Jedro

V postopkih iz razmerij med starši in otroki velja razpravno načelo, vendar je v tovrstnih sporih manj izraženo. Tožnici sta v izogib obsežnemu navajanju, katere so njune potrebe in koliko znašajo mesečno, predložili podrobna seznama njunih potreb. S takšnim ravnanjem sta zadostili trditvenemu bremenu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnici sami krijeta stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec od 7. 3. 2008 namesto dosedanje preživnine, določene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 657/99 z dne 14. 2. 2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 972/2000 z dne 14. 6. 2000, v višini 112,58 EUR za mld. N.V. in 92,72 EUR za mld. Z.V., dolžan plačevati preživnino za mld. N.V. 150 EUR mesečno, za mld. Z.V. pa 130,00 EUR mesečno. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti sodbi se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga višjemu sodišču, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodba v izpodbijanem delu nezakonita in nepravilna. Navaja, da so vsebinska predpostavka za zvišanje preživnine spremenjene okoliščine na strani preživninskega zavezanca ali upravičencev. Ta pogoj po njegovem mnenju v obravnavani zadevi ni podan. Zakonita zastopnica je v tožbi navedla, da mora od določitve prvih preživnin plačevati še najemnino za stanovanje, v katerem živi s tožnicama in da ima še enega otroka, ni pa navedla, da je njen način življenja posledica njene osebne odločitve, saj ima njena mati v lasti prazno stanovanjsko hišo, kjer bi lahko brezplačno živele. Temu mati zakonite zastopnice ne nasprotuje. Predlaga njeno zaslišanje. Poudarja, da so se zmožnosti zakonite zastopnice od določitve preživnine bistveno izboljšale, medtem ko so zmožnosti toženca ostale kvečjemu enake. Zakonita zastopnica tudi prikriva svoje preživninske zmožnosti, saj je račun za njen mobilni telefon pretirano visok. Po vedenju toženca zakonita zastopnica še vedno prodaja kozmetiko, s čemer zasluži še najmanj eno plačo. Zakonita zastopnica dobiva del plače tudi kot nagrado po pogodbi o delu, zato predlaga, da sodišče opravi uradne poizvedbe o stanju na njenih računih. Toženec nadalje navaja, da tožnici nista postavili nobene specificirane trditvene podlage glede svojih potreb in opozarja, da bi morali kljub naravi spora, glede na pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, podati minimalno trditveno podlago. Nadalje meni, da ni prepričljivo stališče sodišča prve stopnje, da bi lahko preživel z 250,00 EUR mesečno. Pripravljen je prevzeti del preživninskega bremena na način, da bi se razširili stiki med njim in hčerkama, vendar zakonita zastopnica to možnost odklanja, zato je prepričan, da želi zastopnica z vloženo tožbo le izboljšati svoj finančni položaj.

Tožnici sta na vročeno pritožbo obširno odgovorili in predlagata njeno zavrnitev, saj menita, da je neutemeljena. Priglašata pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami) lahko sodišče zviša določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Določba narekuje ugotovitev, ali so podane spremenjene okoliščine v primerjavi s tistimi, ki so obstajale v času določitve preživnine. Te okoliščine so v obravnavnem primeru podane, saj sta bili tožnici ob razvezi zakonske zveze in določitvi preživnine leta 1999 še v vrtcu, stari 4 in 3 leta, sedaj pa sta osnovnošolki, ki obiskujeta 7. in 8. razred, njuna mati pa ima dodatno preživninsko obveznost (hčerka L., stara 6 let). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa je tudi razvidno, da so se potrebe tožnic bistveno spremenile, tega pa toženec v pritožbi ne izpodbija. Toženec konkretnih trditev, zakaj meni, da niso podane spremenjene okoliščine, ki so prvotno narekovale določitev višine preživnine, ne navaja. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče utemeljeno očitati zmotno uporabo materialnega prava, saj je dejanska podlaga za uporabo citirane določbe izkazana.

Ko sodišče prve stopnje ugotovi spremenjene razmere, mora ob uporabi 129. člena istega zakona ugotoviti primerno višino prispevka za preživljanje otrok. Višina preživnine je odvisna od potreb tožnic in zmožnosti staršev, iz katerih je mogoče zaključiti, koliko lahko vsak prispeva k preživljanju. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so se premoženjske zmožnosti zakonite zastopnice tožnic bistveno izboljšale, odkar je bila določena preživnina, izboljšalo pa se je tudi toženčevo premoženjsko stanje. Zakonita zastopnica namreč zasluži okrog 1.000 EUR, poleg tega z dnevnicami zasluži mesečno še 100 do 150 EUR, s svetovanjem v lekarnah in na radiu pa dodatno dobi še do 50 EUR mesečno (ob določitvi preživnine pa je mesečno prejemala približno 160.000,00 SIT), medtem ko toženčeva plača sedaj znaša 630 do 700 EUR (ob določitvi preživnine je zaslužil 60.000,00 SIT). Zmotno je zato stališče toženca, da so njegove materialne zmožnosti enake, kot ob določitvi preživnine. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju premoženjskih zmožnosti pravilno upoštevalo tudi še ostalo toženčevo premoženje (je lastnik nepremičnine do tretje gradbene faze, katere je bil resda lastnik že ob razvezi zakonske zveze, da je lastnik motorja in da je na podlagi podjemne pogodbe tudi nekaj dodatno zaslužil). Slednje kaže, da ima možnost za dodatni zaslužek. Na višino preživnine pa vplivajo tudi pridobitne zmožnosti staršev. Toženec je primerno izobražen in sposoben za delo. Zato si lahko najde delo, ki bi mu prinašalo take dohodke, da bo zmogel plačevati dosojeno preživnino v višini 150 EUR za N.V. in 130 EUR za Z.V.. Pritožniku je treba pojasniti, da je preživninski zavezanec dolžan izkoristiti vse možnosti za zaslužek, kadar gre za preživljanje mladoletnih otrok. Ni mogoče pričakovati, da bo tisti od staršev, kateremu so otroci zaupani v varstvo in vzgojo, delal več za to, da bo otroku zagotovil njegov celostni razvoj, ampak je tudi dolžnost preživninskega zavezanca, ki ne živi z otrokom, da zagotovi s svojim dodatnim delom kritje otrokovih potreb preko eksistenčnega minimuma. Preživninska obveznost tistega od staršev, ki ne živi z otrokom, je denarna (1. odstavek 131. člena ZZZDR), preživnina pa mora zajemati stroške bivanja, hrane, oblačil obutve, izobraževanja, oddiha in razvedrila (2. odstavek 129.a člena ZZZDR). Glede na takšne materialnopravne določbe se toženec svoje preživninske obveznosti (niti delno) ne more razbremeniti s prikazovanjem pripravljenosti imeti več stikov s hčerkama.

Trditve, da ima mati zakonite zastopnice (babica tožnic) v lasti prazno stanovanjsko hišo, v kateri bi lahko zakonita zastopnica in tožnici brezplačno bivale, ne pa da živijo v najemniškem stanovanju, toženec prvič uveljavlja šele v pritožbi. Pritožbene novote so v postopku v sporu iz razmerij med starši in otroki, kamor spada tudi spor o preživljanju mladoletnih otrok, sicer dopustne (414. člen ZPP), vendar pa stari starši niso dolžni prispevati k preživljanju vnukov. Sklicevanje toženca na zatrjevano dejstvo ne more biti uspešno in tako vplivati na dosojeno preživnino. Zavezanci za preživljanje otrok so njihovi starši (123. člen ZZZDR), morebiten prispevek starih staršev pa bi bilo mogoče šteti kot darilo, ki pa preživninskega zavezanca ne odvezuje njegove dolžnosti oziroma je tudi ne zmanjšuje.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da zakonita zastopnica prikriva svoje materialne zmožnosti, glede na izkazan visok račun njenega mobilnega telefona. Sodišče prve stopnje je zaslišalo zakonito zastopnico, iz njene izpovedbe pa je razvidno, da ji njen delodajalec povrne strošek za mobitel, ki ga uporablja v službene namene. V pravilnost takšnih ugotovitev pa pritožbeno sodišče nima pomislekov. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni upoštevalo njenega visokega stroška za mobitel kot okoliščino, ki bi kazala na njeno še boljše finančno stanje. Toženec pa tudi ni zatrjeval, da ji njen delodajalec ne krije navedenega stroška.

Pritožnik v pritožbi ponavlja, da zakonita zastopnica še vedno prodaja kozmetiko, s čemer zasluži še eno plačo. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje tega zatrjevanega dejstva ni z ničemer dokazoval. Ravno nasprotno, zakonita zastopnica je na naroku izpovedala, da se s prodajo kozmetike več ne ukvarja, čemur je prvostopno sodišče sledilo, pritožbeno sodišče pa nima razlogov, da bi dvomilo v takšno dokazno oceno. Toženec šele v pritožbi prvič predlaga izvedbo dokaza s poizvedbami o stanju na računih zakonite zastopnice, čeprav bi ga lahko predlagal že tedaj, ko je to dejstvo zatrjeval. Kljub dopustnosti pritožbenih novot v družinskih sporih pa višje sodišče ugotavlja, da tudi ob upoštevanju, da zakonita zastopnica res še kaj dodatno zasluži s prodajo kozmetike, toženec ne more doseči ugodnejšega razmerja glede kritja potreb tožnic, saj je sodišče prve stopnje odločilo, da je zakonita zastopnica ne glede na to, da sta tožnici v varstvu in oskrbi pri njej in da ima dodatno preživninsko obveznost, dolžna kriti bistveno večji del potreb tožnic, kot pa toženec.

Pritožba pravilno opozarja, da tudi v postopkih iz razmerij med starši in otroki velja razpravno načelo, po katerem morajo stranke navesti dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP), vendar pa je navedeno načelo v tovrstnih sporih manj izraženo. V obravnavani zadevi sta tožnici na prvem naroku za glavno obravnavo v izogib obsežnemu navajanju, katere so njune potrebe in koliko znašajo mesečno, predložili podrobna seznama njunih potreb (priloge A28-31 v spisu), ki sta bila dana tožencu, ki pa ju ni izpodbijal oziroma jima nasprotoval, že v tožbenih trditvah pa sta pojasnili, koliko znaša mesečna najemnina za stanovanje, v katerem prebivata z materjo in kakšni so stanovanjski stroški ter koliko znaša mesečna prehrana na posamezno tožnico. S takšnim ravnanjem pa sta tožnici zadostili trditvenemu bremenu. Tožnici pa sta tudi predlagali dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče prve stopnje se je o potrebah mladoletnih tožnic prepričalo na podlagi dokaznih listin v spisu (številni računi, ponudbe in prijavnice) in na podlagi zaslišanja zakonite zastopnice. Tožnici sta podali zadostno trditveno podlago in predlagali dokaze, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča so nepokrite potrebe obeh tožnic primerljive in mesečno znašajo med 400 in 500 EUR za vsako. Takšna ocena je povsem realna in primerljiva s stroški preživljanja oseb takšne starosti, saj so v tem znesku upoštevani stroški bivanja, obleke in obutve, razvedrila in oddiha, šolske prehrane, šolskih knjig in potrebščin, šole v naravi, hrane doma, frizerja, higienskih pripomočkov, zdravil in obšolskih dejavnosti ter mobilnega telefona. Ob upoštevanju, da mati tožnic z redno zaposlitvijo in dodatnim delom zasluži bistveno več kot tožnik (ki pa ne dela dodatno), da ima dodatno preživninsko obveznost in jo zadevajo tudi vsakodnevne skrbi, povezane z rastjo in šolanjem hčerk, nima pa nobenega drugega premoženja, toženec pa je lastnik nepremičnine, sicer nedokončane, lahko pa jo proda (v njej nihče ne živi) in iz tega naslova zagotovi dodatna sredstva za preživljanje mladoletnih hčerk, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec k preživljanju prve tožnice dolžan prispevati 150 EUR, k preživljanju druge tožnice pa 130 EUR, s čemer krije približno 30 % njunih potreb.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, ki so predmet uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, zato je odločitev o tem odpadla. Tožnici z odgovorom na pritožbo nista prispevali k rešitvi zadeve in so tako njuni pritožbeni stroški nepotrebni. Zato je višje sodišče odločilo, da jih sami krijeta (155. člen ZPP, 1. odstavek 165. člena ZPP).