Jedro

Ni podana objektivna nepristranskost sodišča, saj tožnikove trditve o nezaupanju v odločanje sodišča nimajo realne podlage in ne utemeljujejo razumnega dvoma v delovanje sodišča.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper toženo stranko zaradi plačila 934.689,99 EUR. V postopku uveljavlja odškodnino proti toženi stranki zaradi škode, ki jo je utrpel kot upnik zaradi sojenja v nerazumnem roku v izvršilni zadevi In 111/95 Okrajnega sodišča v Ljubljani.

2. Tožnik je vložil predlog, da Vrhovno sodišče namesto krajevno pristojnega Okrožnega sodišča v Ljubljani zaradi tehtnih razlogov določi za sojenje drugo stvarno pristojno sodišče. Kot razlog navaja omajano zaupanje v postopanje in odločanje Okrožnega sodišča v Ljubljani.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to podani drugi tehtni razlogi.

5. Tožnik zatrjuje, da ni podana objektivna nepristranskost Okrožnega sodišča v Ljubljani, ker je omajano njegovo zaupanje v odločanje tega sodišča. To utemeljuje s trditvami o taktiziranju in zavlačevanju sodišča v tej pravdni zadevi ter s trditvami o tem, da sodišče dopušča pravobranilstvu v tej zadevi vpletati tožnikovo prejšnjo odškodninsko zadevo III P 61/97. Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre pri opisanih trditvah tožnikovo subjektivno videnje obravnavane zadeve in sojenja na sploh, ki nima zveze z resničnim potekom te pravdne zadeve, v katerem ni nobenega zavlačevanja s strani sodišča, tek postopka pa otežkoča tožnikova laičnost pri obravnavanju zadeve. V dosedanjem poteku te pravdne zadeve ni videti nobenega protipravnega ravnanja sodišča, svoje predhodne postopke pa vnaša v obravnavano zadevo predvsem tožnik s svojimi številnimi nepreglednimi vlogami, ki vključujejo podrobnosti iz tožnikovih prejšnjih sodnih postopkov. Pri tem pa je odločilno, da gre v obravnavani odškodninski pravdi za škodo, ki naj bi tožniku nastala v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v zadevi In 111/95 in ne pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki sicer obravnava navedeno tožnikovo zadevo. Ne gre torej za sojenje sodišča za škodo, ki naj bi jo tožniku povzročilo isto sodišče, saj gre za dve popolnoma organizacijsko in fizično ločeni sodišči. Iz tožnikovega predloga za delegacijo pa je razvidno, da si tožnik pridržuje pravico uveljavljati odškodnino tudi za protipravno ravnanje Okrožnega sodišča v Ljubljani, česar pa doslej ni storil, tako da je ta okoliščina za odločanje o delegaciji pristojnosti za sedaj nepomembna. Prav tako je nerelevantno in pavšalno zatrjevanje znanstev in prijateljstev v delovnem okolju sodišča, saj so sodniki dolžni in zmožni opravljati sodniško funkcijo po ustavi in zakonu tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja in sodniški ugled, ob zagotovitvi večstopenjskega sojenja. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da tožnikove trditve ne izkazujejo realne podlage in zato ni podan razumen dvom v objektivno nepristranskost sodišča, ki je pristojno obravnavati tožnikovo pravdno zadevo.

6. Dodati je še, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na dva sklepa Vrhovnega sodišča, saj v ničemer tožniku oziroma njegovim razlogom ne pritrjujeta. V zadevi I R 11/2000 sodišče ni ugotovilo, da bi bile zatrjevane okoliščine izkazane, in je predlog za delegacijo zavrnilo. V zadevi I R 18/2001 pa je bilo predlogu sicer ugodeno in sicer zato, ker je tožnik sodnik pri Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu, postopek pa je potekal pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu. Poudarek je na okoliščini, da je tožnik sodnik, tako da navedeni primer nima s tožnikovim nobene odločilne podobnosti.

7. V skladu z navedenim je Vrhovno sodišče po ugotovitvi neutemeljenosti tožnikovega predloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča ta predlog v skladu s 67. členom ZPP zavrnilo.