Jedro

Na podlagi pravnomočne sodbe, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je tožena stranka tožniku izplačala neto nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in regres za letni dopust, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter pogodbeno kazen. Hkrati je zoper pravnomočno sodbo tožena stranka vložila revizijo, ki ji je bilo ugodeno, odločitev je bila spremenjena, tako da je bil tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in reparacijo zavrnjen. S tem je nastal pravni položaj, ko je delavec - toženec zaradi neupravičene pridobitve dolžan prejeto vrniti delodajalcu - tožeči stranki, ker je odpadla pravna podlaga (pravnomočna sodba), na podlagi katere so bila zgoraj navedena izplačila izvršena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 19.348,45 EUR tečejo od 18. 8. 2010 dalje do plačila, višji obrestni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih zneskov do 17. 8. 2010) pa se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti znesek 19.384,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 955,09 EUR od 20. 3. 2008 dalje do plačila, - 13.960,72 EUR od 21. 3. 2008 dalje do plačila in - 4.432,64 EUR od 2. 4. 2008 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.910,22 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma so le-ti nejasni in med seboj v nasprotju, sodišče pa za svojo odločitev ni navedlo pravne podlage. Sodišče navaja, da morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca izpolnjeni štiri kumulativne postavke civilnega delikta, ki pa jih sodišče ni preverjalo oziroma ugotovilo, saj se le sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2009 z dne 22. 6. 2010 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 705/207 z dne 15. 2. 2008. V kolikor bi sodišče štelo, da je poraba denarnih sredstev nedopustno ravnanje, bi se torej moralo opredeliti do tega, ali je toženec ravnal krivdno. Ugotavljati bi moralo predpostavke splošne odškodninske odgovornosti in upoštevati določbo iz 182. člena ZDR, ki je specialni predpis (lex specialis). V ravnanju tožene stranke ni nedopustnega škodljivega ravnanja, saj je nakazilo opravil tožnik na podlagi pravnomočne sodbe. Pojasnjuje, da je bil glavni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi toženčeva prijava za delovno mesto direktorja pri tožeči stranki in njegova pritožba na javni razpis. Direktorica tožeče stranke se ga je že večkrat poskusila „znebiti“, tudi v letu 2001, ko ga je ovadila zaradi kaznivega dejanja vdora v informacijski sistem po prvem odstavku 225. člena Kazenska zakonika. Ni podana niti vzročna zveza niti krivda za uveljavljano škodo. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 269/2007, po kateri tistega, kar je bilo izpolnjeno na podlagi pravnomočne sodbe, ni mogoče zahtevati nazaj s tožbo zaradi neupravičene obogatitve. Opozarja na sodbo št. VS3303943 (Ius-info), po kateri gre za odškodnino (in ne za izplačilo plače), ko delodajalec zaradi nezakonite odpovedi delavcu prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Ker je zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je toženec porabil prejeti denar ter ali ga je njegov pooblaščenec obvestil o vloženi reviziji. Opozarja, da je od nakazila plačal 3.000,00 EUR dohodnine. Sodišče le pavšalno in nekritično sledi navedbam tožeče stranke, ki ni ponudila zadostne trditve podlage glede višine tožbenega zahtevka. Zato zahtevek tudi po višini ni utemeljen. Glede plačila obresti je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 193. člen Obligacijskega zakonika. Dobroverni pridobitelj mora vrniti obresti od vložitve tožbe dalje, tožeča stranka pa ni dokazala, od kdaj je bil delavec nedobroverni pridobitelj. Odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2008 z dne 22. 6. 2010 v nasprotju s 155. členom Ustave RS učinkuje za nazaj ter posega v že pridobljene pravice. Toženec je namreč na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je postala pravnomočna, pridobil pravice iz delovnega razmerja in ima torej odločitev Vrhovnega sodišča lahko učinek le za naprej. Sodišče ni upoštevalo, da si je toženec prizadeval za zmanjšanje škode, prijavljal se je na razpise na prosta delovna mesta, glede katerih pa ni bil uspešen. Niso izpolnjene predpostavke za ugoditev zahtevku zaradi neupravičene pridobitve, saj je za plačilo tožencu obstajala pravna podlaga, pravnomočna sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča. Zaradi socialnih razmer prosi za odlog izvršbe do izčrpanja vseh pravnih sredstev v Sloveniji. Glede na vse okoliščine primera vrnitveni zahtevek ni utemeljen, ker je tožeča stranka dosegla „cilj“, saj mu je prenehalo delovno razmerje. Vrnitev teh sredstev je v nasprotju z načeli humanosti, morale, pravičnosti, enakosti in socialne države.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede teka zakonskih zamudnih obresti je deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna.

V postopku pred delovnim sodiščem je toženec (takrat tožnik, delavec tožene stranke) uveljavljal nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožeča stranka (takrat tožena stranka oziroma delodajalec tožnika). Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, je s sodbo opr št. Pd 376/2006 z dne 4. 4. 2007 (A2) tožbeni zahtevek zavrnilo, po pritožbi tožnika pa je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 705/207 z dne 15. 2. 2008 pritožbi tožnika ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo, ugodilo. Na podlagi navedene (pravnomočne) sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča je tožena stranka tožniku izplačala neto nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in regresa za letni dopust za leto 2008, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pogodbeno kazen po Kolektivni pogodbi za dejavnosti zdravstva in socialnega varstva (Uradni list RS, 15/94, s spremembami; PKP) ter pravdne stroške pred sodiščem prve in druge stopnje, vse v skupnem znesku 19.384,45 EUR. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišča RS ugodilo s sodbo opr. št. VIII Ips 226/2009 z dne 22. 6. 2010 (A4) ter sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je pritožbo zavrnilo in potrdilo (zavrnilno) sodbo sodišča prve stopnje. S tem je nastal pravni položaj, ko je delavec - toženec zaradi neupravičene pridobitve dolžan prejeto vrniti delodajalcu - toženi stranki (sedaj tožeči stranki), ker je odpadla pravna podlaga (pravnomočna sodba), na podlagi katere so bila zgoraj navedena izplačila izvršena.

Po splošnem pravilu iz 1. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami; OZ) je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Skladno s 3. odstavkom 190. člena OZ nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Po določbi 195. člena OZ ni mogoče zahtevati nazaj le neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Po avtentični razlagi 195. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 32/2004) se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. V obravnavani zadevi ne gre za neutemeljeno plačane zneske odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, ki bi bili plačani poštenemu prejemniku. Ker gre za neupravičeno pridobitev, se dolžnost vračanja prejetega ne presoja po pravilih o odškodninski odgovornosti, temveč je odločilna le ugotovitev, da je bil prejemnik obogaten na škodo drugega, ker je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je bilo izplačilo izvršeno. Zato niso pravno relevantne odločilne obširne pritožbene navedbe toženca, da v njegovem ravnanju niso podani elementi civilnega odškodninskega zahtevka iz 131. člena OZ in da je v času brezposelnosti poskušal zmanjševati škodo s prijavami na razpise za prosta delovna mesta. Pritožbeno sodišče se zato do teh navedb ni posebej opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker tožbeni zahtevek temelji na dejstvu, da je tožeča stranka uspela v postopku z izrednim pravnim sredstvom, zaradi česar je pravna podlaga za izplačilo reparacije in stroškov v zvezi z nezakonito izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi odpadla, niso utemeljene pritožbene navedbe, da je njen zahtevek v nasprotju z moralnimi načeli oziroma načelom vestnosti in poštenja iz 1. odstavka 5. člena OZ, z načelom humanosti, pravičnosti, enakosti in socialne države. Toženec je namreč po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje vedel za vloženo revizijo, ki je bila vročena njegovemu pooblaščencu, in se je mogel zavedati, da bo lahko pravnomočna sodba spremenjena. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 226/2008 z dne 22. 6. 2010 po naravi stvari ne more učinkovati „za naprej“, temveč se lahko kot odločitev sodišča v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (ki jih stranke vložijo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje) nanaša le na pravnomočno sodbo. Zato izrednih pravnih sredstev ni mogoče razlagati kot kršitev ustavnega načela prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. RS/I, št. 33/1991, s spremembami; URS), ki se nanaša na prepoved povratne veljavnosti zakonom, podzakonskih aktov in splošnih aktov, ne pa konkretnih oziroma individualnih pravnih aktov.

Ker je bila sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 705/207 z dne 15. 2. 2008 spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2009 z dne 22. 6. 2010, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za vračilo vtoževanega zneska 19.384,45 EUR. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožeča stranka ni navedla ustrezne trditvene podlage oziroma da ni dokazala utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, saj je predložila listinsko dokumentacijo (nakazila, izplačilne liste in sporočila o prometu/stanju na računu - A9 do A17), iz katere izhaja, da so bili vtoževani zneski plačani tožencu.

Pritožba je delno utemeljena le glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov glavnice. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba po določbi 193. člena ZPP vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Bistveno za določitev, od kdaj tečejo zamudne obresti, je torej ugotovitev, ali je bil toženec v času, ko je prejel neto nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, regres za letni dopust za leto 2008, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pogodbeno kazen po PKP ter pravdne stroške pošten ali nepošten pridobitelj. V načelnem pravnem mnenju, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo na občni seji dne 30. 6. 2004 in v zadevah opr. št. II Ips 154/2003 in II Ips 371/2006 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da kadar stranka na podlagi pravnomočne sodbe plača, obenem pa oškodovanca obvesti, da namerava vložiti revizijo in da plačuje zgolj zato, da se izogne izvršbi, to izključuje dobro vero stranke, ki je plačilo prejela oz. ji nalaga breme, da prejetega denarja še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi. Ker so bila vsa obravnavani zadevi vsa izplačila izvršena 20. 3., 21.3. in 2. 4. 2008, toženec pa ob prejemu teh izplačil ni vedel za vloženo revizijo, temveč je bil o vloženi reviziji obveščen 8. 4. 2008, je bil v času pridobitve pošten pridobitelj. Zato je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 18. 8. 2010 dalje, ko je toženca pisno pozvala na vrnitev neupravičeno prejetega zneska (A18). V tem delu je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od 17. 8. 2010 dalje do plačila, višji obrestni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih zneskov do 18. 8. 2010) pa zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določili 2. odstavka 165. člena ter 155. člena ZPP.