Jedro

Pritožbeno sodišče je pravilno presodilo, da smreke tožencev ne otežujejo uporabe zemljišča tožnikov čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremične ter glede na krajevne razmere običajna in ne povzročajo znatnejše škode. Bistveno je, da sta se tožnika odločila za sadjarstvo in vinogradništvo v neustreznem okolju, ki spada v travniško-gozdno krajino, izpad prihodka v letnem znesku 13.320 SIT (55,58 EUR) pa v nobenem primeru ne predstavlja znatnejše škode.

Odstranitev dreves predstavlja nesorazmeren poseg v (so)lastninsko pravico tožencev, ob upoštevanju ugotovljenih prikrajšanj obeh tožnikov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo nerazdelno zavezalo oba toženca, da v 15 dneh odstranita vsaj pet vrst smrek, posajenih na parc. št. 1127/1, z.k. vložek 310 k.o. ..., gledano proti parc. št. 1116/2, z.k. vložek 622 k.o. ..., ki je v solasti obeh tožnikov, ker bosta sicer to storila tožnika sama na stroške in nevarnost tožencev.

2.Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi obeh tožencev proti prvostopenjski sodbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

3.Vrhovno državno tožilstvo je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo pritožbenega sodišča v celoti, zaradi zmotne uporabe materialnega prava (5. in 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, pravnega pravila paragrafa 422 Občega državljanskega zakonika - ODZ ter 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Stališče Vrhovnega državnega tožilstva je tudi, da pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 24.6.1991 obravnava drugačen primer in je bilo sprejeto v drugačnih razmerah.

4.Vrhovno državno tožilstvo posebej opozarja, da je pritožbeno sodišče utemeljilo svojo odločitev s tem, da je stvarnopravno varstvo zaradi vznemirjanja lastninske pravice po 5. in 42. členu ZTLR mogoče samo v primeru aktivnega ravnanja lastnika dreves, torej ob sami zasaditvi, ne pa v obravnavanem primeru, ko so bila drevesa posajena kar 18 let pred vložitvijo tožbe. Nadalje je sodišče druge stopnje štelo, da škoda, to je letni izpad prihodka iz sadovnjaka in vinograda v znesku 13.320 SIT, ne predstavlja znatnejše škode. Tožeča stranka je sadno drevje in brajde posadila na zemljišču, ki po svoji naravi spada v travniško-gozdno krajino in ni optimalno za sadjarstvo in vinogradništvo, pač pa je predvsem primerno za travniško proizvodnjo, ker je obdano z gozdovi. Tako glede na naravo in namen nepremičnine tožnikov, ki je predvsem primerna za travniško proizvodnjo, tudi ni mogoče govoriti o prizadetosti tožnikov čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna. Pritožbeno sodišče je v zvezi s trditvami tožnikov, da poleg sence škodo na zemljišču povzročajo tudi korenine in veje na sosednjem zemljišču rastočih dreves, pripomnilo, da je po pravnem pravilu paragrafa 420 ODZ dovoljeno lastniku izruvati korenine tujega drevesa in posekati veje, ki segajo na njegovo zemljišče, to pravilo pa ne daje možnosti zahtevati odstranitve na tujem zemljišču rastočih dreves. Tožnikoma ne grozi večja škoda in zato njun zahtevek tudi ni utemeljen na 156. členu ZOR.

5.Stališče Vrhovnega državnega tožilstva je, da je navedena odločitev pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in za katerega je očitno pritožbeno sodišče mislilo, da je pravilno ugotovljeno, saj je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Glede na relevantno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, naj bi bilo zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je mogoče stvarnopravno varstvo zaradi vznemirjanja lastninske pravice tožnikoma priznati ob sami zasaditvi dreves, ne pa po 18 letih, ko so bila drevesa posajena. Takšno stališče bi lahko pripeljalo do absurdne situacije, ko lastnik sosednje nepremičnine sploh ne bi imel varstva pred vznemirjanjem, saj ob zasaditvi dreves v večini primerov še ni možno govoriti o škodi. Pravilna uporaba 5. in 42. člena ZTLR, v povezavi s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) ter z zagotavljanjem tudi gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine (prvi odstavek 67. člena Ustave RS) pomeni zagotavljanje sodnega varstva tistemu lastniku, ki zaradi škodljivih vplivov sosednjega zemljišča kot posledic aktivnega ravnanja ali opustitve določenega dolžnega ravnanja lastnika sosednje nepremičnine preprečuje uporabo njegovega zemljišča, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna. Znatnejše škode ne predstavlja samo denarni znesek letnega izpada prihodka iz sadovnjaka in vinograda, temveč je treba upoštevati tudi nastanek mikroklimatskih sprememb na delu zemljišča obeh tožnikov. Vse te posledice predstavljajo škodo, ki sicer ni ocenjena v denarju, vendar pa predstavlja nemožnost uporabe nepremičnine na krajevno običajen način, kamor spada tudi ljubiteljsko sadjarstvo in vinogradništvo. Tudi če bi držalo stališče pritožbenega sodišča, da je glede na naravo in namen zemljišče tožnikov primerno za travniško proizvodnjo, je to zemljišče zaradi smrek prizadeto čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine primerna. Varstvo po pravnem pravilu 422. člena ODZ oziroma po 83. členu Stvarnopravnega zakonika - SPZ se lahko nanaša le na posamezno drevo oziroma živo mejo, ki je nasajena ob meji, in se ne more uporabljati za celoten nasad smrek oziroma drugega drevja. Vse posledice, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih povzelo tudi pritožbeno sodišče, predstavljajo večjo škodo. Tudi zato naj bi bil zmoten zaključek pritožbenega sodišča, da zahtevka ni mogoče utemeljiti z določbo 156. člena ZOR. Vrhovno državno tožilstvo v zvezi z vsem navedenim predlaga spremembo izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča tako, da se pritožba tožencev v celoti zavrne ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6.Tožnika sta solastnika zemljišča, na katerem raste trta in sadno drevje, toženca pa solastnika sosednjega zemljišča, na katerem je zraslo večje število smrek, ki (so)povzročajo senco na sosednjem zemljišču, tja pa se razraščajo tudi njihove korenine. Bistveno sporno vprašanje je, ali sta toženca dolžna popolnoma odstraniti večje število smrek na njunem zemljišču zato, da bodo morda boljše uspevala trta in sadna drevesa na delu zemljišča obeh tožnikov.

7.Pritožbeno sodišče je spor, glede na lego obeh nepremičnin, pravilno umestilo predvsem v okvire določb 5. člena ZTLR (glede na določbe 268. člena SPZ). S tem v zvezi je pritožbeno sodišče tudi pravilno presodilo, da smreke tožencev ne otežujejo uporabe zemljišča tožnikov čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremične ter glede na krajevne razmere običajna in ne povzročajo znatnejše škode. Bistveno je, da sta se tožnika odločila za sadjarstvo in vinogradništvo v neustreznem okolju, ki spada v travniško-gozdno krajino, izpad prihodka v letnem znesku 13.320 SIT (55,58 EUR) pa v nobenem primeru ne predstavlja znatnejše škode (pri čemer takšne škode, glede na generalne klimatske razmere, tudi ne morejo predstavljati zatrjevane mikroklimatske spremembe). Zahtevana odstranitev dreves v vsakem primeru predstavlja nesorazmeren poseg v (so)lastninsko pravico tožencev(1), ob upoštevanju ugotovljenih prikrajšanj obeh tožnikov.

8.Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se je sodišče omejilo samo na preizkus materialnopravnih kršitev(2), pri čemer je upoštevalo tista relevantna dejstva, ki so razvidna iz sodbe pritožbenega sodišča. Glede na to, da ima zavrnitev tožbenega zahtevka (in s tem "materialnopravna" pravilnost sodbe pritožbenega sodišča) zadostno podlago v specialnih določbah 5. člena ZTLR, se Vrhovno sodišče ni posebej izreklo o pravilnosti uporabe drugih predpisov, na katere opozarja zahteva za varstvo zakonitosti.

Op. št. (1): Primerjaj določbo prvega odstavka 37. člena v zvezi s prvim odstavkom 266. člena SPZ. Op. št. (2): Primerjaj določbo prvega odstavka 391. člena ZPP.