Jedro

Možno bi bilo opraviti tudi revizijo izkaza uspeha in finančnih tokov za zadnje poslovno leto, vendar po oeni izvedenke mnenja o njih revizorji ne bi mogli izraziti, saj določenih revizijskih postopkov glede na časovno oddaljenost od zadnjega poslovnega leta ne bi mogli opraviti (preveritev začetnega in končnega stanja zalog in osnovnih sredstev, prisotnost pri inventurah itd.). Iz tega razloga pritožbeno sodišče ocenjuje, da zgolj zato, ker se je dolžnik znašel v postopku prisilne poravnave, teh računovodskih izkazov (v kolikor jih ni revidiral) ni dolžan revidirati.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (upoštevajoč popravni sklep) predlog za ustavitev postopka prisilne poravnave upnikov A. d.d. Nova Gorica in S. d.o.o. Radovljica zavrnilo (1. točka izreka sklepa) in potrdilo prisilno poravnavo nad dolžnikom K., ki je bila sprejeta na naroku dne 12.1.2001 (2. točka izreka). Ugotovilo je, da je dolžnik razvrstil terjatve v razred A, kjer so zajete terjatve ločitvenih iz izločitvenih upnikov ter priviligirane terjatve delavcev nad višino iz 2. odstavka 160. člena ZPPSL in v razred B, kjer so zajete terjatve, ki bodo poplačane v višini 20% z obrestmi po temeljni obrestni meri od začetka postopka prisilne poravnave do poplačila v roku enega leta od pravnomočnosti sklepa (3. točka izreka). Odločilo je, da je sestavni del izreka sklepa seznam upnikov, katerih terjatve niso bile prerekane (4. točka izreka) in da ima prisilna poravnava pravni učinek tudi proti upnikom, ki se niso udeležili postopka (5. točka izreka) ter da bo pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije (6. točka izreka). Proti temu sklepu sta upnika A. d.d. in S. d.o.o., vložila pravočasni pritožbi. Uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZPPSL, in predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno trditvijo obeh pritožnikov, da je dne 12.12.2000 predlog za ustavitev postopka vložil tudi upnik H. d.o.o. iz Ljubljane, da pa o tem predlogu prvostopno sodišče ni izdalo nikakršnega posebnega sklepa. Po določilu 3. odstavka 35. člena ZPPSL zoper sklep, s katerim sodišče zavrne predlog za ustavitev postopka prisilne poravnave, ni posebne pritožbe. Zato ga je mogoče izpodbijati le s pritožbo proti sklepu o prisilni poravnavi. Ker je prvostopno sodišče izglasovano prisilno poravnavo potrdilo (2. točka izreka izpodbijanega sklepa), je s tem implicitno zavrnilo tudi predlog upnika H. d.o.o. za ustavitev postopka prisilne poravnave. Za pritožbo, kolikor se nanaša na predlog upnika H. d.o.o. za ustavitev postopka, pritožnika nimata pravnega interesa. Ker pa se upnik H. d.o.o. na izdan sklep o potrditvi prisilne poravnave ni pritožil, se pritožbeno sodišče s pritožbenimi navedbami upnikov A. d.d. in G. d.o.o., kolikor se nanašajo na ta predlog, ni ukvarjalo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba obeh pritožnikov, da je prvostopno sodišče kršilo določbo 3. odstavka 56. člena ZPPSL o glasovalnih pravicah delničarjev, češ da bi moralo delničarjem priznati glasovalno pravico na podlagi nominalno opredeljenega osnovnega kapitala, kot je vpisan v sodni register. Iz vsebine določila 3. odstavka 56. člena ZPPSL izhaja, da zakon nima v mislih osnovnega kapitala, ki je "nominalno opredeljen v statutu podjetja in kot tak vpisan v sodni register", pač pa knjigovodsko vrednost tega kapitala, izkaznega v zadnji bilanci stanja. Finančno stanje dolžnika, ki predlaga prisilno poravnavo, je pogosto takšno, da ima računovodsko oziroma finančno neto negativen kapital, da so torej (zaradi nepokrite izgube preteklih let) njegove obveznosti večje od njegovih sredstev, ali pa da je vsaj (računovodsko oziroma finančno) njegov celotni lastniški kapital (zaradi nepokrite izgube) bistveno manjši od osnovnega. V takem primeru delničarji oziroma družbeniki glasovalne pravice nimajo. Če bi zakonodajalec imel namen vezati glasovalno pravico delničarjev oziroma družbenikov na"nominalno vrednost osnovnega kapitala", bi bilo določilo 3. odstavka 56. člena ZPPSL drugačno. V tem primeru zakon ne bi predvidel možnosti, da imajo delničarji oziroma družbeniki glasovalno pravico le takrat, kadar je vrednost osnovnega kapitala večja od nič, ampak bi jo imeli vedno. To pa pomeni, da bi jo imeli tudi takrat, kadar bi bila knjigovodska vrednost osnovnega kapitala negativna. Odločilne dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, da je pooblaščeni revizor potrdil, da znaša osnovni kapital dolžnika, ugotovljen z zadnjo bilanco stanja več od nič, pa pritožnika nista izpodbijala. S pritožbenim zatrjevanjem, da bi lahko družbe, ki imajo velik kapital, vedno izglasovale prisilno poravnavo na račun ostalih upnikov, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, saj za predmetno prisilno poravnavo pritožnika česa takega ne zatrjujeta. Pritožnika uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb stečajnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve 98. člena istega zakona, v zvezi s 15. členom ZPPSL. V zvezi s tem zatrjujeta, da posamezni upniki za prisilno poravnavo niso zglasovali, prvostopno sodišče pa je štelo, da so. Na naroku dne 12.1.2001 je v zvezi s pooblastili sprejelo dva sklepa. S prvim je direktorju dolžnika naložilo, da predloži posebno pooblastilo, s katerim ga delničarji pooblaščajo, da v njihovem imenu glasuje za potrditev prisilne poravnave, z drugim pa ga je pozvalo, da predloži pisne izjave o glasovanju, ki so bile vložene v spis, tako da bo razvidno, da jih je podpisal zakoniti zastopnik. Rok za predložitev pooblastil je po oceni pritožbe potekel dne 17.1.2001, iz spisa pa izhaja, da so bila posamezna pooblastila dostavljena na sodišče šele 18.1.2001. Po določilu 1. odstavka 98. člena ZPP mora pooblaščenec predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju. Po določilu 2. odstavka istega člena pa sodišče lahko dovoli, da opravlja pravdna dejanja začasno oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar ji hkrati naloži, da ga v določenem roku predloži. Po določilu 3. odstavka istega člena sodišče odloži izdajo odločbe do preteka roka za predložitev pooblastila. Če pa preteče rok brez uspeha, nadaljuje postopek, ne da bi upoštevalo dejanja, ki jih je opravila oseba brez pooblastila. Iz zapisnika o naroku z dne 12.1.2001 (list.štev. 523 do 532) je razvidno, da je bilo tega dne izvedeno le glasovanje za sklenitev prisilne poravnave. Po izvedenem glasovanju je sodišče prve stopnje izdalo sklep (list.štev. 532), da bo rezultat glasovanja razglašen na naroku dne 19.1.2001. Tako postopanje ne predstavlja nikakršne kršitve postopka, saj v bolj zapletenih zadevah zakon (3. odstavek 321. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZPPSL) izrecno predvideva odloženo izdajo sklepa. Iz zapisnika o naroku z dne 19.1.2001 (list.št. 701 do 702) pa je razvidno, da je prvostopno sodišče šele tedaj potrdilo prisilno poravnavo. Zato je datum sklenitve prisilne poravnave, naveden v uvodu izpodbijanega sklepa, napačen. Prisilna poravnava je bila potrjena dne 19.1.2001, ne pa že dne 12.1.2001. Ker pa pritožnika zatrjujeta, da so bila potrebna pooblastila in pravilno podpisane izjave zastopnikov dostavljena na sodišče 18.1.2001, je tudi ta uveljavljani pritožbeni razlog neutemeljen. Popolnoma uspešnega izida finančne reorganizacije dolžnik objektivno ne more predvideti, saj je odvisen od številnih ekonomskih in finančnih pogojev, ki so vsaj delno odvisni tudi od širših makroekonomskih pogojev poslovanja. Kljub temu pa je mogoče ustaviti postopek prisilne poravnave po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZPPSL, kot je predlagal upnik A. d.d., vendar samo v primeru, če bi bilo evidentno, da v načrtu finančne reorganizacije navedene metode ne bodo odpravile vzrokov insolventnosti oziroma prezadolženosti, oziroma da temelje na povsem realnih predpostavkah. Tega pa po oceni pritožbenega sodišča upnik A. d.d. ni dokazal. Res je, da v zvezi z dokapitalizacijo dolžnika ne obstoji nobena pogodba v notarski obliki, pač pa le pismo o nameri, na podlagi katerega dolžnik pričakuje dokapitalizacijo v višini 50,000.000,00 SIT s strani B.. Vendar ker mora po določilu 5. odstavka 47. člena ZPPSL dolžnik z načrtom finančne reorganizacije za verjetno izkazati, da bo sposoben izpolniti obveznosti iz predlagane prisilne poravnave, torej da bo imel ob dospelosti obveznosti iz predlagane prisilne poravnave zadosti denarnih sredstev za poplačilo teh obveznosti, je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. O verjetnosti govorimo takrat, kadar okoliščine, ki govore za obstoj nekega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju tega dejstva. Ker pa dne 29.6.2000 podpisano pismo o nameri B. o dokapitalizaciji dolžnika v višini 50,000.000,00 SIT (list.štev. 271) govori v prid verjetnosti, da bo do te dokapitalizacije prišlo, notarsko overjene pogodbe, ki bi dokazovala, da bo do dokapitalizacije v resnici prišlo, niti ni bilo potrebno sklepati. Kaj več kot je, v zvezi s pismom o nameri prvostopnemu sodišču niti ni bilo potrebno obrazlagati. Zato je pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka in ustavno pravico do pravnega varstva, neutemeljen. Po določilu 1. točke 4. odstavka 47. člena ZPPSL je potrebno načrtu finančne reorganizacije priložiti revidirano obračunsko bilanco stanja ob koncu zadnjega tromesečja pred vložitvijo načrta finančne reorganizacije, po 2. točki 4. odstavka istega člena pa revidirano predračunsko bilanco stanja, ki prikazuje stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev ob koncu zadnjega trimesečja pred vložitvijo načrta finančne reorganizacije, izdelano ob predpostavki, da bi na ta dan pričela učinkovati predlagana prisilna poravnava. Izvedenka finančne stroke S.J., dipl. ekon., ki je podala izvedensko mnenje v tem postopku, je v 1. točki svojega mnenja z dne 5. januarja 2001 (list.štev. 502-8) navedla, da je načrtu finančne reorganizacije dolžnik predložil tudi revidirano obračunsko bilanco stanja na dan 31.3.2000, ki prikazuje stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev ob koncu zadnjega tromesečja pred vložitvijo načrta finančne reorganizacije, pa tudi tisto, ki jo predvideva 2. točka 4. odstavka 47. člena ZPPSL. Zato je pritožbena kritika stališča prvostopnega sodišča, da bi bil dolžnik dolžan predložiti revidirano obračunsko bilanco stanja samo v primeru, če bi bil dolžan po določbah 53. člena ZGD bilance revidirati, neupoštevna. Pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče ni zahtevalo ostalih revidiranih računskih izkazov, je postavil upnik G. d.o.o. V 3. točki 4. odstavka 47. člena ZPPSL je določeno, da mora dolžnik načrtu finančne reorganizacije predložiti tudi revidirane izkaze. Iz že omenjenega izvedenskega mnenja izhaja, da je dolžnik skladno z določbami 47. člena ZPPSL načrtu finančne reorganizacije predložil vse zahtevane revidirane računske izkaze, razen izkaza uspeha in finančnih tokov za zadnje poslovno leto, to je za leto 1999. Izvedenka ocenjuje, da bi bilo možno opraviti tudi revizijo izkaza uspeha in finančnih tokov za zadnje poslovno leto, vendar mnenja o njih revizorji ne bi mogli izraziti, saj določenih revizijskih postopkov glede na časovno oddaljenost od zadnjega poslovnega leta ne bi mogli opraviti (preveritev začetnega in končnega stanja zalog in osnovnih sredstev, prisotnost pri inventurah itd.). Iz tega razloga pritožbeno sodišče ocenjuje, da zgolj zato, ker se je dolžnik znašel v postopku prisilne poravnave, teh računovodskih izkazov (v kolikor jih ni revidiral) ni dolžan revidirati. Ker mnenja o opravljeni reviziji revizorji ne bi mogli izraziti, bi bilo opravljanje revizije v teh primerih nesmiselno. Zato je neutemeljeno pritožbeno stališče upnika G. d.o.o., da bi revidirani izkazi v predmetnem postopku omogočili bolj kvalificirano odločanje o prisilni poravnavi kot nerevidirani, češ da gre za kogentna določila. Pri tem ne gre spregledati, da kršitev določil ZGD o revidiranju predstavlja le gospodarski prestopek (3. točka 1. odstavka 370. člena ZGD in 1. točka 1. odstavka 371. člena ZGD). Sicer pa predložitev nerevidiranih računskih izkazov ne predstavlja nobenega od ustavitvenih razlogov po 34. členu ZPPSL. Kakršenkoli razlog za nastop nelikvidnosti ne predstavlja nobene od predpostavk za ustavitev postopka prisilne poravnave. Zato se s trditvijo, da je bilo dolžniku ob najemanju švicarskega kredita znano, da kredita ne bo mogel vrniti, pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. S programom finančne reorganizacije je dolžnik predvidel pet presežnih delavcev. O stroških, ki mu bodo z odpravninami nastali, program izrecno ne govori. Nobenega dvoma ni, da je na podlagi 7 odstavka 51. člena leta 1997 noveliranega ZPPSL (Ur.l. RS št. 39/97) tistim delavcem, ki zaradi sklenjene prisilne poravnave izgubijo delo, pripada tudi odpravnina. Vendar ker pritožnik HIT d.d. ne izpodbija zaključkov prvostopnega sodišča, da stroški plač za leto 2001 niso previsoko izkazani zato, ker bo treba iz teh previsoko izkazanih stroškov izplačati odpravnine, je prvostopno sodišče pravilno štelo, da je dolžnik implicitno tudi ta strošek predvidel. Pritožbeno zatrjevanje upnika G. d.o.o. v zvezi z ustavitivjo postopka prisilne poravnave, češ da bi lahko dolžnik izpolnil svoje obveznosti v večjem deležu oziroma v krajšem roku, kot je predlagano, je presplošno, da bi moglo biti deležno tehtnejše presoje. Načeloma pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlagana razvrstitev v razrede skladna z določilom 1. odstavka 47.člena ZPPSL in 2. odstavkom 48. člena istega zakona. Po določilu 1. točke 2. odstavka 48. člena ZPPSL mora dolžnik ponuditi upnikom znižano plačilo najmanj v višini 20%, če rok za izplačilo ni daljši od enega leta, po določilu 4. točke 1. odstavka 34. člena ZPPSL pa lahko poravnalni senat na obrazložen predlog vsakega upnika ustavi postopek, če ugotovi, da lahko dolžnik izpolni svoje obveznosti v večjem deležu oziroma krajšem roku, kot ga predlaga dolžnik v prisilni poravnavi. Pritožnik G. d.o.o. v zvezi s to točko kritizira dolžnika, ker ni sprejel predloga za dokapitalizacijo z njegove strani "s čemer bi se bistveno izboljšal procent poplačila". Pritožbeno sodišče k temu pripominja, da spada izbira metode finančne reorganizacije v sfero dolžnika (47. člen ZPPSL in naslednji), v sfero upnikov pa odločitev, ali se bodo s predlagano metodo tudi strinjali in prisilno poravnavo izglasovali (54. člen ZPPSL). Zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena. Glede 24,000.000,00 SIT, kolikor znaša razlika med knjigovodsko in dejansko vrednostjo delnic G. in ki bi omogočila 42 %-no poplačilo upnikov, se je prvostopno sodišče upravičeno oprlo na oceno izvedenke, da je ta razlika edina resna rezerva za vračilo 30,000.000,00 SIT dolga upniku L. d.o.o, če bo s svojim zahtevkom uspel. Če je izvedenka S.J. dejansko poslovno povezana z dolžnikom, bi jo lahko upniki na naroku izločevali. Ker pa iz zapisnika o naroku kaj takega ne izhaja, se s temi navedbami pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena, v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZPPSL), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZPPSL).