Jedro

Terjatev iz naslova stroškov za odpravo napak ne nastane šele s trenutkom, ko so napake dejansko odpravljene (zaradi česar bi bilo pravno pomembno, katere napake je tožena stranka že sama odpravila in katerih ni). Gre namreč za obliko uveljavljanja jamčevalnega zahtevka – ta pa nastane s trenutkom, ko se napaka pojavi.

Zmotno je stališče, da terjatev, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, ni mogoče pobotati. Res je sicer, da so v 263. in 264. členu ZFPPIPP določeni primeri, ko pobot ni dopusten, vendar v konkretnem primeru ne gre za tak primer (za takšne terjatve). Terjatev stečajnega dolžnika (tožeče stranke) za plačilo opravljenih del je namreč nastala pred začetkom stečajnega postopka, del terjatve upnika (tožene stranke) iz naslova stroškov za odpravo napak pa je nastala po začetku stečajnega postopka (ko so se pojavile napake), česar pa ZFPPIPP – ko govori o prepovedi pobota terjatev – ne ureja, zaradi česar se še vedno uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava (311. člen Obligacijskega zakonika), oziroma pravila o procesnem pobotu iz ZPP (tretji odstavek 319. člena ZPP), kot v konkretnem primeru, ko je tožena stranka terjatve uveljavljala v procesni pobot.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo 1. in 3. odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 207837/2013 z dne 20. 12. 2013 (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki plačati 75.972,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2013 dalje plačila (II. točka izreka); zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2013 do plačila (III. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 8.029,95 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo in sklep vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu tožeča stranka (izvajalec) vtožuje plačilo gradbenih del, ki jih je opravila za toženo stranko (investitor/naročnik), slednja pa se plačilu protivi s pobotnimi ugovori, in sicer, da ima terjatev do tožeče stranke iz naslova pogodbene kazni zaradi nepravočasno predložene bančne garancije za odpravo skritih napak v višini 187.339,84 EUR, iz naslova pogodbene kazni zaradi nepravočasne izročitve menic v višini 6.545,65 EUR in iz naslova povrnitve stroškov, potrebnih za odpravo napak v višini 30.259,07 EUR.

6. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ni bilo nobene zakonske podlage za postopanje sodišča prve stopnje, ko je na glavni obravnavi dne 13. 2. 2015 sprejelo sklep, s katerim je tožeči stranki podaljšalo rok za odgovor na pripravljalno vlogo, saj je imela tožeča stranka dovolj časa, da se na narok pripravi, ker je pripravljalno vlogo prejela že 2. 2. 2015. Tožena stranka v pritožbi namreč ne konkretizira, kako bi lahko ta procesna kršitev (če bi sploh šlo za procesno kršitev) vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tožena stranka tudi ne pojasni, kako bi lahko postopanje sodišča prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V nadaljevanju pritožbe sicer navaja, da bi lahko sodišče prve stopnje kvečjemu upoštevalo le odgovore tožeče stranke na navedbe tožene stranke, ne bi pa se smelo opreti na njene nove trditve v zvezi s tem, da tožena stranka v pobot uveljavljenih terjatev ni prijavila v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Tudi s temi pritožbenimi navedbami tožena stranka ne more uspeti. Če sodišče odloča o terjatvi, ki jo je treba prijaviti v stečajnem postopku, mora namreč tudi brez trditev pravdnih strank preveriti, ali je bila prijavljena. V konkretnem primeru pa tožena stranka svojih terjatev do tožeče stranke ni bila dolžna prijaviti v stečajnem postopku nad tožečo stranko (do zneska vtoževane terjatve), saj se terjatve, ki se z začetkom stečajnega postopka štejejo za pobotane, v stečajni postopek ne prijavljajo (prim. četrti odstavek 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP).

7. Nadalje tožena stranka neutemeljeno navaja, da ji je sodišče prve stopnje kršilo pravico do sodelovanja v dokaznem postopku, ker ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo imenovanje izvedenca gradbene stroke in zaslišanje priče (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč na naroku (zapisnik na red. št. 19 spisa) pojasnilo, da se predloga za izvedbo dokazov zavrneta, ker sta nepotrebna. S tem soglaša tudi višje sodišče. Tožena stranka je namreč predlagala imenovanje izvedenca gradbene stroke, da bi se ta opredelil do vrednosti napak, ki jih je obračunala tožena stranka (priloga B28 spisa), kar pa je nepotrebno, glede na to, da tožena stranka višini terjatve iz tega naslova sploh ni nasprotovala. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaslišanje A. A. ni bilo potrebno. Tožena stranka je namreč njegovo zaslišanje predlagala za dokazovanje trditev, da podizvajalci odklanjajo odgovornosti za napake, ker so tožečo stranko pred začetkom izvajanja del opozorili, da izvedba del zaradi prehitrega tempa ne bo kvalitetna (prim. list. št. 96). Glede na to, da v konkretnem primeru med pravdnima strankama ni sporno, da so se napake pojavile in da je zanje v razmerju do tožene stranke (naročnika) odgovorna tožeča stranka (izvajalec), zaslišanje prej omenjene priče ni bilo potrebno.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke (natančneje: je presodilo, da terjatvi tožene stranke, ki bi se z začetkom stečajnega postopka šteli za pobotani, nista obstajali) v delu, ki se nanaša na pogodbeno kazen zaradi prepozne izročitve bančne garancije za odpravo skritih napak v garancijskem roku v višini 187.339,84 EUR in v delu, ki se nanaša na pogodbeno kazen zaradi nepravočasne izročitve menic v višini 6.545,65 EUR. Štelo je, da tožena stranka ni uspela dokazati dogovora o pogodbenih kaznih, ker ni predložila nobenih dokazov, niti gradbene pogodbe ne. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je takšna presoja sodišča prve stopnje zmotna, saj je že k ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 17. 1. 2014 priložila gradbeno pogodbo št. 640/2012. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ta dokaz očitno prezrlo, s tem pa je toženi stranki kršilo pravico do sodelovanja v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka se je namreč na člene gradbene pogodbe izrecno in konkretizirano sklicevala (prim. IX. točko obrazložitve vloge na red. št. 15 spisa).

9. Tožena stranka se je pred tožbenim zahtevkom tožeče stranke branila tudi s trditvami, da tožeči stranki ne dolguje (več) plačila za opravljena gradbena dela, ker je glede na sklenjene pogodbe o poravnavi medsebojnih obveznosti (priloga B4 spisa) namesto njej plačala njenim podizvajalcem (prim. trditve v VI. točki pripravljalne vloge tožene stranke in trditve tožeče stranke na list. št. 103). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi bilo teh plačil podizvajalcem 75.848,48 EUR (tožeča stranka je v tem delu umaknila tožbeni zahtevek), zaradi česar preseneča presoja sodišča prve stopnje, da so trditve pravdnih strank v zvezi s podizvajalcema B. in C. d. o. o. za konkretni postopek brez pomena. Poleg tega sodišča prve stopnje svojega stališča tudi ni obrazložilo, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka v pritožbi. V kolikor je bilo s pogodbami o poravnavi medsebojnih obveznosti dogovorjeno (oz. je bil učinek sklenjenih pogodb tak), da tožena stranka namesto tožeči stranki plača njenim podizvajalcem, to vsekakor vpliva na višino vtoževane terjatve in ni mogoče reči, da te trditve za ta postopek nimajo nobenega pomena. Višje sodišče za B. ugotavlja, da med pravdnima strankama ni sporno, da z njim ni bilo sklenjene pogodbe o poravnavi medsebojnih obveznosti (primerjaj trditve tožeče stranke na list. št. 103 in trditve tožene stranke na list. št. 106 spisa), kar pomeni, da navedeno na vtoževano terjatev ne vpliva. Tega pa ni mogoče reči za podizvajalca C. d. o. o. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je bila s tem podizvajalcem sklenjena pogodba o poravnavi medsebojnih obveznosti (priloga B4), vendar je podizvajalec to terjatev prodal D. d. o. o., ki je bila poplačana (list. št. 103). Tožena stranka je te trditve prerekala in navedla, da je tožeča stranka izkazala le odstop, ne pa poplačila (list. št. 106 spisa). Po prepričanju višjega sodišča bi se sodišče prve stopnje do teh pravno odločilnih dejstev moralo opredeliti. Poleg tega višje sodišče pripominja, da iz izpodbijane sodbe niti ni mogoče ugotoviti, ali je v znesku 75.848,48 EUR (kolikor naj bi bilo plačil podizvajalcem) vključena tudi terjatev podizvajalca C. d. o. o., zaradi česar izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

10. Tožena stranka se je plačilu vtoževane terjatve upirala tudi s trditvami, da ji tožeča stranka dolguje 30.259,07 EUR, in sicer iz naslova stroškov, potrebnih za odpravo napak na objektih, na katerih je delo opravljala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je njen pobotni ugovor v tem delu nesklepčen, ker ni individualizirala tistih terjatev, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (ki se z začetkom stečajnega postopka štejejo za pobotane) in tistih, ki so nastale oz. bodo nastale po začetku stečajnega postopka (in ki se z začetkom stečajnega postopka ne štejejo za pobotane). Po stališču sodišča prve stopnje bi to morala storiti, ker je dovoljen le pobot tistih terjatev, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je ta presoja sodišča prve stopnje zmotna.

11. Sprva je treba poudariti, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da v pobot uveljavljena terjatev iz naslova stroškov za odpravo napak nastane šele s trenutkom, ko so napake dejansko odpravljene (zaradi česar bi bilo pravno pomembno, katere napake je tožena stranka že sama odpravila in katerih ni). Po prepričanju višjega sodišča gre namreč za obliko uveljavljanja jamčevalnega zahtevka – ta pa nastane s trenutkom, ko se napaka pojavi.

12. Nadalje višje sodišče ugotavlja, da je materialnopravno zmotna presoja sodišča prve stopnje, da terjatev, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, ni mogoče pobotati. Res je sicer, da so v 263.(1) in 264.(2) členu ZFPPIPP določeni primeri, ko pobot ni dopusten, vendar v konkretnem primeru ne gre za tak primer (za takšne terjatve). Terjatev stečajnega dolžnika (tožeče stranke) za plačilo opravljenih del je namreč nastala pred začetkom stečajnega postopka, del terjatve upnika (tožene stranke) iz naslova stroškov za odpravo napak pa je nastala po začetku stečajnega postopka (ko so se pojavile napake), česar pa ZFPPIPP – ko govori o prepovedi pobota terjatev – ne ureja, zaradi česar se še vedno uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava (311. člen Obligacijskega zakonika),(3) oziroma pravila o procesnem pobotu iz ZPP (tretji odstavek 319. člena ZPP), kot v konkretnem primeru, ko je tožena stranka terjatve uveljavljala v procesni pobot. 13. Višje sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je možen pobot terjatev tožene stranke iz naslova stroškov za odpravo napak v višini 30.259,07 EUR – stroški za tiste napake, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, se štejejo za pobotane brez posebne izjave (261. člen ZPP), medtem ko se pri stroških za tiste napake, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, opravi procesni pobot. Sodišče prve stopnje se zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni opredeljevalo, ali v pobot uveljavljena terjatev iz naslova stroškov za odpravo napak obstoji, zaradi česar je ostalo dejansko stanje v zvezi s to terjatvijo nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP).

14. Pripomniti je, da v kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev obstoji, bo moralo opraviti še materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) in toženo stranko pozvati, da ločeno opredeli višino stroškov, potrebnih za odpravo napak, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, in višino stroškov, potrebnih za odpravo napak, ki so nastale po začetku stečajnega postopka. Toženi stranki namreč po prepričanju višjega sodišča ni mogoče očitati, da bi morala že ob vložitvi pobotnega ugovora predvidevati, da bo sodišče prve stopnje (zaradi uporabe procesnih in materialnopravnih pravil) cepilo terjatev, ki sicer izvira iz istega temelja in tudi sicer predstavlja samostojno in enotno terjatev.

15. Glede na sprejeto odločitev o razveljavitvi izpodbijane odločbe, se višje sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano odločbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj se v novem sojenju opredeli do trditev pravdnih strank v zvezi s podizvajalcem C. d. o. o., poleg tega pa naj presodi, ali je tožena stranka s predloženo gradbeno pogodbo uspela dokazati obstoj dogovora o dveh pogodbenih kaznih, in če bo ugotovilo, da je dogovor obstajal, ali tožena stranka upravičeno zahteva plačilo le-teh. Poleg tega naj v novem sojenju ugotovi, ali je terjatev tožene stranke iz naslova stroškov odprave napak trditveno dovolj substancirana, oziroma ali je izkazana po temelju in višini (tretji odstavek 360. člena ZPP).

Op. št. (1): Terjatve do stečajnega dolžnika, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka in ki jo je novi upnik po začetku stečajnega postopka pridobil na podlagi cesije prejšnjega upnika, ni dovoljeno pobotati z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do novega upnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka.

Op. št. (2): Terjatve upnika do stečajnega dolžnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, ni dovoljeno pobotati z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do tega upnika, ki je nastala po začetku stečajnega postopka.

Op. št. (3): dr. N. Plavšak; Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 191.