Jedro

Določbo drugega odstavka 58. člena ZAP je mogoče realizirati le tedaj, če se z uporabo avtorskega dela doseže nesorazmeren dobiček, ki ni bil vnaprej pričakovan.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od tožene stranke s tožbo zahtevala sklenitev aneksa k pogodbi, sklenjeni dne 21.12.1983 med pokojnim P.M. in pravnim predhodnikom tožene stranke, kolikor se ta nanaša na višino honorarja od prihodka, doseženega z uporabo avtorskega dela z naslovom "1001 nasvet za vsakdanjo rabo". Honorar naj bi znašal 12 % od prihodka. Istočasno je bil proti toženi stranki postavljen zahtevek, po katerem naj bi ta bila dolžna plačati dediču P. M., G.J., znesek 78,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1985 dalje do plačila. Tožena stranka naj bi bila dolžna plačati G.J., dediču P.M., tudi odškodnino v znesku 6,336.000 SIT. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbo tožnika G.J. je nato sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožnik G.J. vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po izračunu izvedenca finančne stroke je tožena stranka s prodajo 170.000 izvodov dosegla prihodek v znesku 11,900.000 nekdanjih jugoslovanskih dinarjev. Ker je za prvo izdajo in za naslednje tri ponatise znašal honorar avtorja skupaj 204.000 din, predstavlja delež avtorskega honorarja v prodajni ceni le 1,71%. Tako je izkazano očitno nesorazmerje med pogodbenim avtorskim honorarjem in doseženim prihodkom tožene stranke z uporabo avtorskega dela. To je potrdil tudi kot priča zaslišani dr. M.Ž. Zato tožeča stranka ocenjuje, da so dokazi potrdili, da je pok. P.M. po določbi 58. člena Zakona o avtorski pravici (ZAP) bil upravičen do sklenitve aneksa k avtorski pogodbi. Določba 58. člena ZAP je jasna in ne potrebuje interpretacije. Zakonska določila o uspešnici je treba spoštovati. Zakonski pojem prihodek je izpodbijana sodba prekrojila v dobiček, pri čemer ni upoštevano, da je celotni prihodek bilančna kategorija in pomeni seštevek vseh prihodkov nekega subjekta v enem koledarskem letu. Prihodka zato glede vsebine ni možno enačiti z dobičkom. Sicer pa v založniški pogodbi z dne 21.12.1983 ni zapisano, da bi avtor (P.M.) toženi stranki prepustil tudi pravico izkoriščanja avtorskega dela v srbohrvaškem jeziku. Če bi to storil, bi morala biti njegova volja jasno izražena v pogodbi. Pravilo o konvalidaciji avtorske pogodbe ne prihaja v poštev. V tem okviru se tožeča stranka ne strinja z razlago izpovedi priče J.R. Po določbi 66. člena ZAP se šteje, da je avtor pogodbeno prenesel na založnika pravico do objave le ene bibliografske izdaje, če v pogodbi ni drugače določeno.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožbena trditvena podlaga opredeljuje tožbeni zahtevek v dveh smereh. Čeprav temelji na založniški pogodbi (62. do 72. člen ZAP), sklenjeni dne 21.12.1983, tožeča stranka s prvim delom, zaradi očitnega nesorazmerja doseženega dohodka z dogovorjenim avtorskim honorarjem, zahteva sklenitev pogodbenega dodatka z določitvijo višjega honorarja (delo naj bi postalo uspešnica - 58. člen ZAP) in plačilom razlike, z drugim delom pa plačilo odškodnine zaradi kršitve sklenjene pogodbe, saj pokojni P.M. ni dovolil objave dela na srbohrvaškem jezikovnem območju (62. člen ZAP).

Izpodbijana sodba je glede prvega dela tožbenega zahtevka izhajala iz namena določbe 58. člena ZAP. Pri tem se revizijsko sodišče strinja s sprejeto pravno razlago, da je določba o uspešnici aktualna predvsem v primerih, ko je treba zaradi spremenjenih razmer zavarovati avtorjev premoženjskopravni položaj in da gre za "avtorskopravni derivat obligacijskopravnega inštituta spremenjenih okoliščin (133. - 136. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, oziroma 112. od 115. člen Obligacijskega zakonika). To po eni strani predpostavlja, da stranki pogodbe (torej tudi avtor) nista računali, da bo avtorsko delo postalo uspešnica, po drugi strani pa, da je zaradi nepredvidenega obsega prodaje založnik dosegel nesorazmeren prihodek (besedilo 58. člena ZAP) oziroma dobiček (81. člen veljavnega zakona o avtorskih in sorodnih pravicah); pri čemer pa se je v celoti mogoče strinjati z razlago v izpodbijani sodbi, da je "z izrazom prihodek treba razumeti to, kar se danes pojmuje kot dobiček".

Že prva predstavljena dilema ob izvedenih dokazih ne dopušča zanesljivega sklepanja, da je sploh šlo za uspešnico. To bi bilo mogoče zagovarjati tedaj, ko je založnik z izkoriščanjem avtorskega dela dosegel nepričakovano visoke dobičke. Vendar pa je sodišče prve stopnje sprejelo tudi dokazno oceno (z njo se je sodišče druge stopnje strinjalo), da je že veljavna založniška pogodba predpostavljala ponatise. Postavlja se torej (pravno) vprašanje, zakaj bi bilo treba pogodbo dopolniti s sklicevanjem na določbo 58. člena ZAP, ko pa je "uspešnica" bila vnaprej predvidena.

Druga dilema (ali je tožena stranka res dosegla nesorazmerni dobiček) pa posega na področje dejanskih ugotovitev. Bruto dohodek ne predstavlja (čistega) dobička, saj ne upošteva stroškov in drugih utemeljenih izdatkov. Ker tožena stranka prikazuje, da njen dobiček ob upoštevanju izkazanih stroškov ni bil nesorazmeren, bi morala tožeča stranka dokazati nasprotno. Vendar pa tožeča stranka tega ni storila. Njena revizijska zatrjevanja, nanašajoča se na vsebino izvedenskega mnenja in izpoved priče dr. Ž., v tem obsegu pomenijo grajo dejanskih ugotovitev, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (3. odstavek 370. člena ZPP).

Zavrnitev prvega dela tožbenega zahtevka na sklenitev aneksa in plačilo razlike avtorskega honorarja je po opisanem pravilna in zakonita, revizija pa neutemeljena.

Pravilna je tudi odločitev o drugem, odškodninskem delu tožbenega zahtevka. Razlaga določb ZAP (71. člen) omogoča sklepanje, da je treba za avtorske pogodbe, kadar ZAP ne določa drugače, uporabljati določbe Zakona o obligacijskih razmerjih. To pa pomeni, da prihaja tudi za avtorske pogodbe v poštev konvalidacija tistih pogodbenih določb, glede katerih sta se stranki le ustno dogovorili (73. člen Zakona obligacijskih razmerjih). Revizijsko sodišče se v tem obsegu v celoti pridružuje pravilnim razlogom, ki jih vsebuje izpodbijana sodba. Nižji sodišči sta se pri tem oprli na jezikovno razlago založniške pogodbe, sklenjene dne 21.12.1983, po kateri se je avtor P.M. zavezal, da v času enega leta od sklenitve pogodbe ne bo istih avtorskih materialov odprodal drugim naročnikom v SFRJ in da tudi ne bo dovolil natiska prevoda teh materialov v SFRJ. Navedena jezikovna razlaga, povezana z oceno izpovedi priče J.R., je privedla do dokaznega sklepanja, po katerem je pokojni P.M. pred podpisom pogodbe soglašal, da se njegovo avtorsko delo prevede tudi v srbohrvaški jezik. Revizija se z navedeno dokazno oceno in iz nje izvirajočo pravno razlago sicer ne strinja, vendar pa tudi v tem primeru velja, kar je že zapisano: revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). V tem okviru pomeni revizijska trditev, po kateri bi bilo treba upoštevati določbe ZAP, nanašajoče se le na pravico objave ene bibliografske izdaje oziroma ene razmnožitve, po eni strani nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo sprejema izpodbijana sodba, po drugi strani pa nasprotovanje pravni razlagi, po kateri tudi za avtorske pogodbe prihaja v poštev konvalidacija tistih pogodbenih določb, glede katerih sta se stranki le ustno dogovorili.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba po povedanem zavrniti (378. člen ZPP).