Jedro

V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji po ZPIZ-2 za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, tožnik pa tudi ni dopolnil 65 let starosti ob ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti.

Tožena stranka je tožniku napačno priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, saj pravico do premestitve v skladu z 81. členom pridobi zavarovanec po končani poklicni rehabilitaciji po prvem odstavku 72. tega člena zakona; zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55. letu starosti in zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Pri tožniku gre za zavarovanca s III. kategorijo invalidnosti, katerega delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %. Ob upoštevanju, da tožnik ni sposoben dela opravljati v polnem delovnem času, gre tožniku pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega v skladu z 82. členom ZPIZ-2. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožniku obstoji invalidnost III. kategorije, odločalo tudi o njegovih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter s tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka. V zahtevku za ugotavljanje invalidnosti I. kategorije so vsebovani tudi zahtevki za ugotovitev nižje (manj) kategorije in s tem tudi zahtevki za uveljavitev ostalih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se besedilo: „prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto“ nadomesti z besedilom: „pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega“ in v III. točki se črta besedilo: „sorazmernega dela“.

III. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

IV. Tožnik krije sam stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 7. 2. 2014 in 14. 10. 2013 (I. točka izreka), tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 14. 6. 2013 dalje, tožnik ni zmožen za delo „KV čevljar“, zmožen je za delo na drugem delovnem mestu in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: sposoben za lahko do zmerno težko razgibano delo, delno sede in s hojo, vendar ne po neravnem terenu ali po lestvah, brez čepenja, klečanja in brez stalnega premeščanja bremen nad 5 kg ter občasnega nad 10 kg ter z dvigovanjem desne roke nad višino ramen, delo naj ne poteka ponoči in ne pod časovno prisilo in ne na normo, v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno (II. točka izreka), priznalo pravico do sorazmernega dela delnega nadomestila (III. točka izreka) s tem, da o višini in izplačevanju delnega nadomestila odloči tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni (IV. izreka), zavrnilo pa tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine (V. točka izreka) ter naložilo toženki, da tožniku povrne stroške postopka v višini 167,35 EUR (VI. točka izreka). Navedeno odločitev je sodišče sprejelo na podlagi sprejetega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v okviru katere so sodelovali specialisti s področja internistične medicine, ortopedije in psihiatrije. Ugotovilo je, da je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost v okviru III. kategorije invalidnosti v skrajšanem delovnem času s stvarnimi omejitvami. Glede zatrjevane I. kategorije invalidnosti pa je menilo, da ta ni podana. Štelo je, da države socialna tveganja opredeljujejo po svoje tako, da to, da je tožnik v Švicarski konfederaciji razvrščen v I. kategorijo invalidnosti ne pomeni, da ima enako kategorijo invalidnosti tudi v Republiki Sloveniji in ne gre za avtomatično priznanje prve kategorije invalidnosti zaradi že priznane kategorije invalidnosti v Švici.

2. Pritožujeta se obe stranki.

3. Tožeča stranka meni, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, saj tožnik zahteva priznanje invalidske pokojnine od 1. 3. 2011 dalje, to je od tedaj, ko Uredba 883/2004/ES še ni stopila v veljavo. V času, ko je tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine v Švicarski konfederaciji je veljala Pogodba o ustanovitvi evropske skupnosti, konvencija med Republiko Slovenijo in Švicarsko konfederacijo o socialni varnosti in Uredba sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistema socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v skupnosti. Meni, da se je potrebno ravnati po predpisih, ki so veljali v času, ko je bila pravica pridobljena. Tožnik bi moral pridobiti pravico do invalidske pokojnine od 1. 3. 2001 dalje na podlagi ratificirane konvencije in Uredbe. V posledici tega je neutemeljeno sklicevanje na določbe ZPIZ-1, po katerih morajo biti pogoji za priznanje pravic na podlagi invalidnosti ugotovljeni po slovenskih predpisih, saj te določbe niso v skladu ne s konvencijo, ne z Uredbo. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj so na obrazcu E213/CH navedena vsa bolezenska stanja tožnika, ki se z leti le še slabšajo. Meni, da je bilo mnenje izvedenke psihiatrične stroke v Švicarski konfederaciji napisano strokovno, saj mu nihče v postopku priznanja pravice do invalidske pokojnine pri švicarskem nosilcu socialnega zavarovanja ni oporekal in je služilo kot temelj za izdajo odločbe, s katero je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine zaradi 100 % delanezmožnosti. Enako velja za preiskave skeleta tožnika in je izvedenec ortoped v Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja napravil povsem drugačne zaključke kot ortoped švicarskega nosilca socialnega zavarovanja. Ker je odločba švicarskega nosilca socialnega zavarovanja že pravnomočna, se ugotovitve ne štejejo za resnične in zato slovenski nosilec socialnega zavarovanja ne bi mogel oziroma smel sprejeti drugačne odločitve, kot jo je sprejel švicarski nosilec socialnega zavarovanja. Ker sodišče ni upoštevalo tako izdanih mnenj in listin, obstaja absolutna bistvena kršitev po 15. točki 339. člena ZPP, saj je v sodbi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka meni, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je tožniku priznalo pravico do premestitve, pri čemer iz obrazložitve ne izhaja, da bi sodišče sploh ugotovilo, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do premestitve in se zato sodba v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče je tožniku priznalo tudi pravico do sorazmernega dela delnega nadomestila v zvezi s 86. členom ZPIZ-2, ki pa ureja pravico do delnega nadomestila in odmero le-tega v odstotkih, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa. Navedeni člen ne ureja pravice do sorazmernega dela delnega nadomestila, zato se tudi v tem delu sodba ne da preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov, zakaj naj bi bil tožnik upravičen do pravice do sorazmernega dela delnega nadomestila. Sodišče je tožniku priznalo pravico do premestitve (pravilno: do dela) na drugo delo in pravico do sorazmernega dela delnega nadomestila le na podlagi ugotovitve, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti. Sodba pa ne vsebuje ugotovitve o izpolnjevanju ostalih pogojev (na primer gostota pokojninske dobe). Sodišče je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 14. 6. 2013 dalje z določenimi stvarnimi razbremenitvami in v skrajšanem delovnem času, za kar po mnenju toženke ni pravne podlage niti v določbah Uredbe št. 883/2004 niti v določbah ZPIZ-2. Tožnik že od leta 1991 dalje živi v Švici, tam je invalidsko upokojen ter ima državljanstvo Švicarske konfederacije. Tožnik je pri švicarskem nosilcu zavarovanja dne 2. 2. 2012 podal zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine v Sloveniji. V okviru odločanja v predsodnem postopku se je upoštevala le tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ne pa tudi do drugih pravic, ter je tako sodišče odločalo izven okvira odločanja. Na podlagi Uredbe št. 883/2004 pri slovenskem nosilcu zavarovanja ni mogoče uveljavljati kratkoročnih pravic in dajatev iz naslova invalidnosti, saj se lahko uveljavi le pravica do invalidske pokojnine, ob izpolnjevanju pogojev določenih v 41. členu ZPIZ-2. Pravice vezane na II. oziroma III. kategorijo invalidnosti so vezane na trg dela v Sloveniji in na slovensko delovno pravno zakonodajo ter podvržene nacionalni zakonodaji in nimajo mednarodnega elementa. Kratkoročne pravice in dajatve se namreč lahko zagotavljajo le upravičencem, ki živijo na območju Republike Slovenije. Namen zakonske ureditve je, da se takšni zavarovanci čim hitreje ponovno vključijo v aktivno zaposlitev. V času, ko čakajo na uresničitev te pravice, pa jim je zagotovljeno ustrezno materialno varstvo. Tožnik v Republiki Sloveniji ni vključen v obvezno zavarovanje ter ne prebiva v Republiki Sloveniji in tudi ni zatrjeval, da išče zaposlitev oziroma, da želi nastopati na trgu dela v Republiki Sloveniji. Smisel pravice do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega oziroma pravice do premestitve je v tem, da nekdo, ki nastopa na trgu dela Republike Slovenije, pridobi možnost opravljanja dela na delovnem mestu, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Pravico do delnega nadomestila pa pridobi zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pa to le v primeru, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja, prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnik živi v Švici in je tam tudi že upokojen, z zakonom določenih pogojev, ki se nanašajo na zaposljivost invalidov ne izpolnjuje. Sodišče bi moralo izpodbijani odločbi tožene stranke v celoti potrditi kot pravilni in zakoniti. Sodišče je napačno odločilo tudi glede stroškov postopka, saj je tožniku priznalo 40 % stroškov in je tako napačno ocenilo uspeh v sporu. Tožnik je uspel le z manjšim delom, največ 10 %.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri odločitvi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih zatrjujeta pritožbi, je pa prvostopenjsko sodišče ob siceršnji pravilni uporabi materialnega prava napačno poimenovalo pravico do sorazmernega dela delnega nadomestila namesto pravilno pravico do delnega nadomestila (III. izreka) in v II. točki izreka priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami namesto pravilno pravico do dela v krajšem delovnem času od polnega za druga dela in je v tem obsegu pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo.

7. Pritožba tožnika meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče ob ugotovljeni invalidnosti tožnika v Švicarski konfederaciji tožniku s 1. 3. 2001 dalje na podlagi Konvencije med Republiko Slovenijo in Švicarsko konfederacijo o socialni varnosti in na podlagi Pogodbe o ustanovitvi evropske skupnosti ter Uredbe sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistema socialne varnosti, priznati I. kategorijo invalidnosti in pravico do invalidske pokojnine, saj se navedeni materialni predpisi v Sloveniji uporabljajo neposredno na podlagi 249. člena Pogodbe o ustanovitvi evropske skupnosti oziroma sedaj 249. člena Pogodbe o evropski skupnosti, konvencija in po 8. členu Ustave RS. Tako je neutemeljeno sklicevanje na določbe ZPIZ-1. Prav tako bi morala tožena stranka in prvostopenjsko sodišče upoštevati dejansko stanje glede bolezenskega stanja tožnika, kakor je navedeno na obrazcu E213/CH in ugotovljena dejstva I. kategorije invalidnosti v postopku priznanja pravice do invalidske pokojnine pri švicarskem nosilcu socialnega zavarovanja, ki so že pravnomočna in iz katerih izhaja, da je tožniku priznana 100 % dela nezmožnost. 8. Tožnikovo razumevanje materialnega prava pri odločanju o priznanju pravic iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja je napačno. Prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem pravilno zaključuje, da države tudi v okviru EU socialna tveganja opredeljujejo po svoje in tako tudi Slovenija z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanje samostojno ureja sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter pogoje za priznanje pravic iz obveznega zavarovanja in s tem tudi pravice do invalidske pokojnine. Ne Uredba 883/2004, ki je nadomestila Uredbo 1408/71 tako temeljno kakor izvedbeno (574/72) ne določata kaj takega, kot trdi tožnik, niti ni bilo avtomatizma o avtomatičnem priznanju invalidnosti I. kategorije med državama določeno v Sporazumu o socialni varnosti s Švico iz leta 1996 in so tako pritožbene navedbe v tej smeri v nasprotju z veljavnimi materialnimi predpisi. Nadalje tudi ne obstaja absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi obstajala v tem, da je v sodbi nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi samimi listinami.

9. Glede tožnikove invalidnosti je tako potrebno uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in pri tem upoštevati, da je v skladu s 63. členom ZPIZ-2 invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije in sicer v I. kategorijo, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti, v II. kategorijo, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več in v III. kategorijo, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo, s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

10. Citirani ZPIZ-2 v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pravico do invalidske pokojnine pridobi: - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom, brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo, s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno, brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; - zavarovanec pri katerem je nastala II. ali III. kategorija in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti.

V skladu z 42. členom je potrebna v primeru poškodbe zunaj dela ali bolezni še določena gostota pokojninske dobe in sicer, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta.

11. Navedeni pogoj za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine tako niso izpolnjeni, saj je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, tožnik rojen 28. 8. 1962 pa tudi ni dopolnil 65 let starosti ob ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti.

12. Prvostopenjsko sodišče je imelo v prepričljivem izvedenskem mnenju izvedenskega organa zadostno podlago za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti. Pri tožniku ne gre za izgubljeno delovno zmožnost, ne na področju ortopedije, ne psihiatrije, niti ne internistične medicine. Tožnik se zdravi zaradi arterijske hipertenzije, ki je ob terapiji ustrezno urejena, vrednosti krvnega tlaka so ob različnih pregledih bile tudi v mejah normale in tudi ni znakov srčnega popuščanja. Specialist ortoped je tako v pisnem kot v dopolnilnem ustnem mnenju podal stališča na podlagi vseh izvidov, ki so bili predloženi in na osnovi kliničnega pregleda ter razgovora s tožnikom. Pri tožniku gre za stanje po odstranitvi dela sklepne ovojnice iz levega kolenskega sklepa zaradi neznanega vnetja. Pri tožniku so razvidne zmerne degenerativne spremembe, predstavljen je bil revmatologu zaradi suma na revmatsko bolezen, ki pa je revmatolog ni mogel potrditi. Sinuvitis je bil pri tožniku zdravljen, posledice so se kazale kot degenerativne spremembe na hrustancu, gibljivost pri tožniku je dobra, koleno je stabilno, so pa prisotne neravnine na sklepnem hrustancu, vendar koleno ni otečeno, je stabilno in primerno za hojo. Ugotovljene so tudi degenerativne spremembe tetive rotatorne manšete brez znakov za pretrganino, brez ropture, klinično se to odraža z dobro gibljivostjo, dobro močjo, brez znakov za nestabilnost, kar vse je bilo ugotovljeno tudi ob osebnem pregledu. Psihiatrinja je ugotovila, da gre pri tožniku za reaktivno depresijo in sicer zaradi stresorjev, povezanih s telesno boleznijo in finančnimi skrbmi, ta tip depresije pa je ozdravljiv. Posebej je pojasnilo, da je norma, da je depresija nedostopna zdravljenju enkratno ali večkratno intenzivno hospitalno zdravljenje, kar pa ni bilo v primeru tožnika.

13. Vse navedene ugotovitve je prvostopenjsko sodišče pravilno dokazno ocenilo in takšni dokazni oceni se pritožuje tudi pritožbeno sodišče. 14. Tožena stranka ima prav v pritožbi v tistem delu, ko prvostopenjskemu sodišču očita, da je tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela delnega nadomestila. ZPIZ-2 v 85. členu določa pravico do delnega nadomestila, ki jo ima zavarovanec s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko po prvem in drugem odstavku 82. člena tega zakona. To pa se v skladu z drugim odstavkom 86. člena odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti, v določeni višini. Ker gre tako tožniku pravica do delnega nadomestila, je pritožbeno sodišče besedno zvezo sorazmernega dela iz III. točke izreka črtalo.

15. Pritožbeno sodišče je prav tako sledilo pritožbenim navedbam tožene stranke v tistem delu, da je bila tožniku napačno priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, saj je pravico do premestitve v skladu z 81. členom pridobi zavarovanec po končani poklicni rehabilitaciji po prvem odstavku 72. tega člena zakona; zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55. letu starosti in zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Pri tožniku gre za zavarovanca s III. kategorijo invalidnosti, katerega delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %, ob upoštevanju, da tožnik ni sposoben dela opravljati v polnem delovnem času gre tožniku pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, v skladu z 82. členom ZPIZ-2. 16. Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo ločevanje med pogoji za pridobitev same pravice, od tega, kakšni morajo biti pogoji za realizacijo te pravice in za samo izplačevanje nadomestil, ki iz navedenih pravic izhajajo. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče glede tožnika ugotovilo obseg pokojninske dobe in njegovo starost, zdravstvene spremembe in vpliv teh zdravstvenih sprememb na tožnikovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje, poklic tožnika, stvarne razbremenitve in časovno razbremenitev, mu priznalo pravico do premestitve, pravico do dela v krajšem delovnem času in pravico do delnega nadomestila, odmero in izplačevanje delnega nadomestila pa naložilo v odločitev toženi stranki.

17. Pritožbeno sodišče šteje, da prvostopenjsko sodišče ni napačno uporabilo materialno pravo, niti ni preseglo meje svojega odločanja, ko je tožniku ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti priznalo določene pravice iz invalidskega zavarovanja. Smisel Uredbe 883/2004 je ob upoštevanju prostega gibanja oseb in zaradi velikih razlik med nacionalnimi zakonodajami na posameznih področjih, ki jih Uredba določa, v tem, da se spoštujejo posebne značilnosti nacionalnih zakonodaj na področju socialne varnosti in se zato oblikuje le sistem koordinacije. V okviru te koordinacije je potrebno jamčiti osebam enako obravnavanje v različnih nacionalnih zakonodajah, kar pa je možno doseči zlasti s seštevanjem vseh dob, upoštevanih pri različnih nacionalnih zakonodajah za pridobitev in ohranitev pravice do dajatve in za izračun višine dajatev, ter z zagotavljanjem dajatev različnim kategorijam oseb, za katere velja ta Uredba. Navedeno pa ne pomeni, da se nacionalna ureditev, kakor je tudi ureditev na področju dajatev za primer invalidnosti, izključi v primerih kot je ta, zaradi same koordinacije sistema socialne varnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča Uredba tako ne izključuje nacionalne ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej ZPIZ-2 in pravic, ki so v tem zakonu urejene. V tem obsegu je pritožba toženke neutemeljena, saj Uredbe ni mogoče tolmačiti na način, da bi zavarovanci tožene stranke, tudi ob uporabi Uredbe, imeli le pravico do invalidske pokojnine, ne pa drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Tudi citiranih odločitev pritožbenega sodišča, iz navedenega razloga, ni mogoče tolmačiti v tem smislu.

18. Upoštevajoč navedeno je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožniku obstoji invalidnost III. kategorije odločalo tudi o njegovih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi toženke ter s tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Po prepričanju pritožbenega sodišča so v zahtevku za ugotavljanje invalidnosti I. kategorije vsebovani tudi zahtevki za ugotovitev nižje (manj) kategorije in s tem tudi zahtevki za uveljavitev ostalih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja.

19. O stroških postopka je prvostopenjsko sodišče odločilo glede na uspeh v pravdi, kar je v skladu z določbo 154. člena ZPP. Pri tem je pravilno opredelilo, da je uspeh tožeče stranke v postopku 40 %, saj je po eni strani odpravilo odločbi tožene stranke, po drugi strani pa ne samo razvrstilo tožnika v III. kategorijo invalidnosti, temveč tudi ugotovilo obseg stvarnih in časovnih razbremenitev, ki jih tožnik potrebuje ter odločilo tudi o pravicah tožnika, ki izhajajo iz III. kategorije invalidnosti in ugotovljenih stvarnih in časovnih razbremenitev.

20. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke, delno pa ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča v II. in III. točki izreka spremenilo glede poimenovanja posamezne pravice, v preostalem pa pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, krije sam stroške pritožbe (154. člen ZPP).