Jedro

Vloga za izdajo soglasja za cene telekomunikacijskih storitev, morajo vsebovati tudi specifikacijo stroškov, na podlagi katere je mogoče presoditi, ali so podani pogoji za izdajo takšnega soglasja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.6.2002. Z navedeno delno odločbo je tožena stranka tožeči stranki prepovedala zaračunavanje številskega prostora (1. točka izreka); odločila, da se postavke 7.1.5.2.2. ter 7.2.5.2., 7.2.5.3. in 7.2.5.4. črtajo iz cenika telekomunikacijskih storitev A. d.d. (2. točka izreka); ta odločba pa stopi v veljavo z dnem vročitve A. d.d., uporablja pa se od 1.1.2002 dalje (3. točka izreka).

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke in sklicuje na določbe: 74., 75. in 108. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel-1, Uradni list RS, št. 30/01). Po presoji sodišča prve stopnje je imela tožena stranka v navedenih zakonskih določbah podlago za svojo odločitev. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je s tem, ko je prepovedala zaračunavanje številskega prostora in določene postavke črtala iz cenika, prekoračila svoja pooblastila. Tožena stranka daje soglasje oziroma ga lahko odreče in iz izpodbijane odločbe izhaja, da je odrekla soglasje k črtanim postavkam in posledično, da je k ostalim postavkam dala soglasje. S tem ni sama spreminjala cenika, ampak je odrekla soglasje k zaračunavanju številskega prostora. Tožeča stranka ni izkazala, da gre pri spornem zaračunavanju številskega prostora za blok več številk za storitev izven fiksnih javnih telefonskih storitev, za katero ne bi bilo potrebno soglasje tožene stranke. Prav tako ni izkazala stroškov, ki jih ima z opravljanjem te storitve. V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da tožeča stranka tudi po večkratnem pozivanju ni predložila specifikacije stroškov, ki bi bili vezani na uporabo številskega prostora po priključku in ne bi bili že vsebovani oziroma vključeni v obstoječe stroške priključka. Sodišče prve stopnje meni, da tudi po opravljeni glavni obravnavi ne bi prišlo do drugačne odločitve ter da tudi morebitno zaslišanje izvedenca ne bi vplivalo na odločitev v tem upravnem sporu, saj niso sporna vprašanja, za katere bi bilo potrebno izvedensko mnenje. Glede tožbenega ugovora o veljavnosti izpodbijane odločbe oziroma njeni uporabi za nazaj pa sodišče meni, da je tožena stranka odločala o soglasju k ceniku z dne 1.1.2002 in je zato navedla tudi, od kdaj dalje se uporablja njeno soglasje k posameznim postavkam. Na samo uporabo cenika pa to nima nobenega posebnega vpliva, saj bi morala tožeča stranka splošne pogoje in cene v skladu s 3. odstavkom 74. člena ZTel-1 najprej objaviti v Uradnem listu RS in to najmanj teden dni pred njihovo uveljavitvijo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba ni pravilna. V upravnem postopku je nosilec ugotavljanja dejanskega stanja organ, stranke pa nimajo nobenega posebnega dokaznega bremena. Organ mora ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Sodišče prve stopnje je v celoti spregledalo, da tožena stranka v odločbi ni obrazložila niti ugotovila, da gre pri storitvah, pri katerih se zaračunava številski prostor, za fiksne javne telefonske storitve. Taka ugotovitev pa je ključnega pomena za odločitev v sami stvari. Tožena stranka ni ugotovila vseh dejstev, ki so potrebna za zakonito odločanje, s tem pa je kršila pravila postopka in zmotno ugotovila dejansko stanje, posledično pa je zmotno uporabila tudi materialno pravo. Opustitev predložitve dokazov v upravnem postopku upravnega organa ne odvezuje dolžnosti nadaljevati postopek, kot izhaja iz 3. odstavka 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter pravilno ugotoviti dejstva in uporabiti pravo. Tožena stranka ima v ta namen možnost pridobivanja dokazov s prisilno izvršbo, ki bi jih lahko uporabila, če bi bilo njeno mnenje utemeljeno. Izpodbijana sodba nima razlogov v delu, ki se nanaša na dopustnost retroaktivne veljave odločbe kot upravnega akta, zaradi česar je podana tudi kršitev 3. odstavka 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja sploh ni opredelilo, namesto tega pa navaja povsem nepomembno okoliščino glede obveznosti objave cenika v Uradnem listu RS. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo (sedaj revizijo) predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek), ni pa je dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev določb postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšna kršitev določb ZUS-1 po presoji vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni podana, do enakega sklepa pa pripelje tudi uporaba 4. odstavka 72. člena v zvezi z 2. odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je v tožbi predlagala izvedbo dokaza z izvedencem, vendar vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za vprašanja, za katera bi bilo potrebno izvedensko mnenje. Po določbi 1. odstavka 74. člena ZTel-1 morajo operaterji za opravljanje telekomunikacijskih storitev, za katere je po tem zakonu treba pridobiti dovoljenje, pripraviti opis storitev in splošne pogoje ter podrobno določiti cene teh storitev in jih dostaviti agenciji. Iz te zakonske določbe izhaja, da določitev cene storitev ni v pristojnosti izvedenca. Tožeča stranka torej ni predlagala izvedbe takšnih dokazov, ki bi bistveno vplivali na odločitev. Ker sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe brez glavne obravnave v nasprotju z zakonom, ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Po presoji vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, ki ima podlago v predloženih spisih, pravilno uporabilo materialno pravo, ki je veljalo v času odločanja tožene stranke. Do izdaje delne odločbe, katere zakonitost je predmet presoje v tem upravnem sporu, je prišlo na podlagi vloge tožeče stranke, s katero je obvestila toženo stranko o spremembi cenika telekomunikacijskih storitev z dnem 1.1.2002. Pri pregledu cenika je tožena stranka opazila, da so nekatere postavke v ceniku nerazumljivo visoke ali celo vprašljive, zato je od tožeče stranke zahtevala, da pojasni določene postavke in pripravi analizo cen in specifikacijo stroškov za vsako točko v okviru postavk 7.1.5. in 7.2.5. Ker kljub naknadnemu ponovnemu pozivu za dopolnitev zahtevanih podatkov in pojasnil tožena stranka ni prejela zahtevanih podatkov, je na podlagi 108., 74. in 75. člena ZTel-1 izdala delno odločbo z dne 21.6.2002. S to odločbo pa je odrekla soglasje k zaračunavanju številskega prostora, za katere niso bili izkazani stroški, ki jih ima tožeča stranka z opravljanjem te storitve. K izdaji soglasja k splošnim pogojem pa toženo stranko zavezuje 74. člen ZTel-1. V 4. odstavku tega člena je določeno, da operaterji mobilnih javnih radijskih storitev s pomembno tržno močjo morajo pred uveljavitvijo splošnih pogojev pridobiti soglasje agencije, operaterji zakupa vodov, ki imajo pomembno tržno moč in fiksnega javnega telefonskega omrežja oziroma storitev pa morajo pridobiti soglasje tudi za cene za storitev. Če pa je morala pridobiti tožeča stranka soglasje tudi za cene storitev, bi morala kot podlago za to odločitev posredovati tudi specifikacijo stroškov, na podlagi katere bi bilo mogoče presoditi, ali so podani pogoji za izdajo takšnega soglasja. ZTel-1 v 75. členu še dodatno določa, kakšne morajo biti cene vseh telekomunikacijskih storitev, še posebej pa cene in z njimi povezani elementi storitev fiksnega javnega telefonskega omrežja. Definicijo fiksnih javnih telefonskih storitev določa 3. točka 3. člena ZTel-1, 4. točka istega člena ZTel-1 pa določa, kaj se šteje za fiksno javno telefonsko omrežje. Po določbi 17. točke 3. člena ZTel-1 je operater pravna ali fizična oseba, ki izvaja pravni in dejanski nadzor nad celoto funkcij, ki so potrebne za zagotavljanje ustreznih telekomunikacijskih storitev. Iz tega izhaja, da operaterji ne morejo iz storitev, ki jih nudijo, izločiti posameznih storitev ali funkcij, temveč so glede na navedene zakonske določbe vezani na soglasje Agencije. Ker se je soglasje Agencije nanašalo na cenik z dne 1.1.2002, je tudi po presoji vrhovnega sodišča odločitev Agencije, da se njena odločba uporablja od 1.1.2002, utemeljena. Po določbi 3. odstavka 74. člena ZTel so namreč operaterji dolžni splošne pogoje in cene iz 1. odstavka tega člena ter vsako njihovo spremembo in dopolnitev v celoti, jasno in v primerni obliki objaviti v Uradnemu listu Republike Slovenijo najmanj sedem dni pred njihovo uveljavitvijo.

V reviziji pa glede na določbo 1. odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče uveljavljati bistvenih kršitev določb ZUP.

Glede na podano obrazložitev revizijski ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).