Jedro

Če tujec, ki prosi za dovoljenje za stalno prebivanje, v vlogi zatrjuje, da 3 leta živi v R Sloveniji, ni pa imel v RS prijavljenega niti stalnega niti začasnega prebivališča, ni mogoče šteti da izpolnjuje pogoj 3-letnega neprekinjenega prebivanja v R Sloveniji, ki ga za izdajo dovoljenja določa zakon.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 20.5.1993, s katero je je bila zavrnjena tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 16. člena zakona o tujcih, ker še ne prebiva na območju Republike Slovenije najmanj tri leta neprekinjeno na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Po navedeni določbi zakona namreč za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ne zadostuje, da prosilec tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije, ampak je potreben še dodaten pogoj, da gre za prebivanje na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, ki ga je bilo tožniku mogoče izdati šele po 25.2.1992, ko so zanj, kot državljana bivše SFRJ, začele veljati določbe zakona o tujcih.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Napačna uporaba 16. člena zakona o tujcih je v tem, da se mu tri leta neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji šteje šele od 25.2.1992, ne upošteva pa se triletno bivanje v Republiki Sloveniji pred tem datumom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v Sloveniji še ne prebiva neprekinjeno tri leta na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, za katerega je bil dolžan zaprositi po 26.2.1992. Nikoli pa tudi ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji po prejšnjih predpisih, kar bi, če bi taka prijava trajala najmanj tri leta, zadoščalo za izpolnitev pogoja iz 16. člena zakona o tujcih. Tožena stranka še navaja, da tudi sicer tožnikov študij ni časovno neomejen, da bi predstavljal upravičen razlog za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Tožba ni utemeljena.

Dovoljenje za stalno prebivanje tujca se lahko izda ob pogojih določenih v 1. odstavku 16. člena in 2. odstavku 13. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I). Po navedenih določbah se takšno dovoljenje izda tujcu, če sta izpolnjena dva pogoja. Prvi pogoj je, da tujec najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, drugi pogoj pa je, da obstoji vsaj eden od razlogov, primeroma navedenih v 2. odstavku 13. člena zakona, ki opravičujejo daljše prebivanje na območju Republike Slovenije. V obravnavanem primeru, ko iz predloženih upravnih spisov (tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in iz pritožbenih navedb) izhaja, da tožnik, čeprav po lastnih navedbah živi v Sloveniji od septembra 1989, v času od 8.11.1990 do 8.11.1991 ni imel prijavljenega niti stalnega niti začasnega prebivališča v Sloveniji, je pravilen zaključek prvostopnega upravnega organa, da tožnik že prvega pogoja iz 16. člena zakona ne izpolnjuje. Zato je bila tožnikova pritožba utemeljeno zavrnjena. Kaj drugega glede prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča pa tožnik tudi v tožbi ne navaja.

Glede na navedeno je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstasvka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).