Jedro

Že ob izdaji prve odločbe o odmeri komunalnega prispevka tožečima strankama Odlok o komunalnem prispevku ni več veljal in zato ni mogel predstavljati podlage za odmero komunalnega prispevka. Z Odlokom o spremembi Odloka o komunalnem prispevku je bil spremenjen do takrat že neveljaven predpis, ki zgolj zaradi te spremembe ni „oživel“.

Zakonsko podlago za izdajo izpodbijane odločbe predstavlja ZPNačrt. Po določbi 1. odstavka 108. člena ZPNačrt se postopki za odmero komunalnega prispevka, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po doslej (dotlej) veljavnih predpisih, ki pa jih, kot je bilo obrazloženo, v obravnavanem primeru ni. Komunalni prispevek je zato mogoče odmeriti le z uporabo predpisov, sprejetih na podlagi ZPNačrt

Izrek

1.Tožbi se ugodi tako, da se odločba Občine Dol pri Ljubljani št. 3510-0018/2006-33 z dne 26. 1. 2010 odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

2.Tožena stranka je tožečima strankama dolžna povrniti stroške tega postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh, od poteka teka roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožeči stranki sta po sodbi tukajšnjega sodišča opr. št. U 583/2007 z dne 27. 11. 2008, s katero je sodišče odpravilo odločbo tožene stranke št. 3510-0018/2006-10 z dne 28. 12. 2006 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, najprej vložili tožbo zaradi molka organa, ker tožena stranka v zakonskem roku ni izdala nove odločbe. Po izdaji izpodbijane odločbe sta tožeči stranki na poziv sodišča (2. odstavek 39. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) izjavili, da vztrajata pri tožbi in jo razširjata na izpodbijano odločbo.

Z izpodbijano odločbo je bil tožečima strankama odmerjen komunalni prispevek v območju urejanja BS 9/2-1, na zemljišču parc. št. ... k.o. Dol pri Ljubljani, v skupnem znesku 12.069,67 EUR. V obrazložitvi tožena stranka med drugim navaja, da je o zadevi ponovno odločala v skladu z veljavnim Odlokom o komunalnem prispevku za Občino Dol pri Ljubljani (Uradni list RS, št. 101/2000, 58/2003, 46/2006 in 90/2007, dalje Odlok). Pri odmeri komunalnega prispevka je upoštevala vso lokalno komunalno infrastrukturo, na katero se je možno priključiti oziroma jo je mogoče uporabljati, in sicer vodovod, asfaltirano cesto širine do 5 m, javno razsvetljavo in hidrantno omrežje. Programa opremljanja tožena stranka sicer še ni sprejela, je pa sprejela dokumentacijo, po kateri so za zadevno območje sprejeti programi razvoja območja in gradnje komunalne infrastrukture. Tožeči stranki sta objekt, za katerega je bil odmerjen komunalni prispevek, že zgradili ter ga priključili na občinsko komunalno infrastrukturo, oziroma je njuno zemljišče opremljeno s kolektivno komunalno opremo. Tožena stranka se sklicuje na 108. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/2007, dalje ZPNačrt), po katerem se komunalni prispevek do poteka 6 mesecev po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta odmerja po do tedaj veljavnih predpisih. Zato je tožena stranka komunalni prispevek odmerila na podlagi 2. člena Odloka ter Navodila o vsebini programa za opremljanje stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 4/99). V nadaljevanju obrazložitve tožeča stranka obširno in podrobno povzema elemente in način izračuna komunalnega prispevka.

Župan tožene stranke je kot drugostopenjski upravni organ z uvodoma navedeno odločbo zavrnil pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno ter v izreku te odločbe v celoti povzel izrek izpodbijane odločbe. V obrazložitvi med drugim navaja, da 108. člen ZPNačrt, ki je nasledil Zakon o urejanju prostora, v 108. členu logično podaljšuje veljavnost predpisov za odmero komunalnega prispevka, saj večina občin še ni sprejela občinskih prostorskih načrtov in programov opremljanja zemljišč. Tožena stranka je pri odločanju v celoti upoštevala pravno mnenje tukajšnjega sodišča, da Odlok ni veljaven, kar pa ne pomeni, da ne velja več. ZPNačrt namreč v prehodnih določbah jasno določa veljavnost obstoječih predpisov, ne glede na to, da program opremljanja še ni bil sprejet. Glede pritožbene navedbe, da občina ne zagotavlja opremljenosti z vodovodom, ker je lastnik vodovodnega omrežja JP ... d.o.o., drugostopenjski organ navaja, da je bilo na podlagi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah vodovodno omrežje preneseno v last lokalnih skupnosti. Tožena stranka je poleg tega lastnica 1,26 % JP ..., ob tem pa tudi v celoti zagotavlja proračunska sredstva za izgradnjo vodovodnega omrežja. Glede pritožbene navedbe, da občina ni zemljiškoknjižni lastnik zemljišča, po katerem poteka cesta, drugostopenjski organ navaja, da je tožena stranka v zadnjih letih namenjala ogromno sredstev za izgradnjo lokalne prometne infrastrukture, ki jo je gradila na svojem zemljišču, oziroma na privatnem zemljišču s soglasjem lastnikov. Asfaltna cesta predstavlja kolektivno komunalno napravo, ki jo lahko uporablja vsak, kvantiteta uporabe pa ni omejena. Enako velja tudi za javno razsvetljavo, ki ni neposredno vezana na uporabnika. V nadaljevanju tudi drugostopenjski organ, enako kot že prvostopenjski, navaja elemente in način izračuna komunalnega prispevka.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da je bila tožena stranka pri ponovnem odločanju po določbi 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje tukajšnjega sodišča glede uporabe prava, česar pa ni upoštevala, saj je kot pravno podlago odločitve ponovno uporabila Odlok. Tožena stranka do vložitve tožbe še ni sprejela predpisa o odmeri komunalnega prispevka na podlagi ZUreP-1 ali ZPNačrt, tako da na dan ponovnega odločanja o komunalnem prispevku ni imela veljavnega občinskega predpisa, na podlagi katerega bi lahko odmerila komunalni prispevek. Ker se po določbi 1. odstavka 108. člena ZPNačrt postopki za odmero komunalnega prispevka, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po dotlej veljavnih predpisih, bi smela tožena stranka uporabiti le občinske predpise, ki so veljali na dan uveljavitve ZPNačrt. Odlok o spremembi Odloka o komunalnem prispevku za Občino dol pri Ljubljani, ki ga je uporabila tožena stranka, je bil sprejet po tem datumu, poleg tega pa nima zakonske podlage, saj je po uveljavitvi ZPNačrt mogoče sprejemati predpise lokalne skupnosti le še na podlagi ZPNačrt, ne pa na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih, ki je prenehal veljati že 1. 1. 2003, ob uveljavitvi ZUreP-1. Ker tožena stranka nima predpisa, na podlagi katerega bi lahko odmerila komunalni prispevek, je ta prispevek dolžna odmeriti v višini 0,00 EUR. Odsotnost predpisa o odmeri namreč pomeni, da se je občina odločila, da tega prispevka ne bo odmerjala. Ker je po določbi 108. člena ZPNačrt treba upoštevati tudi predpise, ki so veljali pred uveljavitvijo ZPNačrt, tožeči stranki opozarjata tudi na določbe 146. in 176. člena ZUreP-1, po katerih je od 24. 10. 2006 komunalni prispevek dovoljeno odmeriti le na podlagi predpisov, izdanih na podlagi 146. člena ZUreP-1. Tožeči stranki poleg navedenega izpodbijata tudi posamezne postavke odmere komunalnega prispevka. V novi odločbi je prispevek za vodovodno omrežje opredeljen s 14 %, v predhodni pa je bil z 10 %, kar pomeni, da je tožena stranka odločila v škodo tožečih. Za to povečanje vrednosti ni dejanske podlage, saj se vodovodno omrežje ni spremenilo. Zakon o stavbnih zemljiščih, na podlagi katerega je bil izdan Odlok, ni omogočal, da bi občina prosto določala komunalno opremljenost in njen odstotek, pač pa je to vezal na dejansko opremljenost in njeno vrednost. Tudi zato je Odlok nezakonit. Tudi sicer tožena stranka ne zagotavlja opremljenosti z vodovodom, saj je lastnik vodovodnega omrežja družba JP ... d.o.o., ki je v 100 % lasti družbe Javni holding ... d.o.o., tožena stranka pa ima v tej družbi 1,26 % poslovni delež. Tako je tožena stranka le izrazito majhen družabnik v družbi, ki ima v lasti lastnika vodovodnega omrežja. Pri vodovodnem omrežju torej ne gre za lokalno infrastrukturo, temveč za infrastrukturo, ki pokriva več lokalnih skupnosti, ta infrastruktura pa ni v lasti tožene stranke. Tožena stranka je v škodo tožeče stranke v novi odločbi s 16 na 18 % dvignila tudi postavko za asfaltirano cesto, za kar prav tako ni zakonske osnove, enako kot za vodovod pa velja tudi, da tožena stranka ne zagotavlja te opremljenosti. Tožena stranka namreč ni zemljiškoknjižni lastnik ceste, pač pa je to cesto le kategorizirala na tuji nepremičnini, kar je po praksi Ustavnega sodišča nezakonito. Tožeči stranki zato menita, da tožena stranka nima pravne podlage, da bi odmerila komunalni prispevek za uporabo tuje nepremičnine. Ne javna razsvetljava, ne hidrantno omrežje ne predstavljata komunalne opremljenosti zemljišča, saj se na javno razsvetljavo ni mogoče priključiti, hidrantnega omrežja pa v bližini nepremičnine, ki je predmet odmere, ni najti.

Tožeči stranki iz vseh navedenih razlogov sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da se znesek 12.069,67 EUR nadomesti z zneskom 0,00 EUR, 2. točka izreka pa v celoti spremeni tako, da je Občina Dol pri Ljubljani dolžna tožečim strankama vrniti plačani znesek komunalnega prispevka, skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila do dneva vrnitve, v 15 dneh pod izvršbo, ter da se 3. točka izreka črta, poleg tega pa še, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama povrniti stroške upravnega spora z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka po prejemu sodbe do dneva plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in v odgovoru navedla, da sploh ni prejela tožbe, temveč le pripravljalno vlogo, v kateri je vsebovan tudi toženi zahtevek. Zato se glede tožbenih navedb ne more v celoti izjasniti, sicer pa se sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je drugostopenjski upravni organ v izreku svoje odločbe povsem brez potrebe in tudi v nasprotju z določbami 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, dalje ZUP) ponovil izrek prvostopenjske upravne odločbe; vendar pa zaradi dodane navedbe, da se pritožba zavrne, in zaradi identičnosti obeh izrekov ni nobenega dvoma o vsebini njegove odločitve. Sodišče se zato ni podrobneje ukvarjalo s pravilnostjo in zakonitostjo takega oblikovanja izreka.

Sodišče je v tej zadevi prvikrat odločilo s sodbo opr. št. U 583/2007 z dne 27. 11. 2008, v kateri se je jasno opredelilo tudi do veljavnosti Odloka, ki je bil sprejet na podlagi 42. in 45. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 in naslednji) ter o pravilnosti uporabe tega Odloka v obravnavani zadevi: „ZUreP-1 je v prehodni določbi 2. odstavka 179. člena določil, da se ne glede na določbo 5. točke prejšnjega odstavka, v kateri je določeno prenehanje veljavnosti Zakona o stavbnih zemljiščih, do uveljavitve predpisa iz 2. odstavka 146. člena tega zakona, to je predpisa o določitvi meril za odmero komunalnega prispevka, ta odmerja po dotlej veljavnih predpisih. Predpis iz 2. odstavka 146. člena ZUreP-1 je Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka, ki je bil 29. 10 2004 objavljen v Uradnem listu RS, št. 117/04, veljati pa je začel 20. 7. 2005 (17. člen tega Pravilnika). To pomeni, da je s tem dnem odpadla pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka po prejšnjih predpisih. Ali drugače: glede na omenjeno prehodno določbo ZUreP-1 je občinski Odlok o komunalnem prispevku, ki je urejal izračun komunalnega prispevka, prehodno še veljal – do uveljavitve predpisa, ki je določil nov način izračuna komunalnega prispevka. Taka razlaga izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča opr. št. U-I-85/01 z dne 11. 12. 2003. Vsakršna nadaljnja uporaba Odloka o komunalnem prispevku je zato v nasprotju z izrecno zakonsko določbo.

V 3. odstavku 146. člena ZUreP-1 je dano občinam pooblastilo, da lahko v skladu z omenjenim Pravilnikom določijo podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka. To pomeni, da sprejem podrobnejšega občinskega predpisa o merilih ni obvezen, zato njegovo nesprejetje ne vpliva na možnost izračuna komunalnega prispevka.

Vendar pa v obravnavanem primeru dodatno oviro za odmero komunalnega prispevka predstavlja dejstvo, da za območje, v katerem se nahaja zemljišče tožnikov, program opremljanja še ni bil sprejet, kar med strankami ni sporno. Stališče toženke, da mora ta program sprejeti do 20. 7. 2007, ker da to izhaja iz 1. odstavka 14. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka, ni pravilno. Omenjena določba namreč govori o tem, da se komunalni prispevek na območjih, kjer programi opremljanja še niso usklajeni z Uredbo (so pa torej sprejeti po prejšnjih predpisih), do najdlje 20. 7. 2007 odmerja po dotlej veljavnih predpisih. Glede na prej navedeno razlago 1. stavka 2. odstavka 179. člena ZUreP-1 o dopustnosti uporabe prej veljavnih predpisov pri odmeri komunalnega prispevka, to pomeni, da bi bil komunalni prispevek v obravnavanem primeru lahko odmerjen le v skladu s Pravilnikom o merilih za odmero komunalnega prispevka na podlagi sprejetega programa opremljanja (2. odstavek 1. člena). Ta pa v obravnavanem primeru ni bil sprejet niti po prej veljavnem Zakonu o stavbnih zemljiščih (39. člen).

Do enakega rezultata – torej da so se pri odmeri tudi po uveljavitvi Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka v prehodnem obdobju lahko uporabljali stari programi opremljanja – pripelje tudi razlaga drugega dela določbe 2. odstavka 179. člena ZUreP-1. Z njo je bilo določeno, da po preteku dveh let od sprejema predpisa iz 3. odstavka 140. člena tega zakona (to je Uredbe o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo, Uradni list RS, št. 117/04 z dne 29. 10. 2004), predstavlja osnovo za odmero komunalnega prispevka program opremljanja, pripravljen v skladu s tem predpisom. Zakon je torej dopustil uporabo programov opremljanja stavbnih zemljišč, sprejetih na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih in na njegovi podlagi izdanem Navodilu o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 4/99) še v dveletnem obdobju po sprejemu (ne torej uveljavitvi) Uredbe o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo. Ker pa tudi sprejetje predpisa lahko v razmerju do naslovnikov učinkuje šele, ko so ti z njim seznanjeni, to pa je z njegovo objavo – v konkretnem primeru 29. 10. 2004, je obravnavani dveletni rok potekel 29. 10. 2006. To pomeni, da je stališče toženke, da je imela vse do 20. 7. 2007 čas za sprejem programa opremljanja stavbnih zemljišč, napačno.

Glede na navedeno zato sodišče ugotavlja, da je toženka pri odmeri komunalnega prispevka uporabila predpis, ki v času prvostopenjske odločitve ni več veljal, tudi sicer pa bi bila glede na odsotnost programa opremljanja stavbnih zemljišč podana ovira za njegovo odmero (...)“.

Kot je bilo podrobno obrazloženo v zgoraj povzetem delu obrazložitve prve sodbe, ki jo je tukajšnje sodišče izdalo v tej zadevi, že ob izdaji prve odločbe o odmeri komunalnega prispevka tožečima strankama Odlok ni več veljal in zato ni mogel predstavljati podlage za odmero komunalnega prispevka. To dejstvo se ni v ničemer spremenilo ne s sprejetjem ZPNačrt, ne s sprejetjem Odloka o spremembi Odloka o komunalnem prispevku za Občino Dol pri Ljubljani (Uradni list RS, št. 90/07), s katerim je tožena stranka očitno skušala prilagoditi Odlok določbam ZUreP-1. Kot je bilo že večkrat poudarjeno in obrazloženo, Odlok dne 5. 10. 2007, ko je bil objavljen odlok o njegovi spremembi, po izrecnih in nedvoumnih določbah ZUreP-1 ni več veljal. Z Odlokom o spremembi Odloka o komunalnem prispevku za Občino Dol pri Ljubljani je bil torej spremenjen do takrat že neveljaven predpis, ki zgolj zaradi te spremembe ni „oživel“, oziroma zopet pričel veljati, kot to očitno meni tožena stranka. Iz tega razloga Odloka torej tudi v tokratnem postopku ni mogoče šteti za veljavno pravno podlago, ki bi toženi stranki omogočala odmero komunalnega prispevka.

Prvostopenjski upravni organ je pri izdaji odločbe vezan na zakone in podzakonske akte, ki veljajo v času izdaje te odločbe. Prvostopenjska odločba v obravnavani zadevi je bila izdana dne 26. 1. 2009, torej po pričetku veljavnosti ZPNačrt, ki je po določbi njegovega 113. člena začel veljati dne 28. 4. 2007. Zakonsko podlago za izdajo izpodbijane odločbe torej predstavlja ZPNačrt. Po prehodni določbi 1. odstavka 108. člena tega zakona se postopki za odmero komunalnega prispevka, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po doslej (torej do trenutka uveljavitve ZPNačrt – opomba sodišča) veljavnih predpisih. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, Odloka v času uveljavitve ZPNačrt ni bilo mogoče šteti za veljaven predpis, tako da njegova uporaba nima podlage v določbi 1. odstavka 108. člena ZPNačrt. Besedilo 2. odstavka 108. člena ZPNačrt, na katerega tožena stranka prav tako opira svoje stališče o nadaljnji veljavnosti Zakona o stavbnih zemljiščih in pripadajočih podzakonskih aktov določa, da se do poteka šestih mesecev po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta komunalni prispevek odmerja po do tedaj veljavnih predpisih. Pri interpretaciji te določbe je treba posebej opozoriti na uporabo izraza „do tedaj“, ki lahko smiselno pomeni le, da čas, ki je relevanten za odločitev, katere predpise je treba uporabiti, ni identičen s časom uveljavitve ZPNačrt. Preostala vsebina določbe ta čas veže na dogodek v prihodnosti, namreč na sprejetje občinskega prostorskega načrta. Te zakonske določbe zato ni mogoče razlagati drugače, kot da je namenjena izključno podaljšanju veljavnosti predpisov, ki bodo veljali v času uveljavitve občinskega prostorskega načrta. Povedano drugače: ta določba se v ničemer ne nanaša na morebitno podaljšanje veljavnosti predpisov, ki so veljali pred uveljavitvijo ZPNačrt, temveč izključno na veljavnost predpisov, ki bodo veljali v času uveljavitve občinskega prostorskega načrta. Tožena stranka ne navaja, da bi bil do izdaje izpodbijane odločbe na njenem območju že uveljavljen občinski prostorski načrt, tako da navedeni šestmesečni rok sploh še ni pričel teči in zato določba 2. odstavka 108. člena ZPNačrt v obravnavani zadevi nima nobenega vpliva na uporabo predpisov, ki jih je treba upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka. Do enakega rezultata pripelje tudi primerjava te določbe z zgoraj navedeno določbo 1. odstavka istega člena, ki v tam urejenih primerih določa uporabo predpisov, veljavnih v času uveljavitve ZPNačrt, na povsem drugačen način.

Tudi določbe 104. člena ZPNačrt, na katere se sklicuje tožena stranka, ne dajejo zakonske podlage za odmero komunalnega prispevka na podlagi Odloka. Po določbi 1. odstavka 104. člena ZPNačrt se sicer do izdaje podzakonskih predpisov na podlagi tega zakona uporabljajo, kolikor niso z njimi v nasprotju, podzakonski predpisi, sprejeti na podlagi ZUreP-1. Med te predpise je treba šteti tudi predpise, ki so bili sicer sprejeti pred uveljavitvijo ZUreP-1, vendar jim je ZUreP-1 izrecno podaljšal veljavnost. Kot pa je bilo že obrazloženo, tožena stranka zaradi neveljavnosti Odloka, do katere je prišlo že na podlagi določb ZureP-1, takih predpisov, ki bi se nanašali na obravnavano situacijo, nima. Sodišče je zato na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) tožbi zaradi nepravilne uporabe določb ZPNačrt ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Po drugi strani pa sodišče ne sprejema razlogovanja tožeče stranke, da se je tožena stranka s tem, ko ni sprejela ustreznih podzakonskih aktov za odmero komunalnega prispevka, odpovedala plačilu te dajatve. Tako po določbah Zakona o stavbnih zemljiščih, na katere se – posredno, z uporabo podzakonskih aktov, izdanih na njegovi podlagi – opira tožena stranka, kot tudi na podlagi določb ZUreP-1, ki so veljale v času izdaje prve prvostopenjske odločbe, in tudi po določbah ZPNačrt, ki je pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, je ves čas, in to z bistveno nespremenjeno vsebino, obstajala pravica tožene stranke, zaračunati komunalni prispevek in dolžnost tožeče stranke, ta prispevek poravnati. Kot je sodišče prav tako opozorilo v prej navedeni sodbi, je nesprejetje podzakonskih predpisov lahko le okoliščina, ki vpliva na odmero oziroma na ugotavljanje višine komunalnega prispevka, ne pa tudi na dolžnost plačila tega prispevka. Sodišče pripominja še, da brez ustrezne podlage v podzakonskih aktih komunalnega prispevka sploh ni mogoče odmeriti, torej niti na 0,00 EUR, kot to predlagata tožeči stranki.

Ob nedvomnem obstoju zakonske podlage za obveznost tožečih strank, plačati komunalni prispevek, se glede na gornjo obrazložitev postavlja vprašanje, kako lahko tožena stranka sploh zakonito odmeri komunalni prispevek. V zvezi s tem sodišče ponovno opozarja, da je zakonska podlaga za odmero v vsakem primeru trenutno veljavni zakon, torej ZPNačrt, tudi morebitna uporaba prej veljavnih zakonov oziroma podzakonskih aktov v prehodnem obdobju pa lahko temelji izključno na določbah tega zakona. Po določbi 1. odstavka 108. člena ZPNačrt se postopki za odmero komunalnega prispevka, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po doslej (dotlej) veljavnih predpisih, ki pa jih, kot je bilo obrazloženo, v obravnavanem primeru ni. Komunalni prispevek je zato mogoče odmeriti le z uporabo predpisov, sprejetih na podlagi ZPNačrt, na kar je sodišče poleg ostalega tudi že opozorilo v prej omenjeni sodbi. Ker tako ZPNačrt, kot tudi podzakonski akti, sprejeti na njegovi podlagi, pod določenimi pogoji omogočajo odmero komunalnega prispevka v primeru, če občine ne sprejmejo vseh podzakonskih aktov, tak način odmere po presoji sodišča očitno ustreza tudi namenu zakonodajalca, sanirati situacije, kot je obravnavana.

Tožena stranka bo torej v ponovljenem postopku morala tožečima strankama ponovno odmeriti komunalni prispevek v skladu z ZPNačrt oziroma podzakonskimi akti, sprejetimi na njegovi podlagi. Ob tem izdana odločba v primerjavi s prejšnjo ne bo smela biti v škodo tožečih strank, posamezne postavke pa bo morala tožena stranka tudi ustrezno obrazložiti.

Tožeči stranki sta sicer tudi tokrat zahtevali spremembo izpodbijane odločitve (tožba v sporu polne jurisdikcije), vendar po presoji sodišča tudi tokrat za to niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 65. člena ZUS-1, med drugim, ker narava oziroma stanje stvari tega ne omogoča. Ker pa odločanje v sporu polne jurisdikcije v primeru ugoditve tožbi zajema tudi odpravo izpodbijanega upravnega akta in šele nato odločitev o stvari, je sodišče izpodbijano odločbo zgolj odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Ravnalo je torej kot v primeru, če bi bila vložena zgolj izpodbojna tožba (1. odstavek 33. člena ZUS-1).

Sodišče dodaja še, da je navedba tožene stranke, da ni prejela tožbe in se zato o njej ne more izjasniti, v nasprotju s podatki sodnega spisa. Tožena stranka je z dopisom z dne 13. 2. 2009 sodišče sicer res obvestila, da ni prejela tožbe, vendar ji je bila tožba nato pravilno vročena dne 20. 2. 2009, kar izhaja iz vročilnice na list. št. 12. Prav tako so z vročilnicami izkazane tudi vročitve vseh drugih listin, ki jih je po določbah procesnih predpisov potrebno vročiti toženi stranki.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, sta tožeči stranki v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, dalje Pravilnik). Tožeči stranki smiselno, z navedbo stroškovnika, zahtevata povračilo odvetniških stroškov in sodne takse. Ker je bila zadeva rešena na seji, eno od tožečih strank pa je v postopku zastopal odvetnik, se jima priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).