Jedro

Delodajalec nima pravice, da delavcu enostransko odredi (oz. beleži) koriščenje dopusta. Takšno enostransko ravnanje vpliva na dejansko izrabo dopusta, saj ga delavec posledično ne more več koristiti. Zaradi ravnanja delodajalca je tožnici nastala škoda, saj pravica do plačanega letnega dopusta poleg same odsotnosti z dela (dejanske izrabe dopusta) vključuje tudi pravico do plačila. Ta pravica je povsem premoženjska, zato je tožnica upravičena do odškodnine za premoženjsko škodo v višini nadomestila plače, ki bi ji bila izplačana, če bi koristila letni dopust.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi nezakonitost sklepa tožene stranke z dne 1. 6. 2020 in z dne 15. 7. 2020, ter da je tožnica upravičena do odsotnosti z dela zaradi višje sile v času od 18. 5. 2020 do 31. 5. 2020 in ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške predsodnega postopka v višini 186,66 EUR, v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Sklenilo je, da se zaradi delnega umika tožbe postopek v delu, v katerem zahteva tožnica obračun odškodnine v bruto višini 82,26 EUR in izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ustavi (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni od vročitve sodbe obračunati odškodnino od bruto zneska 740,38 EUR in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2022 do plačila (III. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da tožena stranka vztraja pri stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje odškodninski tožbeni zahtevek tožnice zavreči, saj ta v smislu določb 27. člena Zakona o državnem odvetništvu k tožbi ni predložila potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora. Zakon o državnem odvetništvu namreč določa, da določbe glede obveznega predhodnega postopka ne veljajo za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, vendar pa po mnenju tožene stranke odškodninski zahtevek tožnice za plačilo odškodnine ne predstavlja uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih, ko je navedlo, da je odškodninska terjatev čista denarna terjatev. Pri tem je spregledalo, da se glede uveljavljanja pravic pri delodajalcu za javne uslužbence ne uporabljajo določbe ZDR-1, ampak določbe Zakona o javnih uslužbencih, ki v 24. členu izrecno določa način pravnega varstva, katerega se morajo posluževati javni uslužbenci. Če javni uslužbenec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi. Sodno varstvo je dovoljeno pod pogojem, da javni uslužbenec izkoristi možnost pritožbe (peti odstavek 24. člena ZJU). Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno uporabilo določbe 140. člena ZJU, da je podala tožnica zadostno trditveno podlago glede vseh predpostavk odškodninske obveznosti tožene stranke in ker sodišče v izpodbijani sodbi ni obrazložilo razloge za sklep, da v konkretnem primeru so podani vsi elementi civilnega delikta tožene stranke, sodbe ni mogoče preizkusiti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tožene stranke ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v predmetni zadevi podana zatrjevana škoda in velja kvečjemu obratno, da bi tožnici nastala škoda, če njena odsotnost ne bi bila opredeljena kot koriščenje letnega dopusta, saj bi to dejansko pomenilo, da je neupravičeno odsotna z dela. Tožnica zaradi izplačila nadomestila za letni dopust ni bila v ničemer prikrajšana. Po prvem odstavku 36. člena ZDR-1 je vsak delavec dolžan obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale ne izpolnjevanje pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. V pogodbi o zaposlitvi tožnice so podrobno določene obveznosti delavca in med drugim tudi izhaja, da je neopravičen izostanek z dela tri dni zaporedoma, če je zaradi tega oviran delovni proces okvalificiran kot ravnanje, ki glede na naravo dela, ki ga delavec opravlja ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno in moralno škoduje ali bi lahko škodoval interesom delodajalca, zato se jih je delavec dolžan vzdržati. Dejstvo, da je bila tožnica brez pravne podlage odsotna, tako izkazuje njeno protipravno ravnanje in ne protipravnega ravnanja tožene stranke. Ker je tožnica bila odsotna brez opravičljive podlage, je bila dolžna odsotnost opravičiti ali z bolniško odsotnostjo ali z letnim dopustom. Zato je neupravičeno odsotnost tožnice z dela, v relevantnem obdobju, tožena stranka pokrila z letnim dopustom, zato je nerazumljiv in nesprejemljiv sklep sodišča prve stopnje, da je podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo tožnici. Ravno protipravno ravnanje tožnice, ki od 18. 5. 2020 ni prišla na delo, čeprav ni imela pravno opravičljivega razloga, je bil sprožilni dejavnik, ki je v vzročno posledični zvezi s poznejšimi ravnanji tožene stranke. Na obstoj protipravnega ravnanja tožene stranke ne morajo vplivati niti okoliščine, ki jih pri argumentaciji izpostavlja sodišče prve stopnje v 27. točki obrazložitve. Res je, da je tožena stranka vlogi tožnice odločila za nazaj, vendar tožnica brez odobrene odsotnosti ne bi smela biti odsotna z dela. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno očitalo toženi stranki, da bi kot delodajalka morala spremljati veljavno zakonodajo, saj je veljavno zakonodajo bila dolžna spremljati tudi tožnica. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala vse trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je na policijski postaji neposredno predpostavljeni zaposlenim komandir oziroma načelnik policijske postaje, ki piše tedenske razporede dela, ki se jih policisti in drugi zaposleni morajo držati in delati v skladu z razporedom, odobri dopust in druge odsotnosti. Po razporedu za sporno obdobje, pa je bila za tožnico predvidena odsotnost zaradi višje sile, zato so vsi pritožbeni očitki tožene stranke nerelevantni. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitana bistvena kršitev postopka je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Tožena stranka to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje ter uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, zato očitana kršitev ni podana.

7. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica dne 12. 5. 2020 zaradi ukrepa zaprtja vrtcev vložila pisno vlogo za odobritev odsotnosti z dela od 18. 5. 2020 dalje do prenehanja razlogov za zaprtje vrtcev in šol; da je bila tožnica odsotna z dela od 18. 5. 2020 do 1. 6. 2020, ko se je vrnila na delo; da je tožena stranka s sklepom št. ... z dne 1. 6. 2020 odločila, da je vloga tožnice za odobritev odsotnosti z dela neutemeljena in da tožnica od 18. 5. 2020 dalje ni upravičena do odsotnosti z dela zaradi višje sile; da je tožnica zoper ta sklep vložila pritožbo z dne 15. 6. 2020, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom z dne 15. 7. 2020 zavrnila; da je tožnica mati dveh mladoletnih otrok, ki sta maja 2020 obiskovala vrtec in da je tožnica za oba sinova predložila zdravniški potrdili pediatrinje z dne 20. 5. 2020. 8. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z ugovorom tožene stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi in sicer, da tožnica hkrati z vložitvijo tožbe ni predložila potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku skladno z 27. členom Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv; Ur. l. RS, št. 23/2017), pravilno sklicevalo na šesti odstavek citiranega člena, ki določa, da določbe tega člena, glede predhodnega postopka, ne veljajo za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja. Predmetni odškodninski zahtevek vsekakor predstavlja uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče spregledalo, da se glede uveljavljanja pravic pri delodajalcu za javne uslužbence ne uporabljajo določbe ZDR-1, ampak določbe Zakona o javnih uslužbencev. ZJU v 24. členu določa, da če javni uslužbenec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovi pravic iz delovnega razmerja, ima pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja je dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Sodno varstvo je dovoljeno pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnosti pritožbe. V konkretnem delovnem sporu sta bila predmet presoje sklepa tožene stranke, ki sta se nanašala na odsotnost tožnice z dela. S sklepom št. ... z dne 1. 6. 2020 je tožena stranka odločila, da je vloga tožnice za odobritev odsotnosti z dela neutemeljena in da tožnica od 18. 5. 2020 dalje ni upravičena do odsotnosti z dela zaradi nastanka višje sile. Tožnica je zoper sklep vložila pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom št. ... z dne 15. 7. 2020 zavrnila. Sklepa je nato tožnica izpodbijala v sodnem postopku.

10. Neutemeljene so obsežne pritožbene trditve, da tožnica ni dokazala, da ji je nastala zatrjevana škoda zato, ker ji je tožena stranka kršila pravice iz delovnega razmerja. Po mnenju tožene stranke bi tožnici nastala škoda (izguba zaposlitve zaradi neopravičenega izostanka z dela), če njena odsotnost ne bi bila opredeljena kot koriščenje letnega dopusta, saj bi to dejansko pomenilo, da je bila neupravičeno odsotna z dela. Neutemeljene so tudi obsežne pritožbene trditve, da bi tožnica utrpela bistveno večjo škodo, če bi tožena stranka zoper njo delovno pravno ukrepala zaradi neopravičene odsotnosti z dela, zato ravnanje tožene stranke ni mogoče označiti kot protipravno. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive izpovedi priče A. A. pravilno ugotovilo, da je bila tožnica od 18. 5. 2020 do 31. 5. 2020 odsotna z dela na podlagi obvestila kadrovske službe in v dogovoru s komandirjem, zato ji v nobenem primeru ne bi bilo mogoče očitati neopravičene odsotnosti z dela, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Tožnica je 18. 5. 2020, v dogovoru s komandirjem A. A., ostala doma zaradi varstva otrok, zaradi zaprtja vrtcev. A. A. je izpovedal, da mu je tožnica dne 12. 5. 2020 izročila vlogo za odobritev odsotnosti z dela zaradi varstva otrok, zaradi zaprtja vrtcev, in da se je na drugi strani vloge podpisal ter jo odstopil službi direktorja PU B. Tožnici je nadrejeni, ki ji je tudi sicer odobraval odsotnosti z dela, nedvomno odobril odsotnost z dela od 18. 5. 2020 dalje in sicer zaradi varstva otrok (zaradi višje sile), kot je to izrecno pojasnil, in je bila odsotnost tožnice iz tega razloga zabeležena tudi v razporedu dela. A. A. je izpovedal tudi, da se je glede odsotnosti tožnice pogovarjal z C. C., slednja pa se je pogovarjala z ministrstvom, ki ji je zagotovilo, da bo vloga tožnice odobrena. Glede na navedeno so neutemeljene obsežne pritožbene trditve, da je pravzaprav tožnica povzročila toženi stranki škodo zaradi neopravičene odsotnosti z dela in da bi tožena stranka zoper njo zaradi neopravičene odsotnosti lahko delovno pravno ukrepala.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožnica podala zadostno trditveno podlago glede vseh predpostavk odškodninske obveznosti, glede katerih je bilo na njej trditveno breme. Iz navedb tožnice izhaja, da ji je tožena stranka kršila pravice iz delovnega razmerja s protipravnim ravnanjem (ko ji je po odobritvi odsotnosti z dela s strani nadrejenega A. A. zaradi varstva otrok, torej zaradi višje sile, naknadno, ko se je vrnila na delo, za ta isti čas, za nazaj enostransko beležila oz. odredila koriščenje 9 dni letnega dopusta), in da ji je nastala škoda, ker navedenih dni odrejenega (dejansko brisanega) dopusta ne bo mogla koristiti. Delodajalec nima pravice, da delavcu enostransko odredi (oz. beleži) koriščenje dopusta. Takšno enostransko ravnanje1 vpliva na dejansko izrabo dopusta, saj ga delavec posledično ne more več koristiti. Zaradi ravnanja delodajalca je tožnici nastala škoda,2 saj pravica do plačanega letnega dopusta poleg same odsotnosti z dela (dejanske izrabe dopusta) vključuje tudi pravico do plačila. Ta pravica je povsem premoženjska, zato je tožnica upravičena do odškodnine za premoženjsko škodo v višini nadomestila plače, ki bi ji bila izplačana, če bi koristila letni dopust.3

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med strankama niti ni bilo sporno, da je tožena stranka tožnici po izdaji sklepa, s katerim je zavrnila vlogo za odobritev odsotnosti z dela zaradi višje sile, enostransko odredila beleženje 9 dni letnega dopusta. Dejstvo, da je o vlogi tožnice tožena stranka odločila po odsotnosti tožnice in za nazaj, ne more iti v škodo tožnice, kot je to pravilno ugotovilo sodišče. Pravilno je sodišče tudi zaključilo, da je tožena stranka s tem, ko je tožnici enostransko odredila beleženje dopusta, pri tem pa ji niti ni pojasnila, zakaj so ji evidentirali letni dopust in v zvezi s tem ni izdala sklepa, ki bi ga tožnica lahko izpodbijala, tožnici kršila pravico iz delovnega razmerja (pravico do letnega dopusta). Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na sodno prakso (sodba VDSS opr. št. Pdp 719/2018) in sicer, da delavcu za neizrabljen dopust po krivdi delodajalca pripada odškodnina najmanj v višini nadomestila, ki ga bi prejel za čas neizrabljenega dopusta, v kolikor delavec ne dokaže, da je utrpel višjo škodo.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela (154. člen ZPP), tožnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Dejansko gre v obravnavanem primeru za naknadno spremembo beleženja vrste upravičene odsotnosti tožnice z dela in za izbris 9 dni letnega dopusta. 2 Škoda je v tem primeru enaka koristi, ki bi jo tožnica dosegla, če bi toženka svojo zakonsko obveznost pravilno izpolnila in ji torej ne bi enostransko beležila koriščenja dopusta. V takšnem primeru bi tožnica v soglasju z delodajalcem lahko koristila teh 9 dni letnega dopusta, ki jih sedaj iz razlogov na strani delodajalca (ker ji je odsotnost zaradi višje sile najprej odobril, nato pa s sklepom za nazaj zavrnil), ne more več koristiti, za navedeno pa bi prejela nadomestilo plače za letni dopust. 3 Prim. sodbo in sklep VSRS VIII Ips 23/2022.