Jedro

Sodišče je z dopisom pozivalo pooblaščenca tožene stranke, da vabilo na zaslišanje vroči zakonitemu zastopniku tožene stranke in zagotovi njegovo navzočnost na naroku. Navedeni dopis je bil pooblaščencu tožene stranke vročen 25. 9. 2015. Tak način vročanja vabila stranki na zaslišanje je skladen z drugim odstavkom 261. člena ZPP.

Predlog za preložitev naroka, ki ga je tožena stranka podala že drugič v postopku, je bil podan zgolj dva dni pred razpisanim narokom, pri čemer je bilo glavno dokazilo, ki naj bi upravičevalo izostanek zakonitega zastopnika tožene stranke v angleškem jeziku.

Pri vabljenju stranke na zaslišanje ni treba spoštovati roka za pripravo na narok (15 dni – drugi odstavek 280. člena ZPP), saj se stranki, ki nastopa kot dokazno sredstvo, ni treba pripravljati na zaslišanje, saj na zaslišanju ne daje procesnih izjav volje, temveč le izjave vednosti o spornih dejstvih.

V konkretnem primeru škoda zaradi izgubljenega dobička iz naslova oddajanja fasadnih površin ni dobiček, ki bi ga lahko tožena stranka utemeljeno pričakovala. Izgubljeni dobiček iz naslova nedovoljenega oddajanja, pa ne more biti pravno priznana škoda, saj ne gre za dobiček, ki ga je bila tožena stranka upravičena pričakovati.

Ker šele trditve o prihodkih na eni in o dohodkih na drugi strani privedejo do sklepčnosti trditev o nastanku škode iz naslova izgubljenega dobička, je sodišče prve stopnje pravilno zaradi pomanjkljive trditvene podlage zavrnilo dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala v dokaz nastanku izgubljenega dobička ter zaključilo, da pobotni ugovor zaradi neizkazanosti obstoja škode ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 3.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2013 do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 91,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 8. 10. 2013 (I. točka izreka). Odločilo je, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 41723/2013 z dne 25. 3. 2013 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe tožeči stranki plačati glavnico v znesku 47.250,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v obdobju od maja 2012 do julija 2013 tečejo vsak mesec od zneska 3.150,00 EUR od zapadlosti dalje do plačila (III. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti tudi njene pravdne stroške v višini 2.920,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka kot lastnik (oziroma solastnik idealnega deleža do ½) in tožena stranka kot najemnik sta 10. 4. 2009 sklenili Pogodbo o najemu poslovnega prostora,(1) s katero je tožeča stranka oddala toženi stranki v najem svojo idealno polovico poslovnih prostorov na naslovu za mesečno najemnino 3.150,00 EUR (A1). S tožbo je zahtevala od tožene stranke plačilo še neplačanih najemnin in sicer za obdobje od maj 2012 do julij 2013. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala in postavila pobotni ugovor, s katerim je v pobot uveljavljala svojo terjatev do tožeče stranke na plačilo odškodnine (izgubljenega dobička) zaradi nastale poslovne škode in terjatev na plačilo stroškov vlaganj v poslovni prostor v skupnem znesku 39.900,00 EUR, podrejeno pa je za navedeni znesek vložila nasprotno tožbo.

6. Sodišče prve stopnje je poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo prvič razpisalo za dne 28. 8. 2015. Le-ta je bil na predlog tožene stranke preklican (zaradi odsotnosti oziroma dopustovanja zakonitega zastopnika tožene stranke) in preložen na dan 2. 10. 2015. V sklepu o preklicu in preložitvi naroka je sodišče prve stopnje pooblaščencema strank naložilo, da o preklicu in preložitvi obvestita zakonita zastopnika strank, ki bosta na naroku zaslišana. Poleg tega je sodišče prve stopnje tožečo stranko in zakonitega zastopnika tudi osebno vabilo na preloženi narok na zaslišanje, kar izhaja iz prikaza vsebine pošiljk na list. št. 116. Iz vročilnice na list. št. 118 izhaja, da je bilo vabilo zakonitemu zastopniku tožene stranke na narok in zaslišanje vročano na naslov (gre za prejšnji poslovni naslov tožene stranke – do 30. 9. 2014), pri čemer se je pismo 14. 9. 2015 vrnilo z oznako neznan. Sodišče prve stopnje je nato 18. 9. 2015 z dopisom (list. št. 116a) pozivalo pooblaščenca tožene stranke, da vabilo na zaslišanje vroči zakonitemu zastopniku tožene stranke in zagotovi njegovo navzočnost na naroku. Navedeni dopis je bil pooblaščencu tožene stranke vročen 25. 9. 2015. Tak način vročanja vabila stranki na zaslišanje je skladen z drugim odstavkom 261. člena ZPP. Pri tem višje sodišče dodaja, da pri vabljenju stranke na zaslišanje ni treba spoštovati roka za pripravo na narok (15 dni – drugi odstavek 280. člena ZPP), saj se stranki, ki nastopa kot dokazno sredstvo, ni treba pripravljati na zaslišanje, saj na zaslišanju ne daje procesnih izjav volje, temveč le izjave vednosti o spornih dejstvih.(2) Zato pritožbeni očitki o nepravilnem vabljenju zakonitega zastopnika tožene stranke na narok, na katerem bo zaslišana, niso utemeljeni.

7. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da je sodišče prve stopnje na predlog stranke, ki naj bi bila na naroku zaslišana, dolžno preložiti narok za glavno obravnavo. Iz 115. člena ZPP izhaja, da sodišče narok lahko preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Slednje je na predlog tožene stranke v obravnavanem postopku sodišče prve stopnje enkrat tudi storilo, ko je preložilo narok razpisan za dne 28. 8. 2015. Poleg tega velja poudariti, da tudi dokaz z zaslišanjem strank ni obvezen. Sicer ga sodišče mora izvesti, če ga stranki predlagata, vendar ne gre za kršitev načela kontradiktornosti, če v redu vabljena stranka na narok, na katerem bi morala biti zaslišana, ne pride in sodišče zasliši le drugo stranko, kot je bilo to v obravnavanem primeru (drugi odstavek 258. člena ZPP). Zgoraj je že bilo povedano, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke na narok za dne 2. 10. 2015 vabljen pravilno. Predlog za preložitev naroka, ki ga je tožena stranka podala že drugič v postopku, pa je bil podan zgolj dva dni pred razpisanim narokom, pri čemer je bilo glavno dokazilo (poleg potnega naloga), ki naj bi opravičevalo izostanek zakonitega zastopnika tožene stranke v angleškem jeziku. Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod (prvi odstavek 226. člena ZPP), na kar je sodišče prve stopnje stranki opozorilo v sklepu z dne 15. 7. 2015. Po oceni višjega sodišča tožena stranka tako niti ni pravočasno izkazala upravičenih razlogov za izostanek in preložitev naroka, razpisanega za dne 2. 10. 2015. Poleg tega mora sodišče v javnem interesu in interesu nasprotne stranke zagotavljati koncentracijo in pospešitev postopka. Zato večkratno prelaganje naroka tudi iz tega razloga ne more biti upravičeno. Stranka je tista, ki mora ravnati skrbno in se naroka udeležiti, če tega ne stori, pa mora trpeti morebitne škodljive posledice, ki zaradi tega nastopijo. Ker je bil zakoniti zastopnik tožene stranke pravilno vabljen na prvi narok za glavno obravnavo, pa se sodnemu vabilu ni odzval, so bili izpolnjeni pogoji za opravo naroka z zaslišanjem zgolj tožeče stranke (drugi odstavek 258. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je torej imelo zakonsko podlago za zaslišanje zgolj tožeče stranke. Zato toženi stranki s tem ni bila (zlasti ne z nezakonitim postopanjem sodišča) odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (5. člen ZPP).

8. Obe pravdni stranki sta predlagali, da se kot priča zasliši zakonita zastopnica C. d. o. o. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da gre v obravnavanem primeru za spor glede plačil tožene stranke tožeči stranki in ne drugemu najemodajalcu, kar je navsezadnje trdila tudi tožena stranka sama v njeni vlogi, s katero je odgovorila na pritožbo. Zato izvedba tega dokaza po oceni sodišča prve stopnje ne bi pripomogla k ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja. Glede vprašanja datuma izročitve/vrnitve najetega poslovnega prostora lastnikoma, pa je sodišče prve stopnje relevantno dejansko stanje ugotovilo že na podlagi primopredajnega zapisnika, ki mu tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni konkretizirano nasprotovala, zaradi česar zaslišanje navedene priče ni bilo potrebno.

V pritožbi je tožena stranka navajala, da bi dokaz z zaslišanjem C. D. moral biti izveden, ker je vsa korespondenca potekala izključno med njo in zakonitim zastopnikom tožene stranke, kar naj bi izhajalo tudi iz primopredajnega zapisnika. Višje sodišče ugotavlja, da iz listin v spisu in sicer elektronskih sporočil, ki jih je v spis vložila tožena stranka (B17-B19), izhaja, da je tožena stranka komunicirala tudi s tožečo stranko. Višje sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da izvedba dokaza z zaslišanjem navedene priče ni bila potrebna oziroma relevantna za odločitev o zadevi.

9. Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija odločitev o zavrnitvi ostalih dokaznih predlogov (z izjemo v zvezi z izvedencem finančne stroke, kar bo odgovorjeno v nadaljevanju), pa so presplošne oziroma nekonkretizirane. Zato višje sodišče nanje niti ne more konkretizirano odgovoriti.

10. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. 7. 2015 pravdnima strankama določilo rok za vložitev pripravljalnih vlog in sicer najkasneje do 21. 8. 2015 (286.a člen ZPP). Iz IV. točke izreka navedenega sklepa izhaja, da bosta stranki na navedbe nasprotne stranke iz vlog, ki bodo vložene neposredno pred iztekom roka za vložitev vlog, lahko odgovorili na samem naroku. Obe pravdni stranki sta svoji zadnji pripravljalni vlogi vložili na zadnji dan določenega roka, 21. 8. 2015. Tožena stranka je v tej vlogi postavila pobotni ugovor, o katerem se tožeča stranka tako pred tem ni mogla izjaviti. Glede na to, pri navedbah tožeče stranke na naroku 2. 10. 2015, s katerimi je le-ta zgolj odgovorila na navedbe tožene stranke v zvezi s postavljenim pobotnim ugovorom, ne gre za nove navedbe, glede katerih bi bila tožeča stranka prekludirana, saj se o njih prej ni mogla izjaviti. Enako možnost je v skladu s IV. točko izreka sklepa sodišča z dne 15. 7. 2015 imela tudi tožena stranka. Zato s pritožbenimi navedbami, da ji je bila odvzeta pravica do izjave (5. člen ZPP), ne more biti uspešna.

11. Nadalje tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, kdaj je bila končana obnova fasade. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so bile nesporno v januarju 2012 odstranjene gradbene ponjave in gradbeni oder, česar tožena stranka v pritožbi niti ni izpodbijala. Ponovno pa je navajala, da je prenova dejansko potekala do septembra 2012, kar naj bi izhajalo iz predloženih listin in kar naj bi vedela izpovedati zakoniti zastopnik tožene stranke ter priča C. D. Predlagala je tudi vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 000. Katere konkretne listine naj bi dokazovale, da je prenova potekala do septembra 2012, tožena stranka ni navedla. V kolikor je imela v mislih Dogovor o poravnavi obveznosti in izselitvi (B3), se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da ta listina ne more biti relevanten dokaz, saj ni podpisana. Poleg tega tudi iz ostalih listin v spisu ne izhaja, da bi prenova potekala do septembra 2012, temveč ravno nasprotno. Iz Aneksa z dne 30. 4. 2011 (A2) izhaja, da se začne uporabljati oziroma zaradi prenove plačevati nižja najemnina z dnem 1. 5. 2011. Tudi zakoniti zastopnik tožene stranke v elektronskem sporočilu z dne 8. 2. 2012 navede kot začetek prenove fasade mesec maj 2011, pri čemer v tem sporočilu najemodajalcema očita, da se je prenova iz predvidenih treh mesecev zavlekla v iztek leta 2011. Vsebina listin je torej skladna z ugotovitvijo, da je bila prenova fasade končana januarja 2012. Glede na to in zlasti glede na dejstvo, da tožena stranka ni navedla konkretizirano, katere listine naj bi dokazovale nasprotno, ne more biti uspešna s trditvami, da je prenova potekala do septembra 2012. Tudi sicer pa ima sodišče prve stopnje prav, da tožena stranka niti ni podala trditev, zakaj je bila uporaba najetega poslovnega prostora onemogočena tudi po odstranitvi gradbenih ponjav in odra januarja 2012. V prvem odstavku 3. člena Najemne pogodbe je namreč določeno, da bo najemnik poslovni prostor uporabljal izključno za opravljanje svoje dejavnosti in sicer prodajo neživilskega blaga, raznega pohištva in opreme ter ostalih dodatkov za opremljanje stanovanj in poslovnih prostorov. Za drugačno uporabo pa je potrebno soglasje najemodajalcev (drugi odstavek 3. člena Najemne pogodbe). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil Aneks, s katerim sta stranki za čas prenove fasade dogovorili znižano najemnino, sklenjen, ker je bila zaradi prenove uporabnost najetega prostora objektivno okrnjena. Po odstranitvi gradbenih ponjav in odra je tožena stranka tudi po oceni višjega sodišča lahko najeti prostor ponovno v celoti uporabljala v skladu z namenom, dogovorjenim v Najemni pogodbi (3. člen) oziroma obratnega (v čem ga ni mogla uporabljati in zakaj) ni trdila. Zgolj pavšalna in nekonkretizirana navedba, da poslovnega prostora ni mogla uporabljati po postopku in na način, določen z Najemno pogodbo, ni zadostna. Ker pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov, sodišče prve stopnje upravičeno ni izvajalo dodatnih dokazov v zvezi z vprašanjem, ali je bila tudi po januarju 2012 uporaba poslovnega prostora okrnjena.

12. Tožena stranka je sodišču prve stopnje očitala zmotno ugotovitev dejanskega stanja tudi v zvezi z višino tožbenega zahtevka in se pri tem sklicevala na opomin za plačilo obveznosti z dne 8. 9. 2012 (A3), iz katerega izhaja, da je tožeča stranka toženo stranko za obdobje od maja 2012 do septembra 2012 opominjala na plačilo znižane najemnine. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opomina opredelilo in ugotovilo, da iz naslednjega opomina (II) z dne 7. 10. 2012 (A3 zadaj) izhaja, da je tožeča stranka navedla, da je v prvem opominu z dne 8. 9. 2012 prišlo do pomote, zato toženi stranki z novim opominom dostavlja pravilen seznam neplačanih najemnin in sicer za vsak mesec od maja 2012 do septembra 2012 pogodbeno dogovorjeni znesek v celotni višini 3.150,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo tudi, da tožena stranka po maju 2012 ni plačala niti znižane najemnine. Zato ni sledilo njenim trditvam, da je tožeča stranka pristala na znižano najemnino tudi po koncu prenove. Tožena stranka glede na navedeno s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da je tožeča stranka zahtevane zneske najemnine prilagodila zgolj za potrebe postopka, ki jih izvedeni dokazni postopek tudi sicer ni potrdil, ne more uspešno izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja.

13. Tožena stranka je v povezavi s trditvijo, da je tožeča stranka pristala na znižano najemnino, nasprotovala tudi dovolitvi spremembi tožbe. Višje sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da pri spremembi tožbe ni šlo za to, da bi tožeča stranka morebiti najprej zahtevala za vsak mesec plačilo znižane najemnine, nato pa tožbo spremenila tako, da je zahtevala mesečno najemnino v celotnem znesku. Tožeča stranka je namreč že od vsega začetka (vložitve predloga za izvršbo) zahtevala plačilo najemnine za vsak mesec v celotnem znesku 3.150,00 EUR, vendar prvotno le od maja 2012 do februarja 2012, saj je bil predlog za izvršbo v konkretni zadevi vložen marca 2013. Z vlogo z dne 9. 10. 2013 pa je tožbo spremenila tako, da je tožbeni zahtevek razširila še za najemnine (v celotnem znesku – 3.150,00 EUR), ki so zapadle v obdobju od marca 2013 do julija 2013 oziroma v obdobju po vložitvi predloga za izvršbo do izpraznitve najetega poslovnega prostora oziroma prenehanja najemnega razmerja (31. 7. 2013). Ker je tožeča stranka s spremenjeno tožbo zahtevala vse še neplačane mesečne najemnine, ki so zapadle do prenehanja najemnega razmerja, nedvomno drži, da je bila dovolitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Utemeljenost same višine zahtevka pa se ne presoja v okviru odločitve o dovolitvi spremembe tožbe, temveč po izvedenem dokaznem postopku v okviru odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

14. Tožena stranka je v pobot ugovarjala škodo, ki naj bi ji nastala zaradi nezmožnosti uporabe najetega prostora za čas prenove fasade in posledičnega upada prometa ter zaradi odpovedi poslovnega sodelovanja z družbo G. d. o. o. v zvezi z oddajo oglasnega prostora. Poleg tega je s pobotnim ugovorom uveljavljala tudi povrnitev stroškov vlaganj v najeti prostor. Sodišče pobotnemu ugovoru ni ugodilo, ker tožena stranka ni dokazala nastanka pravno priznane škode, za katero bi bila odgovorna tožeča stranka. Glede stroškov vlaganja pa je ugotovilo, da iz pogodbenih določil (4. člen Najemne pogodbe) izhaja, da do njihove povrnitve tožena stranka ni upravičena.

15. V pritožbi tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da sta najemodajalca vedela, da je imela tožena stranka v poslovnem prostoru in oknih izobešene reklame, in da bo v te namene (trženje oglasnega prostora) sklenila pogodbo z G. d. o. o., kar naj bi tožeča stranka priznala. Slednje ne drži. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je zaslišan izpovedal le, da je na oknih videl izobešene reklame, kar se mu je glede na poslovno dejavnost tožeče stranke (prodaja neživilskega blaga) zdelo popolnoma običajno. Izrecno pa je izpovedal, da ni bil seznanjen s tem, da ima tožeča stranka z družbo G. d. o. o. sklenjeno Pogodbo o poslovnem sodelovanju (B14), s katero je slednja najela reklamne površine na fasadi stavbe na naslovu X in X. Tožena stranka tako s pritožbenimi navedbami ni uspela izpodbiti ugotovitve, da tožeča stranka ni vedela, da je tožena stranka fasado stavbe, v kateri se nahaja najeti poslovni prostor, oddala v reklamne namene, kaj šele, da bi tožeča stranka s tem soglašala (kar bi morala v skladu s 3. členom Najemne pogodbe). Pravilno je zato sodišče prve stopnje odločilo, da v konkretnem primeru škoda zaradi izgubljenega dobička iz naslova oddajanja fasadnih površin ni dobiček, ki bi ga lahko tožena stranka utemeljeno pričakovala (tretji odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika – OZ), saj izgubljeni dobiček iz naslova nedovoljenega oddajanja, ne more biti pravno priznana škoda.

16. V zvezi s pobotnim ugovorom, s katerim je tožena stranka uveljavljala škodo (izgubljeni dobiček), ki naj bi ji nastala zaradi nezmožnosti uporabe najetega prostora za čas prenove fasade in posledičnega upada prometa, je tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očitala, da je neutemeljeno zavrnilo dokaz z izvedencem finančne stroke. Navajala je, da je predložila zadosti listin o prihodkih pred in po škodnem dogodku (prenovi fasade), na podlagi katerih bi izvedenec lahko ugotovil višino izgubljenega dobička.

Tožena stranka nima prav, da izgubljeni dobiček pomeni zgolj ocenjeno izgubo prihodka. Za sklepčnost pobotnega ugovora bi tožena stranka morala trditi in dokazati, ne le, kolikšni bi bili njeni hipotetični prihodki, če škodnega dogodka ne bi bilo, in kolikšni so bili njeni dejanski prihodki, temveč tudi, kolikšni bi bili njeni hipotetični in dejanski odhodki, oboje s stopnjo verjetnosti. Ker šele trditve o prihodkih na eni in o odhodkih na drugi strani privedejo do sklepčnosti trditev o nastanku škode iz naslova izgubljenega dobička, je sodišče prve stopnje pravilno, zaradi pomanjkljive trditvene podlage zavrnilo dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala v dokaz nastanka izgubljenega dobička ter zaključilo, da pobotni ugovor zaradi neizkazanosti obstoja škode ni utemeljen.

17. Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem je tožena stranka navajala, da v izpodbijani sodbi obstaja nasprotje med razlogi sodbe in njenim izrekom. Iz razlogov izpodbijane sodbe (23. točka) namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožeča stranka dolžna najemnino za zadnji mesec pred prenehanjem najemnega razmerja, torej za julij 2013, poračunati z varščino, ki jo je tožena stranka plačala ob sklenitvi najemnega razmerja (5. člen Najemne pogodbe), zaradi česar ni upravičena do najemnine za mesec julij 2013. Slednjega sodišče prve stopnje ni upoštevalo v izreku sodbe, saj je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Izpodbijana sodba je torej zaradi nasprotja med razlogi sodbe in njenim izrekom obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je višje sodišče lahko samo odpravilo (prvi odstavek 354. člena ZPP) in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo najemnine za mesec julij 2013 v višini 3.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2013 dalje do plačila zavrnilo.

18. Tožena stranka je v pritožbi sodišču prve stopnje nadalje očitala, da ni odločalo o nasprotni tožbi, ki jo je podrejeno (primarno je postavila pobotni ugovor) vložila v vlogi z dne 21. 8. 2015. Četudi sodišče prve stopnje nasprotne tožbe ni obravnavalo, izpodbijana odločba zato ni nezakonita ali nepravilna. Sodišče tožbe in nasprotne tožbe ni dolžno obravnavati skupaj, v istem postopku. Zato je višje sodišče lahko odločilo o pritožbi zoper odločbo, s katero je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke in pobotnem ugovoru tožene stranke. Po vrnitvi spisa pa bo sodišče prve stopnje moralo nasprotno tožbo izločiti in vpisati v ločen spis ter v zvezi z njo postopati kot s tožbo.

19. V preostalem delu pritožba ni utemeljena. Prav tako niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker I. točka izreka izpodbijane sodbe po vsebini predstavlja sklep o spremembi tožbe, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo in sklep (sprememba tožbe) sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka je po delnem uspehu s pritožbo (za glavnico 3.150,00 EUR) v postopku uspela s 6,7 %. Ker z delom zahtevka, s katerim tožeča stranka ni uspela (temveč je uspela tožena stranka z ugovorom) niso nastala posebni stroški, je višje sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 2.920,65 EUR z obrestmi in torej kljub delni spremembi sodbe, stroškovne odločitve sodišča prve stopnje ni spreminjalo (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).

21. Glede na delni uspeh s pritožbo (v višini 6,7 %) pa je tožena stranka upravičena do povračila dela njenih pritožbenih stroškov. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi znaša glede na vrednost spornega predmeta 47.250,00 EUR, nagrada za pritožbo po tarifni št. 3210 1.096,00 EUR, stroški poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 20,00 EUR in 22 % DDV, skupaj 1.361,52 EUR. Upoštevaje uspeh s pritožbo (6,7 %) je toženi stranki treba priznati 91,22 EUR pritožbenih stroškov. Le-te je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Najemno pogodbo so sklenili C. d. o. o., Ljubljana in D. B., Ljubljana (solastnika poslovnega prostora) kot najemodajalca in tožena stranka kot najemnik.

Op. št. (2): J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 524.