitvi dogovorjene plače, je sodišče njegov zahtevek v celoti zavrnilo, čeprav bi mu moralo najmanj za to obdobje priznati razliko do neizplačane neto plače po pogodbi o zaposlitvi in tudi celotno višino ustno dogovorjene plače. Da je med delavci in delodajalcem obstajal ustni dogovor o plači, poleg izpovedbe tožnika dokazuje tudi izpoved priče A.A., ki je povedal, da so zaposleni za pot od C. v Rusijo zaslužili cca. 700,00 - 800,00 EUR. Če torej ustni dogovor ne bi obstajal, se ti prejemki ne bi omenjali. Pri tem pa ni zanemarljivo dejstvo, da je ta priča zaposlena pri toženi stranki, torej je od nje odvisna.

Z neupoštevanjem ustnega dogovora pa je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. ZDR, ki v 29. členu določa, da je določitev zneska osnovne plače sestavni del pogodbe o zaposlitvi, ne prepoveduje sklenitve dodatnega ustnega dogovora. V 30. členu pa ZDR prepoveduje le dogovore o zmanjšanju minimuma pravic, ki morajo biti skladno z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca zagotovljene delavcu.

Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi od 1. 12. 2009 do 19. 2. 2010. S tožbo je zahteval plačilo plače od 19. 11. 2009 do 24. 3. 2010, ko je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnik tožbe za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 19. 11. 2009 do 1. 12. 2009 ni vložil, prav tako pa tudi ni izpodbijal prenehanja delovnega razmerja, ki mu je prenehalo na podlagi odjave tožene stranke iz zavarovanj z dnem 19. 2. 2010, je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek za obdobje od 19. 11. 2009 do 1. 12. 2009 in od 19. 2. 2010 do 24. 3. 2010 zavrnilo, saj je obstoj delovnega razmerja in pravic ter obveznosti iz delovnega razmerja vezan na pogodbo o zaposlitvi. Prav tako je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za čas trajanja pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena bruto osnovna plača v višini 597,43 EUR, ki mu jo je tožena stranka tudi obračunavala, kar izhaja iz plačilnih list, da je davčni upravi posredovala ustrezne listine ter plačala davke in prispevke. Iz blagajniških izdatkov izhaja, da so bili zneski v skupni višini 1.075,01 EUR tožniku tudi izplačani. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da višje plače niso bile dogovorjene, zato je tožnikov zahtevek za izplačilo višjih plač neutemeljen.

Pritožbeno sodišče je strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik do plačila za obdobje od 19. 11. 2009 do 1. 12. 2009 ter za obdobje od 19. 2. 2010 do 24. 3. 2010 ni upravičen. Tožnik bi moral za obdobje pred 1. 12. 2009 najprej od tožene stranke na podlagi 1. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) zahtevati priznanje obstoja delovnega razmerja in če tožena stranka v roku 8 dni ne bi izpolnila svoje obveznosti, bi moral v nadaljnjem roku 30 dni obstoj delovnega razmerja zahtevati s tožbo pred sodiščem, kot je to določeno v 2. odstavku 204. člena ZDR. Ker tega ni storil, mu pravice iz delovnega razmerja za to obdobje ne gredo.

Tožena stranka je tožnika odjavila iz delovnega razmerja z 19. 2. 2010. Tožnik bi moral skladno s 3. odstavkom 204. člena ZDR v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je bil s tem seznanjen, vložiti tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni storil, mu je z 19. 2. 2010 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zaradi tega je brezpredmetna njegova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj pogodba o zaposlitvi na dan podaje izredne odpovedi ni več veljala. Tožnik iz tega razloga tudi ni upravičen do pravic iz delovnega razmerja za obdobje po 19. 2. 2010. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o preostalem delu tožbenega zahtevka (plačila za obdobje sklenjene pogodbe o zaposlitvi) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, s tem pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar pritožbeno sodišče sodbe v tem delu sploh ni moglo preizkusiti.

Tožnik vtožuje plačilo plače, ki je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi in ustnim dogovorom. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, ali je ustni dogovor med strankama obstajal, ampak je v točki 8. obrazložitve zaključilo, da neto plača v višini po 1.790,84 EUR za december 2009 in januar 2010 ter 1.090,93 EUR za februar 2010 ni bila nikoli dogovorjena. Pri tem pa ni pojasnilo razlogov za takšen zaključek.

Nadalje je ugotovilo, da vtoževani zneski (po 1.400,00 EUR za meseca december in januar ter 700,00 EUR za februar) ne predstavljajo plače, temveč dnevnice, pri čemer tudi ni pojasnilo razlogov za to ugotovitev. Zaključilo pa je, da tožnik vtožuje plače in ne dnevnic, zato njegovemu zahtevku po plačilu plače ni moglo ugoditi.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da bi morala tožena stranka tožniku za čas od 1. 12. 2009 do 19. 2. 2010 za december 2009 in januar 2010 izplačati neto plačo po 390,94 EUR, za februar 2010 pa neto plačo 293,19 EUR, pri čemer pa ni pojasnilo, na kakšen način je te zneske izračunalo.

Na podlagi blagajniških izdatkov je ugotovilo, da so bili zneski (navedeni v točki 11 tega sklepa) tožniku izplačani, na podlagi plačilnih list, REK obrazcev in potrdila DURS z dne 4. 5. 2010 pa še, da so bili zanj plačani tudi prispevki in akontacije dohodnine. Pritožba utemeljeno opozarja, da niti enega izmed blagajniških izdatkov v prilogah pod B5 ni podpisal tožnik, oziroma da niti eden od njih ni podpisan s strani prejemnika zneska, ki je v teh listinah opredeljen kot osebni dohodek. Do tega dejstva se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Z ozirom na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točkah I/2, I/3 in I/4 ter II. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ugotovilo, da kršitve samo ne more odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP), ker sodbe v tem delu, zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ne more preizkusiti. V preostalem (glede plačila za mesec november 2009 in marec 2010) pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (točki I/1 in I/5) potrdilo (353. člen ZPP).

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ponovno skrbno oceni izvedene dokaze, se o njih opredeli in sprejme odločitev. Razloge o odločilnih dejstvih, na katerih bo odločitev temeljila, naj v obrazložitvi navede. Po potrebi pa naj dokazni postopek tudi dopolni.

Odločitev o stroških postopka temelji na 3. in 4. odstavku 165. člena ZPP.