Jedro

Senat višjega sodišča o seji ni obveščal obdolženca in njegovega zagovornika, čeprav sta predlog podala ob sklicevanju na določbe 378. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/2014. Za postopek s pritožbo zoper sklep po prvem odstavku 403. člena ZKP smiselna uporaba 378. člena ZKP ni predvidena. Izjema je določena v drugem odstavku 403. člena ZKP, vendar le, ko gre za sklep iz 492. člena ZKP, ki ni predmet tega pritožbenega preizkusa. Pritožnik pa se tudi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/2014 z dne 9. 2. 2017, saj prezre, da se ta nanaša na primere odločanja o krivdi kot glavni stvari v kazenskem postopku, o čemer pa sodišče prve stopnje v konkretnem postopku ni odločalo.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega I.R. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru predlog za izločitev dokazov z dne 20. 1. 2017, ki ga je podal zagovornik obdolženega I.R. iz Odvetniške družbe V., zavrnila. Iz predloga izhaja, da je zahteval izločitev vseh dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Kpd 12533/2012 z dne 4. 4. 2012 in vseh tistih, ki so bili pridobljeni na podlagi dokazov, pridobljenih na podlagi te odredbe. Iz obširnega predloga za izločitev dokazov je mogoče povzeti, da naj bi bil zaseg predmetov na podlagi navedene odredbe nezakonit ter da naj ne bi obstajali zadostni razlogi za sum storitve kaznivega dejanja za izdajo odredb s strani preiskovalne sodnice. Iz zahteve še izhaja, da naj bi istovrstne pomanjkljivosti imela tudi odredba zaradi preiskave elektronskih in z njo povezanih naprav ter elektronskih podatkov (elektronskih naprav, ki jo je Okrožno sodišče v Mariboru izdalo 17. 5. 2012).

2. Proti takemu sklepu je obdolženčev zagovornik vložil obširno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitev temeljnih človekovih pravic iz Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter kršitev človekovih pravic iz Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da o seji, na kateri bo obravnavalo pritožbo, obvesti obdolženega in zagovornika ob smiselnem upoštevanju 378. člena ZKP ter nedavne odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-171/14 ter da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se nezakonito pridobljeni dokazi izločijo oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču po preiskovalni sodnici.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Senat višjega sodišča o seji ni obveščal obdolženca in njegovega zagovornika, čeprav sta predlog podala ob sklicevanju na določbe 378. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/2014. Za postopek s pritožbo zoper sklep po prvem odstavku 403. člena ZKP smiselna uporaba 378. člena ZKP ni predvidena. Izjema je določena v drugem odstavku 403. člena ZKP, vendar le, ko gre za sklep iz 492. člena ZKP, ki ni predmet tega pritožbenega preizkusa. Pritožnik pa se tudi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/2014 z dne 9. 2. 2017, saj prezre, da se ta nanaša na primere odločanja o krivdi kot glavni stvari v kazenskem postopku, o čemer pa sodišče prve stopnje v konkretnem postopku ni odločalo.

5. Pritožbeni senat ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje o predlogih za izločitev dokazov, ki so bili zbrani na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Kp 12533/2012 z dne 4. 4. 2012 in vseh tistih, ki so bili pridobljeni na podlagi dokazov, pridobljenih na podlagi te odredbe, doslej odločali že dvakrat. Tako je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru s sklepom I Kpr 28853/2013 z dne 5. 1. 2016 na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP kot neutemeljen zavrnila predlog za izločitev dokazov, ki ga je podala zagovornica osumljenega B.B., mag. N.B. in s katerim je predlagala, da se izločijo dokazi, ki so bili zbrani na podlagi prej omenjene odredbe Okrožnega sodišča v Mariboru in vseh tistih, ki so bili pridobljeni na podlagi dokazov, pridobljenih na podlagi te odredbe. Pritožbeno sodišče je o pritožbi osumljenčeve zagovornice odločilo s sklepom V Kp 28853/2013 z dne 28. 9. 2016, ko jo je zavrnilo kot neutemeljeno.

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom I K 12533/2012 z dne 17. 1. 2017 zavrnilo predlog zagovornice obdolženega B.B. in predlog zagovornice obdolžene B.S. za izločitev odredbe preiskovalne sodnice I Kpd 12533/2012 z dne 4. 4. 2012 in dokazov, ki so bili pridobljeni na njeni podlagi. Pritožbeno sodišče je o pritožbah zagovornic obeh obdolžencev odločilo s sklepom V Kp 12533/2012 z dne 23. 3. 2017, ko je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

7. V izpodbijanem sklepu preiskovalna sodnica v točki 4a-r niza razloge, ki jih navaja zagovornik obdolženca v predlogu za izločitev dokazov. V točkah od 10 do 53 pa preiskovalna sodnica argumentirano navaja razloge zakaj predlogu za izločitev dokazov ni mogoče ugoditi in zakaj so doslej zbrani dokazi na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Kpd 12533/2012 z dne 4. 4. 2012 zakoniti. Obdolženčev zagovornik v obširni pritožbi graja takšno odločitev sodišča prve stopnje s splošno ugotovitvijo, da so dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi zgoraj omenjene odredbe sodišča in vsi tisti, ki so bili pridobljeni na podlagi dokazov, pridobljenih na podlagi te odredbe, nezakoniti.

8. Iz sklepov Okrožnega sodišča v Mariboru I Kpr 28853/2013 z dne 5. 1. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru V Kp 28853/2013 z dne 28. 9. 2016 in Okrožnega sodišča v Mariboru I K 12533/2012 z dne 17. 1. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru V Kp 12533/2012 z dne 23. 3. 2017 izhaja, kot je že bilo zapisano v točkah 5 in 6, že dvakrat odločeno o predlogih za izločitev istih dokazov, ki se sedaj izločajo v tej zadevi. Pritožbeno sodišče se povsem strinja z odločitvami tako sodišča prve stopnje v citiranih sklepih in vsebino citiranih sklepov pritožbenega sodišča. Ker pritožba zagovornika obdolženega I.R. kljub obširnosti ne navaja ničesar takega, kar ne bi bilo preizkušeno na pritožbeni stopnji že dvakrat, se pritožbeno sodišče sklicuje na obširne razloge, ki jih je navedlo v obeh sklepih in jim v izogib ponavljanju nima prav ničesar za dodati.

9. Pritožbeno sodišče še dodaja, da glede vseh preostalih pritožbenih navedb v vseh treh obravnavanih zadevah, na katera v sklepih ni bilo odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so glede na fazo postopka preuranjena, bodisi nepomembna, bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

10. Iz vseh navedenih razlogov pritožbi zagovornika obdolženega I.R. ni mogoče ugoditi, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo po tretjem odstavku 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.