Jedro

Pravdno sodišče je vezano na ugotovitev vzročne zveze med opisanimi ravnanji v izreku pravnomočne kazenske obsodilne sodbe in nastankom prepovedane posledice kaznivega dejanja nasilništva, in sicer strahom, ki ga je prestala tožnica.

Toženčeva izvršitvena ravnanja kaznivega dejanja nasilništva predstavljajo hudo žalitev, ki presega običajne žalitve in so protipravna v objektivnem pogledu. Žaljivke in drugi zaničevalni izrazi ter grožnje, ki jih je toženec izrekel tožnici, in fizično obračunavanje, kar vse izhaja iz izreka kazenske sodbe, so pri tožnici povzročile subjektivno prizadetost zaradi posega v njeno čast in dobro ime. Tožnica ni z ničemer prispevala k nastanku škodnih dogodkov.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine in tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2013 dalje do plačila. V presežku, za znesek 2.000,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 611,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da ji prisodi še preostalih 2.000,00 EUR odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, zaradi prebitja ustnice, odloma prednjega zoba in zvitega palca. Glede na izrek kazenske sodbe je bilo zastaranje pretrgano tudi v tem delu. Sodišče prve stopnje je iz izpovedb strank ugotovilo, da je bila razveza njune zakonske zveze predlagana v letu 2008. Pravdni stranki sta bili v času storitve vseh obravnavanih dejanj zakonca, zato je bilo zastaranje zadržano. 1000,00 EUR je prenizka odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti. Med nevšečnosti med zdravljenjem bi moralo sodišče upoštevati jemanje pomirjeval in antidepresivov ter bolniški stalež in s tem povezane začasne omejite pri opravljanju vsakdanjih aktivnosti.

3. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je odmerjena previsoko in v nasprotju s sodno prakso, in sicer z odločitvami II Cp 108/2009, II Cp 4239/2011 in Cp 1255/2008. Tožnica ni zatrjevala, da jo je bilo strah za življenje. Sodišče je sprejelo zaključek brez izvedenca psihiatrične stroke. Glede prestanega strahu sodba nima razlogov. Tožnici ni uspelo dokazati vzročne zveze med porušenim duševnim ravnovesjem in toženčevimi ravnanji. Sodišče je v nasprotju s kazensko sodbo, izvedenskim mnenjem dr. K., medicinsko dokumentacijo in izpovedbo tožnice ter njeno trditveno podlago ugotovilo, da je bila tožnica ob navedenih datumih in obdobjih prestrašena. Ker so v kazenski sodbi obravnavani samo posamezni dogodki v določenih dneh, bi moralo sodišče trajanje in intenziteto strahu presojati le v okviru teh dogodkov. Prisojena odškodnina za strah je previsoko odmerjena. V tožničino čast in dobro ime ni bilo poseženo. Sodišče je preko trditvene podlage ugotavljalo in zaključilo, kakšna je bila tožnica kot žena in mati, kako je skrbela za otroke in toženca ter kakšna gospodinja je bila. Brez trditvene podlage je zaključilo, da se je tožnica zaradi fizičnega ravnanja počutila ponižano in razžaljeno. Poseg v njeno čast in dobro ime ni dokazan, ne v objektivnem in ne v subjektivnem smislu, odškodnina pa je glede na okoliščine konkretnega primera pretirana. Sodišče bi moralo pri presoji višine odškodnine dati primerno težo tožničinemu neprimernemu vedenju. Sodišče je napačno odločilo o stroških postopka, saj je uspeh v pravdi ločevalo po temelju in po višini.

4. Toženec je odgovoril na tožničino pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

5. Tožnica na toženčevo pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine temelji na dejanskem stanju, o katerem je bilo že odločeno v kazenskem postopku (pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. K 412/2008), v katerem je bil toženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem in drugem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika. Iz pravnomočnega izreka kazenske sodbe, katerega del je tudi opis kaznivega dejanja, izhaja, da je toženec dne 22. 3. 2008, 17. 5. 2008, 18. 5. 2008, 30. 5. 2008, 31. 5. 2008, 3. 6. 2008 in neugotovljene dni od 3. 6. 2008 do 11. 6. 2008 toženki povzročal telesne bolečine, strah ter jo hudo žalil. Pravdno sodišče je vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da so nastale prepovedane posledice v vzročni zvezi z ravnanji, opisanimi v izreku obsodilne kazenske sodbe(1). Vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo namreč pomeni, da toženec v pravdi ne more uveljavljati ugovorov, ki nasprotujejo ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo kazenske obsodilne sodbe(2).

8. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo denarno odškodnino 1.000,00 EUR zaradi pretrpljenega strahu, 1.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter 1.000,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. V presežku, za znesek 2.000,00 EUR, je tožbeni zahtevek iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zavrnilo.

K pritožbi tožeče stranke

9. Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo navajala, da je utrpela prebitje ustnice, odlom dela prednjega zoba in zvitje palca v obdobju približno pol leta pred 22. 3. 2008. To časovno obdobje ni zajeto s pravnomočno kazensko sodbo. Toženec je bil obsojen za izvršena dejanja z dne 22. 3. 2008, 17. 5. 2008, 18. 5. 2008, 30. 5. 2008, 31. 5. 2008, 3. 6. 2008 in neugotovljene dni od 3. 6. 2008 do 11. 6. 2008. Zato je za presojo zastaranja tega dela odškodninske terjatve potrebno uporabiti 352. člen OZ. Tožba je bila vložena 10. 6. 2013 in je triletni zastaralni rok za izvršena dejanja v obdobju pol leta pred 22. 3. 2008 potekel. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da je tožnica v teh škodnih dogodkih trpela 7 do 10 dni srednje hude bolečine. Pri tem je morala počivati in jemati analgetike. Ni utemeljena pritožbena navedba o prenizko dosojeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti, saj je dosojena denarna satisfakcija v višini 1.000,00 EUR iz tega naslova tudi ob upoštevanju dejstev, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica in ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, in sicer da se je tožnica zdravila z zdravili za pomiritev, sedativi in antidepresivi ter trajanja bolniškega staleža, primerna in v skladu s sodno prakso.

10. Tožnica se v pritožbi prvič pavšalno sklicuje na zadržanje zastaranja med zakonci, kar v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. V postopku na prvi stopnji se je sklicevala na pretrganje zastaranja zaradi kazenskega postopka, zato pravno relevantnih okoliščin, ki bi bile podlaga za odločitev o zadržanju zastaranja ni navedla in sodišče o njih ni moglo odločati.

K pritožbi tožene stranke

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v vseh treh škodnih dogodkih trpela 7 do 10 dni srednjih bolečin in morala počivati ter po potrebi jemati analgetike. Na te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče vezano, saj pritožba pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tem delu ne uveljavlja, ampak graja le materialnopravno pravilnost odločitve o višini denarne satisfakcije. Toženec je predstavil sodne odločbe z nižjo dosojeno odškodnino, ki pa prestavljajo le izsek iz celovite sodne prakse glede dosojanja odškodnin za nepremoženjsko škodo. V zadevi iz baze povzetkov negmotnih škod s številko VS002517 je bila oškodovanki, ki je trpela 3 dni lahkih stalni telesnih bolečin, 5 dni občasnih lahkih telesnih bolečin ter 3-5 dni nelagodja ob pritisku na poškodovana področja, odmerjena odškodnina v višini 1,8 povprečne mesečne plače za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pritožba neutemeljeno izpodbija odmerjeno višino odškodnine iz tega naslova, saj dosojena denarna satisfakcija v višini 1.000,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino.

12. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje glede pretrpljenega strahu tožnice ob tožnikovih izvršitvenih ravnanjih kaznivega dejanja nasilništva, ki imajo oporo v tožničini prepričljivi izpovedbi. Poleg tega je obstoj strahu potrdil tudi izvedenec medicinske stroke dr. K. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je zaključek sodišča prve stopnje glede tožničinega strahu samovoljen. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožnica svojemu trditvenemu bremenu v zvezi s strahom ni zadostila, saj je v tožbi izrecno navedla, da je zaradi toženčevih dejanj, kot so opisana v izreku pravnomočne kazenske sodbe, „vseskozi trpela intenzivne duševne bolečine zaradi strahu“. Prav tako je sodišče prve stopnje toženčev ugovor prekluzije pravilno zavrnilo. Vpogled v medicinsko dokumentacijo je tožnica namreč pravočasno predlagala na prvem naroku za glavno obravnavo. Pritožbene navedbe o prekluziji dodatnih navedb tožnice v zvezi s strahom iz njene pripravljanje vloge z dne 7. 3. 2014 pa so nerelevantne, saj je tožnica že v tožbi v zvezi z strahom podala zadostno trditveno podlago, in sicer da je zaradi toženčevih ravnanj trpela intenziven strah. Posledično tudi ne drži navedba, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlage v zvezi z strahom.

13. Pritožbenega očitka o obstoju nasprotja med ugotovitvijo sodišča o dolgotrajnem tožničinem duševnem pretresu ter ugotovitvami iz kazenske sodbe, izvedenskim mnenjem dr. K., medicinsko dokumentacijo, tožničino izpovedbo in trditveno podlago toženec ni konkretiziral, saj ni navedel, v čem je nasprotje med navedeno ugotovitvijo in dokazi. Poleg tega pa vsi navedeni dokazi obstoj strahu potrjujejo. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo sprejeti zaključkov glede strahu brez izvedenca psihiatrične stroke, tudi ni utemeljena. Tožnica je obstoj strahu in njegovo intenzivnost izkazala s svojo prepričljivo izpovedbo, v kateri je izpovedala, da je čutila smrtni strah, kar je vsekakor primeren dokaz za ugotavljanje intenzivnosti strahu. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje predstavlja denarna satisfakcija zaradi pretrpljenega strahu v višini 1.000,00 EUR v skladu z 179. členom OZ ter sodno prakso v podobnih primerih po presoji pritožbenega sodišča pravično denarno odškodnino.

14. Pravdno sodišče je vezano na ugotovitev vzročne zveze med opisanimi ravnanji v izreku pravnomočne kazenske obsodilne sodbe in nastankom prepovedane posledice kaznivega dejanja nasilništva, in sicer strahom, ki ga je prestala tožnica. Ni utemeljen toženčev ugovor zastaranja odškodnine za strah od 2. 6. 2008 dalje, saj je tožničin strah v vzročni zvezi s toženčevim kaznivimi ravnanji. Posledično ni relevantno toženčevo prerekanje vzročne zveze med toženčevimi kaznivimi ravnanji in tožničinim obiskom pri zdravnici dne 2. 6. 2008. Ker se sodišče ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene(3), je neutemeljeno pritožbeno izvajanje o kršitvi 22. člena Ustave.

15. Razlogi sodišča glede obstoja in intenzivnosti strahu so jasni in popolni ter razumljivi in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Zaradi česar pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

16. Sodišče prve stopnje je bilo v obravnavanem primeru vezano tudi na zaključek iz pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, da je toženec tožnico pretepal, hudo žalil, zmerjal z vaško kurbo, prasico in z žaljivimi izrazi zaničeval pred otroci. Tožnica je v trditveni podlagi navedla, da je zaradi toženčevih žalitev, žaljivega obnašanja in psihičnega trpinčenja v obdobju približno 3 mesecev trpela duševne bolečine zaradi prizadete časti in dobrega imena, kar je izkazala s prepričljivo izpovedbo. Toženčeva izvršitvena ravnanja kaznivega dejanja nasilništva predstavljajo hudo žalitev, ki presega običajne žalitve in so protipravna v objektivnem pogledu. Žaljivke in drugi zaničevalni izrazi ter grožnje, ki jih je toženec izrekel tožnici, in fizično obračunavanje, kar vse izhaja iz izreka kazenske sodbe, so pri tožnici povzročile subjektivno prizadetost zaradi posega v njeno čast in dobro ime. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni z ničemer prispevala k nastanku škodnih dogodkov, drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Upoštevajoč v izreku pravnomočne kazenske sodbe ugotovljena dejstva in tožničino verodostojno izpovedbo o užaljenosti in prizadetosti, pa tudi sodno prakso v podobnih primerih, predstavlja denarna satisfakcija v višini 1.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti po presoji pritožbenega sodišča pravično denarno odškodnino.

17. Ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve, in sicer da je toženec prerekal temelj tožničinega zahtevka in ugovarjal tožničin soprispevek k nastali škodi, je sodišče prve stopnje uspeh pravdnih strank utemeljeno izračunalo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP tako, da je uspeh strank ovrednotilo ločeno po temelju in po višini, nato pa izračunalo končni uspeh, ki je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov(4). Tožnica je po temelju uspela v celoti (100 %), po višini pa s 60 %. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo, da skupen uspeh tožnice znaša 80 %, uspeh toženca pa 20 %. Zato pritožbi zoper stroškovno odločitev nista utemeljeni.

18. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, sta dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj II Cp 2699/2012. Op. št. (2): Primerjaj II Ips 439/2008. Op. št. (3): Sklep št. Up-107/96 z dne 25. 9. 1996. Op. št. (4): Primerjaj II Cp 1770/2014.