Jedro

Tako iz izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje, kot tudi iz mnenja invalidske komisije prve stopnje izhaja, da je pri tožniku podana organska osebnostna motnja. Gre torej za bolezen, ki kot taka tudi ni vključena v Seznam telesnih okvar. V predmetni zadevi tako niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2017 in št. ... z dne 9. 2. 2017 ter da se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da je pri njemu podana I. kategorija invalidnosti že od 12. 4. 2006 dalje. Sedaj pa se izpostavlja, da pri njemu ni nobene invalidnosti, niti telesne okvare. S tem pa se nikakor ne strinja. Pojasnjuje, da mu je delovno razmerje prenehalo 31. 1. 1993. S tem v zvezi so bili tudi sproženi postopki zoper delodajalca, vendar pa s svojimi zahtevami ni bil uspešen. Obširno opisuje tudi zdravstvene težave. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 2. 2017. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik pri toženi stranki 28. 11. 2016 vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Kot to pojasnjuje že sodišče prve stopnje Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 ne omogoča več priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro kot so le to pred sprejemom navedenega zakona omogočali in urejali prejšnji predpisi. V tretjem odstavku 403. člena ZPIZ-2 je kot izjema določeno, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja, vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o Seznamu telesnih okvar (Seznam TO)3 pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. in 149. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1)4, vendar le za poškodbo pri delu ali za poklicno bolezen.

7. Tako iz izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 30. 5. 2017, kot tudi iz mnenja invalidske komisije prve stopnje z dne 12. 1. 2017 izhaja, da je pri tožniku podana organska osebnostna motnja. Gre torej za bolezen, ki kot taka tudi ni vključena v Seznam TO. V predmetni zadevi tako niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Sodišče je zato utemeljeno tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

8. Glede pritožbenih navedb, da naj bi iz ugotovitev izhajalo, da pri tožniku ni invalidnosti, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je potrebno razlikovati med priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro in priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja, konkretno pravice do invalidske pokojnine. Tožnik je bil s pravnomočno odločbo že razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, kot to tudi sam pojasnjuje v pritožbi in odločitev v predmetni zadevi na navedeno odločitev nima nikakršnega vpliva. Tožnik je tako še vedno invalid I. kategorije invalidnosti od 12. 4. 2006 dalje, kot je bilo to razsojeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 2915/2006 z dne 19. 3. 2008. Tudi v navedeni sodbi je bilo ugotovljeno, da je tožnikova invalidnost posledica bolezni. Glede ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ravnanje delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja oziroma tožnikovega pooblaščenca, ki ga je zastopal v sporu zoper delodajalca, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da omenjene navedbe na rešitev sporne zadeve nimajo nikakršnega vpliva. V sporni zadevi se je namreč ugotavljalo zgolj, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, torej ali gre za telesno okvaro, ki je kot taka vključena v Seznam TO in v primeru, če bi bila ugotovljena telesna okvara iz že omenjenega seznama, bi moral biti izpolnjen še nadaljnji pogoj, to pa je, da bi bila telesna okvara posledica poklicne bolezni oziroma poškodbe pri delu. Vse omenjeno pa, kot je bilo že pojasnjeno, ni bilo izkazano in je bil zato tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. SFRJ, št. 38/83 in 66/89. 4 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.