Jedro

V kolikšni meri in na kakšen način bo tožena stranka, ki ji je naloženo, da o odmeri in izplačevanju tožnikove starostne pokojnine odloči s posebno odločbo, upoštevala tožnikovo zavarovalno dobo, dopolnjeno po ponovni vključitvi v obvezno zavarovanje, je odvisno od najugodnejše variante izračuna v skladu z načelom varstva pravic strank iz upravnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe odpravilo odločbi št. ... z dne 8. 6. 2010 in z dne 27. 8. 2010, s katerima je tožena stranka dokončno odločila, da se zavrne tožnikova zahteva za izplačilo polovice starostne pokojnine od 1. 5. 2010 dalje ter sklenila, da stroškov postopka ni. V II. točki izreka je tožniku priznalo pravico do izplačila polovice starostne pokojnine od 1. 5. 2010 dalje. S III. točko izreka je toženi stranki naložilo, da o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine tožniku odloči s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe ter mu v istem roku vse zapadle zneske pokojnine izplača. Toženo stranko je v IV. točki izreka obvezalo, da tožniku izplača odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan do plačila in sicer v roku 60 dni po plačilu dajatev iz III. točke izreka. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 458,64 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, po poteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Zoper odločitev v II., III. in IV. točki izreka se je zaradi bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da tožniku prizna pravico do izplačevanja polovice starostne pokojnine od 1. 5. 2010 dalje, odmerjene z odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 7. 2009, z vsemi nadaljnjimi uskladitvami in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska do plačila, vse v 15 dneh ter odločitev v III. in IV. točki izreka prvostopenjske sodbe razveljavi. Podrejeno tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo (v celoti) razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu v novo sojenje. Navaja, da je z odločitvijo v III. točki izreka sodišče ugodilo zahtevku z uporabo določbe 180. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 – Odl. US, 114/06 – ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 – ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 – ZIUZGK, 7/10, 27/10 – Odl. US, 38/10 – ZUKN, 56/10, 79/10 – ZPKDPIZ, 94/10 – ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 – Odl. US, 105/11 – Odl. US, 61/10 – ZSVarPre, 40/11 – ZSVarPre-A in 110/11 – ZDIU12), čeprav tožnik takšnega zahtevka ni uveljavljal. Tožnik je namreč zahteval, da se mu prizna pravica do izplačila polovice starostne pokojnine od 1. 5. 2010 dalje, z vsemi pripadajočimi povišanji, ob upoštevanju odločbe tožene stranke o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 21. 7. 2009, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska starostne pokojnine do plačila, v 8 dneh. Tožnik ni zahteval ponovne odmere starostne pokojnine po določbi 180. člena ZPIZ-1, odločitev prvostopenjskega sodišča v III. točki izreka zato ni pravilna in zakonita. Prekoračilo je tožbeni zahtevek, s čimer je kršilo načelo vezanosti na zahtevek iz 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – Odl. US, 121/08 – Skl. US, 57/09 – Odl. US, 12/10 – Odl. US, 50/10 – Odl. US in 107/10 – Odl. US) ter s tem storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo določbo 180. člena ZPIZ-1. Kot uživalec pokojnine je tožnik ponovno vstopil ter je še vedno vključen v zavarovanje s polovico polnega delovnega časa. Ponoven vstop upokojenca v zavarovanje pomeni le, da se mu priznana pokojnina za čas ponovnega zavarovanja ne izplačuje oziroma se mu izplačuje le polovica že priznane pokojnine. V obravnavanem primeru je zato potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 in mu priznati pravico do izplačila polovice starostne pokojnine, odmerjene z odločbo z dne 21. 7. 2009, z vsemi nadaljnjimi uskladitvami. Sodišče odveč opozarja na kazensko odgovornost uradnih oseb, predvsem zato, ker se je tožena stranka v odločbah pravilno sklicevala na še vedno veljavno zakonsko določbo 178. člena ZPIZ-1. Z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-358/04-13 je bila ugotovljena neustavnost prvega odstavka 58. člena in 178. člena ZPIZ-1 ter državnemu zboru naložena odprava neskladnosti v roku 9 mesecev, kar ni bilo izvršeno. Tožena stranka je pri odločitvi upoštevala pravilno ugotovljeno dejansko stanje in veljavne določbe materialne zakonodaje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, kot jih navaja pritožba, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je zakonito odpravilo dokončno odločbo tožene stranke, s katero je zavrnila zahtevo za izplačilo polovice starostne pokojnine od 1. 5. 2010 dalje. Pri odločitvi se je pravilno oprlo na določbo 180. člena ZPIZ-1 o ponovni odmeri pokojnine v primeru ponovnega vstopa v zavarovanje, kot ga omogoča 178. člen ZPIZ-1. Določbi teh dveh členov ZPIZ-1 sta vključeni v isto poglavje, med seboj se dopolnjujeta in se ne izključujeta. Tožniku je bila s pravnomočno odločbo Območne enote N. tožene stranke od 16. 7. 2009 dalje priznana pravica do starostne pokojnine, ki jo je očitno tudi začel uživati. Po tem je tožnik z 18. 7. 2009 ponovno začel opravljati dejavnost, na podlagi katere je bil zavarovan, tožena stranka je zato z odločbo št. ... z dne 27. 8. 2009 s 17. 7. 2009 ustavila izplačevanje starostne pokojnine, kar je utemeljila z določbo prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1. Tožnik je starostno pokojnino dejansko užival le dva dni, in sicer 16. in 17. 7. 2009, kar izhaja tudi iz pravnomočne odločbe tožene stranke z dne 2. 10. 2009, priložene v upravnem spisu, v kateri je odločila, da je v obdobju od 18. 7. 2009 do 31. 8. 2009 prejel preveč izplačano starostno pokojnino ter letni dodatek in je preveč prejeti znesek dolžan vrniti toženi stranki. Tožnik je z 18. 7. 2009 ponovno pridobil lastnost zavarovanca in se mu pokojnina ni več izplačevala. Sodišče prve stopnje ni odločilo o višini polovice starostne pokojnine, saj je odločitev o tem v III. točki izreka, v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04 – popr., 61/04 – ZPMSPDSS, 45/08 – ZArbit, 45/08 – ZPP-D, 33/10 – Skl. US in 47/10 – Odl. US) naložilo toženi stranki. Določbi drugega odstavka 178. člena in 180. člena ZPIZ-1 o ponovni odmeri pokojnine pomenita materialno pravo, na pravilno uporabo materialnega prava pri odločanju o pravicah, ki so po prvem odstavku 5. člena ZPIZ-1 tudi neodtuljive osebne pravice, je dolžna paziti tožena stranka. Po prvem odstavku 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10) je dolžna omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, poskrbeti mora, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Pred izdajo odločbe je tožena stranka dolžna omogočiti zavarovancem, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, kot določba prvi odstavek 138. člena ZUP. To pomeni, da bo tožena stranka, tudi na podlagi odločitve prvostopenjskega sodišča v III. točki izreka o odmeri in izplačevanju polovice starostne pokojnine, odločila ob upoštevanju največje koristi stranke in to z uporabo drugega odstavka 178. člena v zvezi s 180. členom ZPIZ-1, in ob upoštevanju, da je bil tožnik po pridobitvi pravice do starostne pokojnine ponovno vključen v obvezno zavarovanje od 18. 7. 2009 dalje. Sodišče prve stopnje je zato, v skladu s tožnikovo zahtevo, da se mu pokojnina izplačuje v polovičnem znesku, pravilno naložilo toženi stranki, da ponovno odloči o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine. V kolikšni meri in na kakšen način bo upoštevala zavarovalno dobo po 18. 7. 2009, je odvisno od najugodnejše variante izračuna v skladu z omenjenim načelom varstva pravic strank iz ZUP.

Pritožba tožene stranke zoper odločitev v IV. točki izreka prvostopenjske sodbe ni obrazložena. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti po 276. členu ZPIZ-1. Odločitev je celo ugodnejša, kot jo zahteva tožena stranka s pritožbo, ker je sodišče določilo 60 dnevni rok za plačilo zamudnih obresti po plačilu glavnice, kot je določena v III. točki izreka. Odškodninska odgovornost zavoda je po materialnem pravu določena za škodo, ki jo je dolžan nadomestiti v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe, torej do plačila. Nadomestilo škode ima stranka pravico zahtevati oziroma jo je zavod dolžan izplačati v vsakem primeru, ko je dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. S pravilno uporabo materialnega prava bo tožena stranka, na podlagi 276. člena ZPIZ-1, tudi obračunala in izplačala zamudne obresti od obračunanih polovičnih zneskov pokojnine za čas po 1. 5. 2010 dalje in sicer od vsakomesečne razlike oziroma zneska od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan (po Sklepu o dnevih izplačevanja denarnih dajatev, Ur. l. RS, št. 1/93, je to zadnji delovni dan v mesecu) do plačila, saj do nepravilne odločbe o priznanju pravice, odmeri in izplačevanju polovice pokojnine ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca, delodajalca oziroma druge osebe, temveč zaradi nezakonitega postopka tožene stranke in v posledici zaradi nezakonitosti izpodbijanih odločb. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.