Jedro

(Ne)preskrbljenost zakonca kot dejstvo socialnega stanja nujno vsebuje tudi okoliščine, ki se nanašajo na prognozo socialne varnosti, torej dejstva, ki bodo v bodoče bolj ali manj gotovo obstajala. Za pravilno opredelitev tega pravnega standarda je potrebno upoštevati starost takšnega zakonca in dejstvo, da v sedanjih razmerah pač ne pomeni socialne varnosti izključno le redna zaposlitev za poln delovni čas, saj so možnosti za pridobivanje sredstev za preživljanje in za pridobitev pogojev za prejemanje pokojnine zelo različne, resda bolj ali manj ugodne, pa vendar takšne, da zagotavljajo socialno varnost tudi za pozneje. Sodišče mora tudi, ko ugotavlja ali ima zakonec, ki zahteva preživnino, sredstva za življenje, skrbno analizirati vse možnosti, ki jih lahko prinaša nepremično premoženje. Seveda pa je potrebno, in to prvenstveno, dognati, kaj je prineslo dejstvo, da sta zakonska zveza in s tem skupno življenje prenehala, v ekonomskem pogledu.

Izrek

Revizija proti odločbi o preživnini za otroka se zavrne kot neutemeljena, reviziji proti odločbi o preživnini za tožnico pa se ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje v odločbah o tej preživnini in o pravdnih stroških razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tej razvezni pravdi je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, dodelilo njuni hčerki rojeni leta 1977 in 1981, v varstvo in vzgojo tožnici in tožencu naložilo naj prispeva k njunemu preživljanju od 16.5.1994 dalje po 20.000,00 SIT za vsako, kot je bilo določeno z delno odločbo na podlagi pripoznave, od 17.5.1994 dalje pa še po 5.000,00 SIT za vsako, in k tožničinemu preživljanju od 17.5.1994 dalje po 1.000,00 SIT na mesec, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek za plačila preživnin za hčerki za vsako po 5.000,00 SIT za čas od 13.9.1993 do 16.5.1994 in za tožnico od 11.10.1993 do 16.5.1994 po 10.000,00 SIT in za čas od 17.5.1994 dalje po 9.000,00 SIT zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je na toženčevo pritožbo proti odločitvi sodišča prve stopnje o preživnini nad 20.000,00 SIT za vsako izmed hčerk in o preživnini za tožnico zavrnilo in pri tem posebej poudarilo, da je tožnica brez svoje krivde izgubila redno zaposlitev, da spričo njenih sedanjih nerednih prejemkov ne more nič prispevati v denarju k preživljanju otrok; da je do pripravniške zaposlitve starejše hčerke prišlo 3 mesece po izdaji sodbe; da se ji bo staž iztekel 12.3.1995. Proti slednji sodbi vlaga revizijo tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava. Obema sodiščema očita, da sta napačno razumeli 50. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v zvezi s preživnino za tožnico, saj je relativno mlada in zdrava, je solastnica stanovanjske hiše in parcele in ima redno zaposlitev in dohodke. Zakon sploh ne predvideva simbolične preživnine. Neutemeljeno je tudi zvišanje preživnin za hčerki nad pripoznanima. Bivata namreč v skupni hiši pravdnih strank, polovico stroškov trpi toženec, prav tako tudi skupno prehrano. Starejša hči se je že izšolala in je sedaj pripravnica pri zasebnem optiku, mlajša pa je ves čas doma in nima povečanih stroškov za šolanje v drugem kraju. Predlaga spremembo obeh sodb v izpodbijanem delu ali pa njuno razveljavitev v enakem obsegu.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu RS, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija proti odločbi o preživninah za hčerki pravdnih strank ni utemeljena, proti odločbi o preživnini za tožnico pa je.

Revident se neupravičeno sklicuje na izdatke,ki jih ima v zvezi s skupno hišo, v kateri živita tudi hčerki, in v zvezi s hrano, ki jo krije, saj je zakon glede tega jasen. Kadar sodišče odloča o preživninski obveznosti staršev za mladoletne otroke, mora preživnino določiti v denarju (79. člen in prvi odstavek 131. člena ZZZDR) in torej ne v kakšnih drugih načinih preživljanja. Zato mora biti v obravnavanem primeru, ko sta po (že pravnomočni) odločbi sodišča ostali hčerki v varstvu in vzgoji pri tožnici, določen toženčev preživninski prispevek v denarju. Tudi ni mogoče upoštevati revizijskih trditev o tem, da se je starejša hči izšolala in da že ustvarja določene dohodke, ker so to okoliščine, ki jih je toženec začel uveljavljati kot novote v pritožbenem postopku, za katere pa ni ponudil dokazov (prvi odstavek 352. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP) in jih že pritožbeno sodišče upravičeno ni upoštevalo. Sicer pa je pravkar omenjeno sodišče toženca pravilno poučilo, da so za razsojo pomembne okoliščine, ki so obstajale v času sojenja na prvi stopnji. Tako seveda tudi v revizijskem postopku, kjer ni mogoče uveljavljati razloga nepravilne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja toženec ne more uspešno načenjati tega vprašanja. Končno nima nobene teže revizijska trditev, da mlajša hči nima povečanih stroškov šolanja v drugem kraju, saj sodišči prve in druge stopnje nista izhajali iz te okoliščine, potrebam obeh otrok, kot jih je zatrjevala tožeča stranka, pa toženec ni oporekal. Tudi sicer meni pritožbeno sodišče, da je toženčev preživninski prispevek v skupnem znesku po 25.000,00 SIT za vsako izmed hčerk, ob dejstvu, da tožnica zdaj ni sposobna v denarju prispevati k njunemu preživljanju, pravilno odmerjen.

Del revizije, ki izpodbija preživnino za hčerki pravdnih strank nad zneskom 20.000,00 SIT je revizijsko sodišče zaradi povedanega zavrnilo kot neutemeljen.

Utemeljen pa je tisti del revizije, ki izpodbija sodbo v odločbi o preživnini za tožnico. Revidentovo sklicevanje na 50. člen ZZZDR v zvezi s tem vprašanjem sicer ni utemeljeno, saj ureja zakon razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze, kar zadeva preživnino za kakšnega izmed njiju, za kar gre v obravnavanem primeru, v določbah 81. do 83. člena, pri čemer se 81. člen nanaša na nastali položaj po razvezi, ki je trajen in 82. člen na nastali začasen položaj. Ni tudi mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da zato, ker zakon ne predvideva simbolične preživnine, le-te sodišče ne bi smelo prisoditi. Res je posebej ne ureja, toda iz njegova konteksta izhaja, da sodišče lahko prisodi tudi takšno preživnino, se pravi v neznatnem znesku, kar stori zlasti tedaj, ko ob razvezi sicer niso izpolnjeni pogoji iz 81. člena ZZZDR, vendar pa je mogoče z gotovostjo pričakovati, da bo zakonec, ki zahteva preživljanje, ostal v doglednem času po razvezi brez zadostnih sredstev za življenje. Ko se to zgodi, pa sodišče zaradi spremenjenih razmer, zviša takšno preživnino na znesek, ki je potreben preživljancu in ki je hkrati v mejah možnosti preživljalca.

Res pa sodišči prve in druge stopnje nista v vsem pravilno uporabili materialnega prava, zaradi česar je ostalo dejansko stanje (navzlic izpričanemu trudu osvetliti razmere z vseh vidikov) nepopolno ugotovljeno. Zakon določa, da sodišče prisodi preživnino nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti. (Ne)preskrbljenost zakonca kot dejstvo socialnega stanja nujno vsebuje tudi okoliščine, ki se nanašajo na prognozo socialne varnosti, torej dejstva, ki bodo v bodoče bolj ali manj gotovo obstajala. Za pravilno opredelitev tega pravnega standarda je seveda potrebno upoštevati starost takšnega zakonca in pa dejstvo, da v sedanjih razmerah pač ne pomeni socialne varnosti izključno le redna zaposlitev za poln delovni čas (torej drugače kot si sicer to predstavlja tožeča stranka), saj so možnosti za pridobivanje sredstev za preživljanje in za pridobitev pogojev za prejemanje pokojnine zelo različne (kar je tožnica dokazala tudi z dosedanjimi zaposlitvami in s kombinacijo delne zaposlitve in delnih prejemkov socialne pomoči), resda bolj ali manj ugodne, pa vendar takšne, da zagotavljajo socialno varnost tudi za pozneje. Sodišče mora tudi, ko ugotavlja ali ima zakonec, ki zahteva preživnino, sredstva za življenje, skrbno analizirati vse možnosti, ki jih lahko prinaša nepremično premoženje, kar je bilo v tem primeru opuščeno. Seveda pa je potrebno, in to prvenstveno, dognati, kaj je prineslo dejstvo, da sta zakonska zveza in s tem skupno življenje prenehala, v ekonomskem pogledu.

Iz opisanih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP ugodilo temu delu revizije in sodbi nižjih sodišč v obsegu, ki se nanaša na preživnino za tožnico, in zato tudi v stroškovnem delu (četrti odstavek 164. člena ZPP) razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob tem bo moralo, na podlagi svoje pravice in dolžnosti materialnega pravdnega vodstva (298. člen ZPP) pozvati stranki, da dopolnita svoje navedbe in skladno s tem izvesti dokazni postopek, ki bo pripomogel do tako popolne ugotovitve dejanskega stanja, da bo mogoče na njegovi podlagi pravilno uporabiti materialno pravo. Tako bo potrebno še dognati ali so se in kako so se z razvezo zakonske zveze spremenile tožničine ekonomske razmere; ali lahko tožničino nepremično premoženje pomeni sredstvo in v kakšnem obsegu za njeno preživljanje ter kakšna je v zvezi s tem toženčeva vloga; kakšne so predvidljive možnosti za tožničino pridobivanje sredstev za življenje z delom in s kakšnimi oblikami dela ter kakšne so v zvezi s tem ob sedanji zakonodaji, ki ureja socialno in pokojninsko varnost ljudi, njene možnosti. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo moralo sodišče vnovič odločiti ali gre tožnici simbolična preživnina ali ne.

Odločitev o stroških v zvezi z revizijo temelji na četrtem in tretjem odstavku 166. člena ZPP.