Jedro

Če bi zakonodajalec želel v daljši zastaralni rok zajeti obe vrsti osebnega zavarovanja, bi drugače oblikoval zakonsko določbo 1.odstavek 380. člena ZOR. Vendar je ni, ker je s tudi sicer jasno zakonsko določbo daljši zastaralni rok določil le za terjatve iz življenjskega zavarovanja. Zato za terjatve iz nezgodnega zavarovanja velja triletni zastaralni rok.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zavarovalne vsote v višini 600.000,00 SIT iz pogodbe o kolektivnem nezgodnem zavarovanju učencev. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem obeh sodišč, da velja za njegovo terjatev iz pogodbe o nezgodnem zavarovanju triletni zastaralni rok. Svoje stališče o petletnem zastaralnem roku utemeljuje z dejstvom, da gre za osebno zavarovanje, torej enake vrste zavarovanje, kot je življenjsko zavarovanje.

Dodatni argument, ki potrjuje tako stališče, je dejstvo, da je življenjsko zavarovanje vedno sklenjeno skupaj z nezgodnim zavarovanjem v eni polici oziroma pogodbi. Ni sicer sporno, da za ostala zavarovanja velja triletni zastaralni rok, saj zakon to izrecno določa, vendar pa za življenjsko z nezgodnim zavarovanjem določa daljši petletni zastaralni rok. Zato tožnikova terjatev v času vložitve tožbe še ni zastarala.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je v tej pravdni zadevi na podlagi določbe prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je Gimnazija ...

24.8.1992 sklenila s toženo stranko zavarovalno pogodbo o kolektivnem nezgodnem zavarovanju svojih učencev, da se je tožnik poškodoval 19.2.1993 pri igranju nogometa in mu je tožena stranka v letu 1993 na podlagi zavarovalne pogodbe plačala dnevno odškodnino, tožbo za plačilo zavarovalnine zaradi invalidnosti pa je tožnik vložil šele 26.2.1998, torej po preteku triletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju ZOR).

Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravnim razlogom obeh sodišč za zavrnitev tožbenega zahtevka in tožnikove pritožbe. V 380. členu ZOR je specialno urejeno vprašanje zastaralnih rokov pri zavarovalnih pogodbah. Tožnikova terjatev izvira iz zavarovalne pogodbe, ki sta jo Gimnazija M. S. in tožena stranka sklenili 24.8.1992. V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da terjatve sklenitelja zavarovanja oziroma tretje osebe iz pogodbe o življenjskem zavarovanju zastarajo v petih letih, terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb pa v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Dejstvo, da sta tako življenjsko kot nezgodno zavarovanje osebni zavarovanji, na drugačno odločitev v tej pravdni zadevi ne more vplivati. Če bi zakonodajalec želel v daljši zastaralni rok zajeti obe vrsti osebnega zavarovanja, bi drugače oblikoval navedeno zakonsko določbo. Vendar je ni, ker je s tudi sicer jasno zakonsko določbo daljši zastaralni rok določil le za terjatve iz življenjskega zavarovanja. Tudi dejstvo, da naj bi se življenjsko zavarovanje sklepalo skupaj z nezgodnim zavarovanjem v eni pogodbi, na drugačno odločitev v tej pravdni zadevi ne more vplivati. Zavarovalna pogodba, ki je podlaga tožnikove terjatve, zajema nezgodno zavarovanje in ničesar drugega. Ker je do zavarovalnega primera prišlo v letu 1993, je triletni zastaralni rok za tožnikovo terjatev pričel teči 1.1.1994 in je potekel 2.1.1997. Tožnikova terjatev je bila zato v času vložitve tožbe 26.2.1998 že zastarana.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo.