Jedro

ZG ne predvideva izdaje različnih soglasij glede na to, ali je gradnja že končana ali šele načrtovana. Ugovor, da v času postavitve za ograjo ni bilo treba pridobiti soglasja za ograditev posameznih delov gozda, je zato lahko ugovor le v morebitnem inšpekcijskem postopku, v katerem se preverja, ali obstoječi objekt razpolaga z ustreznimi dovoljenji oz. soglasji, torej tudi s tistimi po določbah ZG.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo soglasja za ograditev gozda na zemljiščih parc. št. 2455/3, 2455/4, 2455/5 in 2458/1 k.o. ...

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da so navedena zemljišča po veljavnem gozdnogospodarskem načrtu za gozdnogospodarsko enoto Ljubljana za obdobje 2005-2014 gozdna zemljišča. Uvrščena so v ureditveno enoto 58RU3, v kateri so na 1. stopnji poudarjene klimatska, higiensko-zdravstvena funkcija in funkcija pridobivanja drugih gozdnih dobrin, ki določajo način gospodarjenja z gozdom. Na slednjega pomembno vpliva tudi rekreacijska funkcija, poudarjena na 2. stopnji. Na podlagi ogleda na terenu je upravni organ ugotovil, da že zgrajena ograja onemogoča dostop s ceste v gozd na vzhodni strani parcel (gozdni rob je tu v celoti ograjen), na zahodni strani pa je dostop v gozd mogoč s ceste preko zemljišča parc. št. 2458/4 k.o. ..., ki se nadaljuje v vlako. Ograjen je tudi zahodni del parc. št. 2458/1 k.o. ... Na podlagi priloženega gradbenega dovoljenja je bilo ugotovljeno, da je bilo izdano za gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 2455/1 in 2458/3 k.o. ... Ker dovoljenje ne obsega obravnavanih zemljišč, teh ni mogoče obravnavati kot gradbenih parcel, zaradi česar obstoječa ograja ne pripada stanovanjski stavbi in predstavlja ograditev gozda. To pa je v nasprotju s 24. členom Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih poudaril, da je bilo treba v zadevi v skladu s 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zadevi odločiti po predpisih, veljavnih v času odločanja na prvi stopnji. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj obstoječa ograja ne pripada stanovanjski stavbi in da torej ni pridobila gradbenega dovoljenja po 120. členu ZGO-1B, zaradi česar je upravni organ pravilno zavrnil zahtevo za izdajo soglasja za ograditev gozda.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi moral upravni organ v zadevi uporabiti materialni predpis, ki je veljal v času nastanka relevantnega dejanskega stanja, konkretno Zakon o gozdovih (Uradni list RS, št. 18/85 in naslednji) ter občinske predpise o pomožnih objektih, izdanih na podlagi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Uporaba kasnejših predpisov pomeni kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Če bi držalo stališče upravnega organa o uporabi predpisa, veljavnega v času odločanja, pa bi moral biti uporabljen 24. člen Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju OPN), ki ureja postavitev ograje. Pojasnjuje, da obstoječa ograja, ki je bila zgrajena pred letom 1993, na podlagi četrtega odstavka 33. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, izpolnjuje pogoje glede največje velikosti, načina gradnja in rabe ter pogoje glede odmika od sosednjih zemljišč po določbah navedenega pravilnika. Ker je objekt pridobil gradbeno dovoljenje po samem zakonu, bi moral upravni organ to ustrezno upoštevati. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik kot solastnik vložil zahtevo za izdajo soglasja za poseg v gozd oz. gozdni prostor za (že postavljeno) ograjo, da so zemljišča posega gozdna zemljišča in da obravnavana ograja pomeni ograditev gozda. Sodišče je na te ugotovitve vezano (prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Po prvem odstavku 21. člena ZG (Uradni list RS, št. 30/93 in naslednji) je treba za graditev objektov in posege v gozd pridobiti soglasje Zavoda za gozdove Slovenije. Po prvem odstavku 24. člena ZG se ograditev posameznih delov gozda lahko dovoli, če je to predvideno v gozdnogojitvenem načrtu zaradi zaščite mladja ali varstva gozdov pred divjadjo za čas, ki je potreben do uskladitve populacije divjadi z okoljem, ali če je to potrebno zaradi zaščite vodnih zajetij, naravnih vrednot in območij, zavarovanih na podlagi predpisov o ohranjanju narave, kulturnih spomenikov ali znanstveno raziskovalnih proučevanj.

Iz navedenega izhaja, da ZG ne predvideva izdaje različnih soglasij glede na to, ali je gradnja že končana, kot je to v obravnavanem primeru, ali šele načrtovana. V vsakem primeru se o soglasju odloča glede na vlogi priloženo dokumentacijo, zato je za odločitev v zadevi nepomembno, ali gre za obstoječo ograjo in kdaj je bila postavljena. Ugovor, da v času postavitve za ograjo ni bilo treba pridobiti soglasja za ograditev posameznih delov gozda, je zato lahko ugovor le v morebitnem inšpekcijskem postopku, v katerem se preverja, ali obstoječi objekt razpolaga z ustreznimi dovoljenji oz. soglasji, torej tudi s tistimi po določbah ZG (prim. 75. člen ZG in naslednji).

To stališče ima podlago tudi v določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki jih je upravni organ navedel v uvodu izpodbijane odločbe. Peti odstavek 50. člena ZGO-1 predpisuje, da se v primeru, če soglasodajalec ugotovi, da gradnja (v konkretnem primeru ograje) po predpisih ni dopustna ali mogoča (po predpisih, ki sodijo v delovno področje posameznega soglasodajalca – op. sodišča), vloga za izdajo projektnih pogojev šteje kot vloga za izdajo soglasja in se izda odločba o zavrnitvi izdaje soglasja. Iz prvega odstavka istega člena pa izhaja, da mora biti vlogi za določitev projektnih pogojev, v kateri investitor navede podatke o nameravani gradnji, priložena idejna zasnova – torej dokumentacija, na podlagi katere organ odloči o strankini zahtevi.

Iz navedenih zakonskih določb nadalje izhaja, da je treba v skladu s 6. členom ZUP pri odločanju o izdaji soglasja za poseg v gozd uporabiti predpise, veljavne v času odločanja, ne pa predpise, ki so veljali v času gradnje.

Ker torej ograditev posameznih delov gozda razen v taksativno naštetih primerih iz prvega odstavka 24. člena ZG ni dopustna, tožnik pa v tožbi ne zatrjuje, da bi šlo za katerega od njih, je upravni organ pravilno izdal zavrnilno odločbo. Za odločitev v zadevi je zato pravno nepomembna okoliščina, ali gre v primeru obstoječe ograje za objekt, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje oz. za objekt, ki tega dovoljenja v času gradnje ni potreboval. Zato je v tem postopku neutemeljeno tudi sklicevanje na občinske predpise o pomožnih objektih, veljavnih v času postavitve ograje, iz istega razloga pa tudi na pogoje za gradnjo ograj iz 24. člena OPN.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena zavrnilo.

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).