Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Čepnega brusilnika, s katerim se je poškodoval tožnik, glede na njegove lastnosti ni mogoče šteti za nevarno stvar. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje gre za manjše in lažje orodje, ki je relativno enostavno za uporabo, saj za rokovanje z njim ni potrebno posebno tehnično znanje. Vsakomur je prosto dostopno v tehničnih trgovinah, saj gre za orodje, primerno tudi za domačo uporabo. Čeprav ga poganja stisnjen zrak, pa to dejstvo pri presoji objektivne odgovornosti v konkretnem primeru ni ključno, saj do poškodbe tožnika ni prišlo ob redni uporabi brusilnika v vključenem stanju (ob brušenju), ampak pri menjavi brusilnih nastavkov.
Tudi konkretno opravilo - menjava brusilnih nastavkov - po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni nevarna dejavnost. To opravilo namreč - če je izvedeno na pravilen način, tj. ob predhodnem izklopu dovoda zraka in z namestitvijo brusilnika na podlago - ni takšno, da bi iz njega izviralo povečano tveganje za nastanek škode, ki ga niti s skrbnim ravnanjem ne bi bilo mogoče povsem izključiti.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino v znesku 48.949,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2017 dalje do plačila; da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno od 1. 4. 2018 dalje mesečno plačevati znesek 75,00 EUR iz naslova tuje pomoči z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska dalje do plačila; ter da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno povrniti njegove pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Odločilo je, da mora tožnik v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v znesku 930,00 EUR in drugotoženi stranki pravdne stroške v znesku 761,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.
2. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Navaja, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zatrjeval drugačen potek škodnega dogodka, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo kot nespornega med strankama. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je delo brušenja s čepnim brusilnikom nevarna stvar in da je podana objektivna odgovornost prvo in drugotežene stranke, ravnanje tožnika, ki ni izklopil dovoda zraka, pa presojati z vidika njegovega soprispevka. Nepomembno je, ali je ta stroj mogoče kupiti v tehničnih trgovinah. Izpostavlja tudi izpoved izvedenca za varstvo pri delu v zvezi s presojo nevarne dejavnosti. Sodišče prve stopnje pričam ni verjelo že zato, ker so v prijateljskem oziroma sorodstvenem odnosu s tožnikom in njihovih izpovedi ni obravnavalo kritično, objektivno in nepristransko. Izpovedi prič A. A., B. B. in C. C. dokazujejo, da so na enak način kot tožnik, tj. z namestitvijo brusilnika med noge in brez izklopa dovoda zraka, delali vsi zaposleni, s takšnim načinom dela pa so bili nadrejeni seznanjeni. Delavci so brusilnik držali med nogami, ker je bila za menjavo čepov potrebna groba moč, prvotožena stranka pa ni zagotovila držal. Delavci niso bili poučeni o pravilnem načinu dela, kot izhaja iz izpovedi prič D. D. in B. B. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da ni postavilo novega izvedenca za varstvo pri delu, saj bi bilo to potrebno zaradi dejanske razjasnitve nevarnosti dela s predmetnim strojem in potrebne grobe moči pri zamenjavi čepov. Sodišče prve stopnje se pri presoji, ali je bil tožnik ustrezno usposobljen za delo, ni oprlo na vse izvedene dokaze, ampak izključno na listinske dokaze in izpoved priče E. E. Ne drži navedba sodišča prve stopnje, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage glede usposobljenosti za delo. Dejansko stanje je v tem delu zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo izpovedi tožnika, da ni bil seznanjen s pisnimi navodili, ki so bila obešena šele po škodnem dogodku. Navaja tudi, da do nezgode ne bi prišlo, če bi bil stroj popolnoma izpraven. Glede na to, da je treba stroj aktivirati dvostopenjsko, je nemogoče, da bi tožnik to storil slučajno s svojimi nogami. Edina razumna razlaga je, da je do aktivacije prišlo zaradi nepravilnega delovanja vzmeti v varovalu. Sodišče prve stopnje se je zmotno oprlo na ugotovitve interne preiskave, saj je tožena stranka do takrat imela dovolj časa, da je napako na stroju odpravila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku po temelju ugodi, glede višine pa zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenih relevantnih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.
5. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neustrezno dokazno oceno izvedenih dokazov in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Kršitev te postopkovne določbe je podana, kadar dokazna ocena ni vestna, skrbna in analitično sintetična, česar pa dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, zakaj nekaterim pričam verjame, drugim pa ne, iz sicer na podlagi presoje vsake izpovedi posebej in v povezavi z drugimi izpovedmi in ostalimi izvedenimi dokazi. Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje pričam, predlaganim s strani tožnika, ni verjelo že zato, ker so v sorodstvenem oziroma prijateljskem odnosu s tožnikom. Izpovedi priče C. C. je sodišče prve stopnje, kljub dejstvu, da je tožnikov brat, v pretežni meri sledilo, pri dokazni oceni izpovedi priče A. A. pa je poleg njegovega prijateljskega odnosa s tožnikom upoštevalo tudi druge okoliščine (da se njegova izpoved ne ujema z njegovo pisno izjavo, da je izpoved tekom zaslišanja spreminjal in da se je pri drugotoženi stranki zaposlil skoraj dve leti po škodnem dogodku) in sprejelo skrbno in vestno dokazno oceno te izpovedi. Ta kršitev pa ni podana niti iz razloga, ker naj bi se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, ali je bil tožnik ustrezno usposobljen za delo, oprlo le na listinske dokaze in izpoved priče E. E. Navedeno ne drži, saj je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje navedeno dejstvo ugotavljalo tudi na podlagi izpovedi prič C. C., B. B. in D. D. ter ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu, vse te dokaze pa je tudi ustrezno in preverljivo dokazno ocenilo.
6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti novega izvedenca za varstvo pri delu, in sicer zato, ker bi bilo treba razjasniti nevarnosti dela z brusilnikom in potrebne moči pri zamenjavi čepov brusilnika. Ker teh pritožbenih navedb ne konkretizira na način, da bi bilo iz njih mogoče razbrati konkretne zakonske razloge za postavitev novega izvedenca iz 254. člena ZPP, s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.
7. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbenim stališčem, da je tožnik podal zadostno trditveno podlago o neustrezni poučenosti oziroma usposobljenosti za pravilno delo. Ker pa je sodišče prve stopnje kljub zavzetemu stališču o nezadostni trditveni podlagi ugotavljalo, ali je bil tožnik dejansko usposobljen in poučen o pravilnem načinu dela s čepnim brusilnikom, ali torej listinska potrdila o opravljnem izpitu usposabljanja odražajo dejansko stanje, kršitev 7. oziroma 212. člena ZPP ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
8. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve sodbe napačno povzelo izpoved priče E. E., s čimer tožnik sodišču prve stopnje smiselno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V navedeni točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo, da je priča E. E. (poleg priče F. F.) izrecno in prepričljivo zanikal seznanjenost z menjavanjem brusilnih čepov med nogami. S tem sodišče prve stopnje ni povzelo vsebine izpovedi te priče, ampak jo je vrednostno ocenilo, zato pritožbeni očitek protispisnosti ni utemeljen.
9. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo iz škodnega dogodka z dne 18. 11. 2014, ko se je kot zaposlen pri drugotoženi stranki poškodoval pri delu s čepnim brusilnikom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do poškodbe prišlo, ko je tožnik v čepni brusilnik vstavljal drug čep oziroma brusilni nastavek, pri čemer je brusilnik pridržal med nogama, glavo brusilnika odvil, iz njega vzel nastavek in vanj vtaknil drugega. Ker mu je brusilnik hotel zdrsniti na tla, ga je stisnil z nogama, v tistem pa se je aktiviral, brusilni nastavek pa je priletel v tožnikovo oko. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni podana niti objektivna niti krivdna odškodninska odgovornost drugotožene stranke po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), na katere napotuje prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), in s tem tudi ne obveznost plačila odškodnine prvotožene stranke, pri kateri je imela drugotožena stranka zavarovano svojo odgovornost. Presoja sodišča prve stopnje, da je za škodni dogodek odgovoren izključno tožnik sam, temelji na ugotovitvah, da tožnik pred menjavo brusilnih nastavkov brusilnika ni izklopil iz dovoda zraka in ga je nepravilno pridržal med nogama, kar pa ni bila praksa delavcev, ki bi jo drugotožena stranka dopuščala.
10. Sodišče prve stopnje je res napačno štelo, da je tožnik zatrjeval, da je do poškodbe prišlo med samim poliranjem, kot navaja pritožba, vendar pa to na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč v nadaljevanju presojalo odgovornost drugotožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala pri menjavi brusilnega nastavka na čepnem brusilniku, tako kot izhaja že iz njegovih tožbenih trditev.
11. Prvi odstavek 131. člena OZ določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost). V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odškodninska odgovornost).
12. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost drugotožene stranke. Čepnega brusilnika, s katerim se je poškodoval tožnik, glede na njegove lastnosti ni mogoče šteti za nevarno stvar. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje gre za manjše in lažje orodje, ki je relativno enostavno za uporabo, saj za rokovanje z njim ni potrebno posebno tehnično znanje. Vsakomur je prosto dostopno v tehničnih trgovinah, saj gre za orodje, primerno tudi za domačo uporabo. Čeprav ga poganja stisnjen zrak, pa to dejstvo pri presoji objektivne odgovornosti v konkretnem primeru ni ključno,1 saj do poškodbe tožnika ni prišlo ob redni uporabi brusilnika v vključenem stanju (tj. ob brušenju), ampak pri menjavi brusilnih nastavkov. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo pri presoji objektivne odgovornosti izhajati iz dejansko naročenega dela poliranja stroja in da pri brušenju lahko pride do izleta delcev delavcem v oko. Tudi konkretno opravilo – menjava brusilnih nastavkov – po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni nevarna dejavnost. To opravilo namreč – če je izvedeno na pravilen način, tj. ob predhodnem izklopu dovoda zraka in z namestitvijo brusilnika na podlago – ni takšno, da bi iz njega izviralo povečano tveganje za nastanek škode, ki ga niti s skrbnim ravnanjem ne bi bilo mogoče povsem izključiti. Ravno nasprotno, opravilo je relativno enostavno in ni povezano z nobenim večjim tveganjem za nastanek škode. Je pa to opravilo v konkretnem primeru bilo nevarno, vendar je takšno postalo zaradi tožnikovega nepravilnega ravnanja. Pravila o objektivni odgovornosti se posledično, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ne uporabljajo.
13. Tožnik v pritožbi navaja, da pri presoji, ali gre za nevarno stvar, ni bistveno, ali je orodje mogoče kupiti v tehničnih trgovinah. Prav tako izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na mnenje izvedenca za varstvo pri delu, da ne gre za nevarni stroj, ker kot tak ni naveden v Pravilniku o varnosti strojev (Ur. l. RS, št. 75/2008 in nasl.). Navedeni dejstvi res nista ključni ali edini odločilni pri presoji, ali je podana objektivna odgovornost, vendar pa skupaj s preostalimi relevantnimi dejstvi, povezanimi z lastnostjo stvari in načinom opravljanja dela z njo, govorita v prid zaključku, da ne gre za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost. Ker je ta pravna presoja v pristojnosti sodišča in ne izvedenca za varstvo pri delu, je neutemeljeno pritožbeno izpostavljanje izvedenskega mnenja, da ne bi bilo treba izdelati ocene tveganja, če delo ne bi bilo nevarno. To dejstvo samo zase tudi sicer še ne more pripeljati do zaključka, da drugotožena stranka objektivno odgovarja za tožnikovo škodo. Pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost, pa potrjuje tudi primerjava drugih odškodninskih sporov, povezanih z brusilnimi stroji, iz sodne prakse.2
14. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ne obstoji niti krivdna odgovornost drugotožene stranke, ki jo je tožnik (med drugim)3 gradil tudi na očitkih: da tožnik ni bil ustrezno poučen o nevarnosti izvajanja dela; da so na način, kot je delo opravljal tožnik, delali tudi drugi delavci, drugotožena stranka pa je to nepravilno prakso dopuščala; in da uporabljeni čepni brusilnik ni bil povsem izpraven.
15. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožnik poučen o pravilnem načinu menjave brusilnega nastavka. Na podlagi izvedenskih mnenj izvedenca za varstvo pri delu ter izvedenca za stroje in opremo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravilen način menjave tega nastavka tak, da je treba pred pričetkom zamenjave ločiti brusilnik od energenta (zrak pod tlakom), stroj prijeti z obema rokama, z viličastimi ključi odviti vpenjalno čeljust, odstraniti čep iz čeljusti, nov čep potisniti dovolj globoko v vpenjalno čeljust, jo stisniti in, preden se brusilnik priključi na energent, preveriti, ali je brusilni čep dobro nameščen v vpenjalno čeljust. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov o opravljeni praksi pri drugotoženi stranki in opravljenem preizkusu znanja iz varnosti in zdravja pri delu, na podlagi ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu ter izpovedi tožnika in prič E. E., B. B., C. C. in D. D. pravilno ugotovilo, da je bil tožnik poučen o pravilnem delu z brusilniku, in sicer tudi o pravilni menjavi brusilnih nastavkov. Pravilno je ugotovilo tudi, da so bila pri drugotoženi stranki dostopna in vsem delavcem vidna navodila za varno delo, na katerih je bilo izrecno navedeno, da se sme menjavanje rezilnih orodij izvajati samo v mirovanju stroja, ko je izklopljen iz napajalnega omrežja. Neutemeljena je pritožbena navedba, da v času škodnega dogodka ni bilo izobešenih ustreznih navodil. Nasprotno izhaja iz samih navodil (listina pod prilogo B8/II, datirana na dan 12. 12. 2013) in izpovedi vseh zaslišanih prič, razen iz izpovedi tožnika in priče A. A., ki pa jima sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Njuni izpovedi se namreč razlikujeta od izpovedi vseh drugih zaslišanih prič, celo od izpovedi tožnikovega brata C. C., prav tako pa so podane druge okoliščine, ki pričajo o njuni neverodostojnosti, kot je natančno obrazložilo sodišče prve stopnje.4 Tudi v pritožbi izpostavljena izpoved priče B. B., da je sedaj izobešenih več navodil, kot ob škodnem dogodku, še ne pomeni, da takrat navodil ni bilo ali da niso bila vidna (tudi B. B. je izpovedal, da so bila nad delovnimi mizami navodila izobešena že pred škodnim dogodkom), prav tako ne pomeni, da tožnik s pravilnim načinom dela ni bil seznanjen.
16. V pritožbi se tožnik neutemeljeno sklicuje na izpovedi prič D. D. in B. B. o tem, da onadva nista bila poučena o pravilni menjavi brusilnih nastavkov in da sta se z načinom dela seznanila, ko sta opazovala druge delavce. Vendar pa iz izpovedi priče B. B. izhaja, da menjave čepov povečini ni opravljal tako, kot tožnik ob škodnem dogodku, saj je povečini izklopil dovod zraka in brusilnik položil na voziček, prav tako pa je izpovedal, da je bil iz navodil in izobraževanj seznanjen, da je treba izklopiti dovod zraka. Prav tako iz izpovedi priče D. D. izhaja, da polirnega čepa ni menjal med nogama in da verjetno obstaja navodilo, da je treba izklopiti dovod zraka pred menjavo nastavkov. Glede na to, da omenjena delavca spornega opravila nista izvajala tako kot tožnik in ker nista potrdila, da ne bi bila poučena o pravilnem načinu dela, tožnik v pritožbi na njuni izpovedi neutemeljeno opozarja. Sicer pa je za presojo odgovornosti za škodo tožnika bistveno, ali je bil o pravilnem načinu dela poučen on sam in ne kateri drug delavec. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je bil E. E. zgolj formalni mentor tožnika, dejansko pa je bil poučen s strani B. B. Nasprotno namreč izhaja iz izpoved obeh, tako priče E. E. kot tudi priče B. B., poleg tega pa dejstvo, da B. B. dela ni opravljal tako kot tožnik, očitno dokazuje, da on ni bil tisti, ki ga naj bi poučeval o tem, kako se delo opravlja.
17. Izvedeni dokazi po pravilni presoji sodišča prve stopnje tudi ne potrjujejo tožnikovih navedb, da bi bil takšen način opravljanja dela utečena praksa delavcev, ki bi jo drugotožena stranka dopuščala. Pri tem pa je bolj kot to, da je tožnik brusilnik pridržal z nogama, ključno, da pred menjavo nastavkov brusilnika ni izklopil iz dovoda zraka. Tožnik je v dokaz obstoja nepravilne prakse predlagal poleg svojega zaslišanja še zaslišanje prič A. A., C. C. in G. G. Tožnik in priča A. A. sta sicer res izpovedala, da sta nastavke menjala tako, da sta brusilnik pridržala z nogami in ne da bi ga prej izklopila iz dovoda zraka ter da so tako delali tudi nekateri drugi, vendar pa sodišče prve stopnje njunima izpovedma pravilno ni sledilo, saj sta se, kot že omenjeno, ob primerjavi izpovedi drugih prič izkazali za neverodostojni.5 Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, niti tožnik sam ni izpovedal, da je tako videl delati vse delavce. Poleg tega pa je njegovo izpoved, da je na isti način videl delati tudi A. A., izpodbil slednji, ko je izpovedal, da s tožnikom nikoli ni delal. Tudi iz izpovedi priče C. C. izhaja, da je pri menjavi nastavkov brusilnik pogosteje odložil na podlago, je pa res izpovedal, da dovoda zraka ni izklopil, vendar pa se je zavedal, da bi to moral storiti. Glede na to, da priča G. G. v zvezi s tem dejstvom ni vedela ničesar izpovedati, preostale zaslišane priče (D. D., B. B., E. E., F. F.) pa so izpovedale, da niso delale na tak način, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da bi na nepravilen način delali tudi drugi delavci. Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da bi bila drugotožena stranka seznanjena z nepravilnim načinom dela in ga dopuščala. Nobena od zaslišanih prič (niti C. C. in A. A.) namreč ni izrecno izpovedala, da jo je nadrejeni videl pri nepravilnem izvajanju dela, hkrati pa sta to zanikala oba tožnikova nadrejena E. E. kot koordinator orodjarne in F. F. kot vodje proizvodnje in tehnologije, ki sta tudi izpovedala, da v prostorih, kjer so delali delavci, nista bila ves čas prisotna, ampak sta opravljala le obhode. Pritožba neutemeljeno navaja še, da je bil tožnikov nadrejen tudi H. H., saj to ne izhaja iz zaslišanja nobene priče niti iz zaslišanja tožnika samega.
18. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca za stroje in opremo pravilno ugotovilo, da drugotožena stranka za vpenjanje brusilnikov ni bila dolžna zagotoviti držal, saj posebna moč za menjavo brusilnikov ni bila potrebna. V zvezi s tem tožnik v pritožbi opozarja na izpovedi tožnika in prič A. A. ter C. C., da je bilo držanje med nogami potrebno, ker je bilo treba pri menjavi nastavkov uporabiti grobo moč rok. Na podlagi izpovedi zaslišanih bi bilo sicer res mogoče ugotoviti, da je bilo pridržanje brusilnika med nogami včasih (ne pa vedno) potrebno in smiselno zaradi dodatne opore pri menjavi nastavkov. Vendar pa to dejstvo, kot že poudarjeno, ni odločilno v tolikšni meri, kot dejstvo, da tožnik pred menjavo nastavkov ni izklopil brusilnika iz dovoda zraka. To sta kot bistveno izpostavila oba izvedenca, prav tako pa to izhaja iz izpovedi priče E. E., da držanje brusilnika med nogama ni nič takšnega, bistveno pa je, da je brusilnik pri tem izklopljen iz energenta. Tudi tožnik je izpovedal, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi brusilnik predhodno izključil iz dovoda zraka.
19. Niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da predmetni brusilnik ni deloval pravilno oziroma da ni bil izpraven. Ob tem tožnik navaja, da je skrajno neverjetno, da bi tožnik s svojimi nogami aktiviral brusilnik, ki ima dvostopenjski vklopni mehanizem (varnostni zatič in sprožilno ročko, ki ju je treba stisniti hkrati, da se brusilnik aktivira). Ker pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje iz zapisnika o interni preiskavi, opravljeni 5. 12. 2014, in izpovedi priče E. E. izhaja, da je bil predmetni brusilnik pregledan in da je deloval pravilno, izvedenec za stroje in opremo pa je pojasnil, da je vzmet praktično trajna, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je verjetneje, da je do aktivacije brusilnika prišlo zaradi nekontroliranega giba tožnikovih nog in ne zaradi okvare brusilnika. Izvedenca sta namreč tudi ugotovila, da je sprostitev vzmeti enostavna in do nje lahko pride nehote, poleg tega pa je tudi tožnik sam v izpovedi dopuščal možnost, da je do aktivacije brusilnika prišlo, ker mu je ta hotel pasti na tla in ga je stisnil z nogama. Glede na izpoved priče E. E., da je brusilnik pregledal takoj po škodnem dogodku in da je deloval pravilno, se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da bi drugotožena stranka napako na brusilniku lahko odpravila do dneva opravljene interne preiskave. Pritožbene navedbe, v katerih tožnik izpostavlja okvare na drugih strojih, pa za odločitev v tem sporu niso bistvene.
20. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da čepni brusilnik ni nevarna stvar, menjava brusilnih nastavkov pa ob pravilni izvedbi ne nevarna dejavnost, in ker tudi ni bilo ugotovljene protipravnosti ravnanja drugotožene stranke (tožnika je poučila o pravilnem in varnem opravljanju dela in ni dopuščala nepravilnega opravljanja dela delavcev), ni podana njena odškodninska odgovornost za tožniku nastalo škodo in s tem tudi ne odgovornost prvotožene stranke za plačilo odškodnine. Tožnik je menjal brusilni nastavek na čepnem brusilniku na nepravilen način, ne da bi pred tem izklopil brusilnik iz dovoda zraka, kar je povzročilo nastanek škodnega dogodka. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrne, pravilna.
21. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).
22. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).
1 Zato ni relevantno stališče sodne prakse, ki za nevarne stvari šteje tiste, ki jih poganja električna ali motorna sila, zaradi dejstva, da posameznik, ki samodejno delujočo stvar upravlja, te ne more hipoma ustaviti oziroma v vsakem trenutku absolutno imeti pod nadzorom njenega delovanja in tako odvrniti nesreče (prim. VIII Ips 258/2012, II Ips 362/2009, VIII Ips 212/2010, VIII Ips 445/2009, II Ips 291/2013). 2 Prim. Pdp 446/2011, Pdp 458/2014, Pdp 587/2015 in II Cp 487/2005. Iz teh judikatov je razvidno, da je bila objektivna odgovornost ugotovljena ob bistveno drugačnem dejanskem stanju glede lastnosti stvari oziroma načina opravljanja dela z njo. 3 Tožnik je drugotoženi stranki očital tudi, da mu ni zagotovila ustrezne zaščitne opreme – zaščitnih očal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik zaščitnih očal pri menjavi čepa ni potreboval. Ker pritožba navedb, ki bi nasprotovale tej ugotovitvi, ne vsebuje, se pritožbeno sodišče do pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ne opredeljuje. 4 Izpovedala sta namreč v bistvenem drugače tako glede tega, kdo je bil tožnikov mentor, kot tudi glede tega, koga je tožnik vse videl opravljati delo na isti način, kot ga je opravljal on. Izpoved priče A. A. se tudi razlikuje od njegove pisne izjave in jo je priča tekom zaslišanja spreminjala. 5 Tako glede obstoja navodila kot tudi glede tega, kdo je bil tožniku mentor.