Jedro

V nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo je 6. alineja četrtega odstavka 15. člena Pravilnika o pogojih za izvajanje poskusov na živalih, ker za udeležence v poskusih in tožnico kot uporabniško organizacijo, s tem, ko prepoveduje, da bi strokovnjak za dobrobit živali izvajal poskuse na živalih določa nov pogoj, pri čemer prehodnih določb, ki bi omogočale prilagoditev novemu pogoju, ne vsebuje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se 2. točka izreka odločbe Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območnega urada Ljubljana, št. U34401-26/2013/40 z dne 23. 3. 2015 odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano 2. točko v uvodu navedene odločbe odločil, da se tožničina vloga v delu, ki se nanaša na dr. A.A., dr. vet. med., kjer bi bila določena hkrati kot vodja in izvajalka poskusov ter namestnica strokovnjakinje za dobrobit živali, zavrne.

2. V obrazložitvi navaja, da je Upravno sodišče RS v zadevi že odločalo s sodbo I U 491/2014 z dne 20. 2. 2015 in med drugim ugotovilo, da 6. alineja četrtega odstavka 15. člena Pravilnika o pogojih za izvajanje poskusov na živalih (Uradni list RS št. 37/2013, v nadaljevanju Pravilnik) predstavlja nov (dodaten) pogoj za udeležence v poskusih ter tožnico kot uporabniško organizacijo s tem, ko prepoveduje, da bi strokovnjak za dobrobit živali izvajal poskuse na živalih. Prehodnih določb, ki bi omogočale prilagoditev uporabniške organizacije novemu pogoju, Pravilnik ne vsebuje, zato je navedena določba protiustavna. V ponovnem postopku prvostopenjski organ navedene določbe zato ne sme upoštevati.

3. Kljub napotilu sodišča pa prvostopenjski organ navedenega mnenja sodišča glede pravilne uporabe materialnega prava v obravnavani zadevi pri ponovnem odločanju ni upošteval in se pri tem skliceval na določbo b) točke prvega odstavka 59. člena Direktive 2010/63/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. 9. 2010 o zaščiti živali, ki se uporabljajo v znanstvene namene (v nadaljevanju Direktiva), iz katere naj bi izhajalo, da je opravljanje funkcije strokovnjaka za zaščito živali nezdružljivo z opravljanjem funkcije vodje poskusa. Pri tem se sklicuje na javni interes zaščite živali.

4. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločitev. V obrazložitvi med drugim navaja, da se strinja s tožnico, da se b) točka prvega odstavka 59. člena Direktive ne nanaša na strokovnjaka za dobrobit živali v uporabniški organizaciji, ampak na organe, ki jih država članica imenuje za izvajanja nalog iz Direktive. Zato res ni neposredno uporabljiva, vendar pa iz celotne Direktive izhaja, da je njen namen in cilj zagotovitev zaščite in čim boljšega počutja poskusnih živalih v primerih, ko je uporaba živali v znanstvene namene res nujna in je ni mogoče nadomestiti z drugačnimi znanstvenimi metodami. Iz smiselne uporabe b) točke prvega odstavka 59. člena Direktive izhaja, da kadar naj bi naloge zaščite živali, ki se uporabljajo v poskusih, opravljali organi ali osebe, ki niso državni ali javni organi, je pogoj za izvajanje nalog s področja zaščite živali ta, da pri takih organih ali osebah ne sme biti navzkrižja interesov. Navkrižje interesov pri zaščiti poskusih živali pa pomeni, da organi ali osebe, ki so imenovani za zaščito živali, ki jih uporabljajo v poskusih, ne smejo biti hkrati financirani oz. opravljati nalog za pravne ali fizične osebe, ki poskuse na živalih izvajajo.

5. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbe Direktive, zlasti 59. člena, ki se ne nanaša na strokovnjaka za dobrobit živali in njegovega namestnika. Poleg tega sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ poslužila pravno nedopustne smiselne razlage relevantnih pravnih predpisov in ne navedeta utemeljenih razlogov, zakaj bi bila lahko odsotnost prehodnega obdobja za uveljavitev določbe 6. alineje četrtega odstavka 15. člena Pravilnika v tem primeru utemeljena. Ker 6. alineja četrtega odstavka 15. člena Pravilnika ne prepoveduje sočasnega opravljanja funkcije strokovnjaka za dobrobit živali in njegovega namestnika ter funkcije vodje poskusov, ni pojasnjeno, zakaj je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino vlogo tudi v delu, v katerem je dr. A.A. predlagana kot vodja poskusov. Izpodbijane odločbe pa se tudi ne da preizkustiti, s čimer je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

6. Toženka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem, ko je bila s sodbo Upravnega sodišče RS I U 491/2014 z dne 20. 1. 2015 odpravljena prejšnja odločba upravnega organa med drugim v delu, ki se nanaša na dr. A.A. kot vodjo in izvajalko poskusov iz razloga, ker 6. alineja četrtega odstavka 16. člena Pravilnika, na kateri izpodbijana odločitev temelji, določa omejitev delovnih obveznosti strokovnjaka za dobrobit živali, ki je prejšnja ureditev ni določala. Pri tem pa navedeni Pravilnik prehodnih določb, ki bi omogočale prilagoditev uporabniške organizacije novemu pogoju, ne vsebuje, kar je v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Sodišče je zato v navedeni sodbi toženki med drugim naložilo, da v ponovnem postopku navedene določbe ne sme upoštevati.

9. Kljub temu, da je toženka na pravno mnenje sodišča glede pravilne uporabe materialnega prava in vodenja postopka vezana (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), pa navedenega pravnega mnenja ni upoštevala, pri čemer se je sklicevala na stališče Vrhovnega sodišča RS, po katerem lahko upravni organ v ponovnem postopku odloči v nasprotju z izraženim mnenjem in stališčem sodišča, če ima za to utemeljene razloge in to obrazloži. 10. V obravnavanem primeru se toženka sklicuje na določbo b) točke 59. člena Direktive, iz katere naj bi izhajalo, da je sočasno opravljanje nalog strokovnjaka za dobrobit živali oz. njegovega namestnika nezdružljivo z nalogami vodenja in izvajanja poskusov na živalih.

11. Sodišče pritrjuje tožnici, da izrecna prepoved sočasnega opravljanja nalog strokovnjaka za dobrobit živali oz. njegovega namestnika z nalogami vodenja in izvajanja poskusov na živalih pri uporabniških organizacijah ne izhaja ne iz citirane določbe Direktive, ne iz drugih določb Direktive, ne iz določb ZZZiv.

12. Kot je pravilno pojasnila tožnica, temu pa je pritrdil tudi upravni organ druge stopnje, se točka b) prvega odstavka 59. člena Direktive, na katero se sklicuje toženka, nanaša na organe, ki niso javni in jih država članica imenuje za izvajanje nalog iz Direktive, ne pa na uporabnike, kar je tožnica. Direktiva pa tudi v drugih členih strokovnjaku za dobrobit živali ali njegovemu namestniku ne prepoveduje vodenja ali izvajanja poskusov na živalih, prav tako zanju ne zahteva odsotnosti navzkrižja interesov, niti tega ne določa ZZZiv.

13. Napačna je tudi argumentacija upravnega organa druge stopnje, da je treba točko b) prvega odstavka 59. člena Direktive 2010/63/EU uporabiti smiselno, kar pomeni, da jo je treba razlagati tako, da se nanaša tudi na organe, določene pri uporabniku. Ker upravni organi po ustavi odločajo na podlagi zakona (120. člen Ustave), njihovi posamični akti pa morajo temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu (četrti odstavek 153. člena Ustave RS), svojih odločitev ne morejo opirati na smiselno uporabo Direktive, če za to nimajo pravne podlage v materialnem predpisu.

14. Poleg tega tožnica utemeljeno opozarja na nepravilnost argumentacije drugostopenjskega organa, da navzkrižje interesov pri zaščiti poskusnih živali pomeni, da organi ali osebe, ki so imenovani za zaščito živali, ki jih uporabljajo v poskusih, ne smejo biti hkrati financirane oziroma opravljati nalog za pravne ali fizične osebe, ki poskuse na živalih izvajajo. Takšno stališče bi pomenilo, da strokovnjak za dobrobit živali oz. njegov namestnik ne sme biti zaposlen v uporabniški organizaciji oz. za svoje delo od nje ne sme prejeti plačila, česar pa ne Direktiva, ne ZZZvi, ne Pravilnik na določajo.

15. Razlogovanje toženke za odločitev v nasprotju z izraženim mnenjem in stališčem sodišča v sodbi I U 491/2014 z dne 20. 1. 2015 je torej nepravilno.

16. Sodišče zato zgolj ponavlja stališče, izraženem in podrobneje argumentiranem v sodbi I U 491/2014 z dne 20. 1. 2015, da je v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS) 6. alineja četrtega odstavka 15. člena Pravilnika, ker za udeležence v poskusih in tožnico kot uporabniško organizacijo, s tem, ko prepoveduje, da bi strokovnjak za dobrobit živali izvajal poskuse na živalih določa nov pogoj, pri čemer prehodnih določb, ki bi omogočale prilagoditev novemu pogoju, ne vsebuje.

17. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek, saj za odločanje o stvari niso bili izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku toženka 6. alineje četrtega odstavka 15. člena Pravilnika ne bo smela upoštevati.

18. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).